Predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič me je decembra 2022 naznanila Policiji kot »storilca kaznivega dejanja«, v smislu, da sem jo žalil v oddaji Faktor. In 22. januarja 2023 se je Policiji res pojavila pri meni na domu z nekim zapisnikom, češ, da naj bi kršil 6. člen (in 7. člen) Zakona o kršenju javnega reda in miru. Splošno mnenje podučenih pravnikov je bilo že takrat, da je to pravno-politični absurd brez primere. Verjetno je bilo tudi zato to »politično sojenje« (obravnava, zaslišanje) zaprto za javnost, torej tudi za novinarje. Prav je, da veste v katero smer sem se pripravljal na to »sojenje« oz. zaslišanje – mimo tega, da sem imel ob sebi tudi odvetnika.

Moje osnovne priprave so šle v tole smer:
V demokratično urejenih pravnih državah se ugledne kritične mislece, kakršen sem jaz – Roman Vodeb – ne preganja s policijo in sodstvom – še posebno ne po ZJRM-1, ki je koncipiran t.r. za sankcioniranje pijancev in razgrajačev, ki nebrzdano kršijo javni red in mir. Ne samo, da jaz o sebi mislim, da sem … – karkoli že – pač pa me javnost (seveda ne vsi) v dobršni meri prepoznava kot cenjenega, zaželenega in tudi uglednega in uveljavljenega intelektualca, kritičnega misleca. Do doslej (v zadnje četrt stoletja) sem v različnih intervjujih in v različnih medijih, gostoval v številnih intelektualnih kontekstih – tudi v kompaniji z uglednimi intelektualci in politiki, tudi ministri (levimi /npr. Igor Lukšič/ in desnimi /npr. Vinko Gorenak/) in celo s sedanjo predsednico države (Natašo Pirc Musar). Zato se mi ne more očitati »načrtnega žaljenja« (kar mi očita Urška Klakočar Zupančič), saj sem doslej profiliral že številne javne osebe in profiliranja vredne ljudi (od serijskih morilcev, kriminalcev in delikventov, do športnikov in umetnikov in, ne nazadnje, tudi politikov). Profiliranje predsednice DZ je zgolj eno od »intelektualnih storitev«, na katere sem pristal, pač glede na to, sem bil od septembra 2018 dalje eden od komentatorjev na TV3, v oddaji Faktor. Kot redni komentator sem zgolj in samo izpolnjeval svojo intelektualno dolžnost, zaradi katere sem bil redno vabljen v različne oddaje, intervjuje oz. medije, tudi v oddajo Faktor. Moj intelektualni doprinos je cenjen tudi zato, ker sem v resnici apolitičen, kar pomeni, da sem s svojo intelektualno ostrino (s »psihoanalitičnim skalpelom«) kritizira leve in desne politike. Moje znanje je uradno in tudi neuradno – »po tihem« – splošno cenjeno in strahospoštovano. In ker imamo svobodo govora ustavno zapisano in zakonsko dovoljeno, se me »ne more« (in NE SME!) preganjati po nekem »dežurnem« zakonu (ZJRM-1). Tudi zato ne, ker imamo temeljni zakon, v katerem piše – v mislih imam Kazenski zakonik (v 158. členu v 3. odstavku 18. poglavja – »Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime«, podpoglavje »Razžalitev«): »Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.« Za osvetlitev celotnega konteksta je dobro vedeti še nekaj: predsednica DZ ima v svoji pisarni v DZ postavljen nekakšen »spomenik«, statuo znamenitih »rdečih štiklov«, o čemer je nacionalna RTV naredila tudi prispevek … In to zato, ker me je s tem spomenikom skušala smešiti in poniževati – mislim na moje psihoanalitično znanje. Namreč: na omrežju X (Twitterju) sem 13. maja 2022 komentiral Požarjevo fotografijo Urške Klakočar Zupančič – moj »retweet« pa se je nanašal na, zdaj že znamenite rdeče štikle (ževeljce), s katerimi se je ob imenovanju za predsednico DZ v parlamentu pojavila Urška Klakočar Zupančič: »Rdeči štikli so simbol (in znanilec) ženske želje po 'organu', ki ženski na telesu manjka.« Ne pozabimo: 4. odstavek KZ: »Če je razžaljenec razžalitev vrnil, sme sodišče obe stranki ali eno od njiju kaznovati ali kazen odpustiti.« Moje profiliranje v spornem Faktorju (784) lahko je mogoče pravno razumeti tudi v kontekstu »vračanja razžalitve«, kar je t.r. zakonsko dovoljeno in ne bi smelo biti kazensko preganjano – kljub temu, da pri prpofiliranju UKZ v osnovi ni šlo za »vračanje razžaljitev«, pač pa zgolj za profiliranje, za kar sem bil povabljen v oddajo, na intervju. Kljub temu, da trdim – številni argumenti pa to tudi potrjujejo – da predsednice DZ nisem namensko in načrtno žalil, pač pa zgolj profiliral, ker sem bil pač za to povabljen v oddajo Faktor. In ne nazadnje: Urška Klakočar Zupančič je predsedniku Vlade Golobu na začetku mandata t. r. zagrozila, češ, da bo ona prva, ki bo dvignila glas in se uprla, če bo »oblast« nad ljudi pošiljala Policijo: »Naj se nikoli več ne zgodi, da Policija dvigne roko nad lastne državljane.« In ravno ona je bila tista, ki je name poslala Policijo. Po drugi strani pa se je Golobova dikcija na to temo glasila takole – izrekel jo je pri Tanji Starič na nacionalni RTV: »Živimo v družbi svobode, kjer lahko vsak prosto izraža svoje misli, in prav je. S tem, ko ima vsak pravico, da izrazi svoje mnenje, tudi javno, bogati, ne samo družbo, ampak pripelje do tega, da so rešitve boljše.« V luči povedanega je jasno, da tega političnega procesa, na pobudo neke samovoljne in »neukročene« političarke, ne bi smelo biti.

Sem pa sojenju in zapisniku sojenja posnel video (in to v dveh delih).
1. del: https://www.youtube.com/watch?v=SE-R7r4McSI
2. del: https://www.youtube.com/watch?v=TNHmVujwdrA
Zanimivost te sodne farse je, da so moji pristaši organizirali donatorsko akcijo – menda zato, da bi »Urška bolj trpela«. V aferi "podivjana kobila" mi moji feni organizirajo donatorsko akcijo, v smislu: "Da bo bolj bolelo!", Urško namreč. Stroški za odvetnika (jih je pa vsaj 10x ali celo 20x več, kot je bila predvidena kazen, ki je seveda nisem plačal, ker nisem kriv) se bodo verjetno pokrili revno ppreko te donatorske acije:

Paypal plačilo: https://www.paypal.com/donate/?hosted_button_id=37ABPGHEUARXW

Plačilo s kreditno/debetno kartico: https://donate.stripe.com/3cI8wP9zPeLd4fy0L6eZ200
Bančno nakazilo: SI56 0201 0009 1853 922 (odprt pri NLB d.d.) Sklic: 00 1308
Namen: donacija za mag. Romana Vodeba
Organizator donatorske akcije: Zavod »Zimske urice«, Celovška c. 499/b, 1210 Ljubljana-Šentvid
Kontakt: 041 303-305 in zimskeurice@siol.net

Še članek, ki ga je napisala umetna inteligenca (AI). Eden od mojih fenov ji je dal nekaj osnovnih napotkov. Tak članek bi se dalo razposlati uredništvom … Vendar bi moral obstajati nek interes. Članek je AI prevedla tudi v angleščino, lahko ga tudi v kakšen drug tuj jezik – npr hrvaščino, srbščino ... Uporabljen je bil GROK (umetna inteligenca na X-u).
Osnovni napotki za informativni tekst/članek: Romana Vodeba je tožila predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič zaradi metaforične izjave v televizijski oddaji TV Faktor, da se Urška Klakočar Zupančič obnaša "kot podivjana kobila". Kasneje je v oddaji tudi pojasnil psihoanalitični vidik njegove metafore v zvezi s predsednico parlamenta. Zato ga je prijavila na policijo, ki je Romana Vodeba obiskala na domu in je dobil kazen 250 eur. Ker se Vodeb zaradi izjave ne čuti krivega, kazni ni plačal ampak se je pritožil – zhteval je sodno varstvo – in zadeva se je preselila na sodišče. 16. maja je bilo sojenje na sodišču v Novem mestu, končna sodba pa naj bi bila znana v prihodnjih dneh. Zadeva sproža veliko vprašanj in dilem: svoboda govora, kritika politikov na oblasti, represija (Urška Klakočar Zupančič je nanj poslala policijo, čeprav je ona sprva zgotavljala, da ona ne bo nikdar nad državljane poslala policije, tako kot naj bi to počela prejšnja oblast v covidnih časih). Žalostno je, da o sodnem preganjanju mag. Vodeba, ki je vseeno javna oseba, ima določeno (večje) število privržencev, je avtor 6 knjig s področja psihonalize, se je odkrito izpostavil in angažiral v obeh referendumih zoper posvajanje otrok s strani istospolnih partnerjev ... ne poroča prav noben slovenski medij.

Članek AI: »Svoboda govora na preizkušnji: Primer Romana Vodeba in Urške Klakočar Zupančič«

V središču aktualnega dogajanja v Sloveniji je sodni primer, ki odpira pomembna vprašanja o svobodi govora, kritiki politikov na oblasti in morebitni zlorabi pravnih mehanizmov za utišanje posameznikov. Psihoanalitik mag. mag. Roman Vodeb, znana javna osebnost, avtor šestih knjig s področja psihoanalize in aktiven udeleženec v javnih razpravah, se je znašel v središču pravnega spora zaradi svoje metaforične izjave o predsednici Državnega zbora Urški Klakočar Zupančič. V televizijski oddaji Faktor na TV3 je Vodeb dejal, da se Klakočar Zupančičeva obnaša »kot podivjana kobila, ki je ne moreš osedlati«. Izjava, ki jo je kasneje pojasnil z vidika psihoanalitične interpretacije, je sprožila oster odziv predsednice parlamenta, ki je zoper Vodeba vložila prijavo na policijo.
Dogodki so se odvili hitro. Policija je Vodeba obiskala na njegovem domu in mu izrekla globo v višini 250 evrov zaradi domnevno nesramnega in žaljivega vedenja, ki naj bi pri Klakočar Zupančičevi povzročilo občutek ponižanosti in prizadetosti. Vodeb, ki se ne čuti krivega, globe ni plačal in se je nanjo pritožil. Zadeva se je preselila na Okrajno sodišče v Novem mestu, kjer je 16. maja 2025 potekalo zaslišanje. Končna sodba naj bi bila znana v prihodnjih dneh.
Primer odpira resna vprašanja o mejah svobode govora v Sloveniji. Vodeb trdi, da je njegova izjava del profesionalne analize in da ni imela namena žaliti, temveč je bila mišljena kot metaforična kritika obnašanja visoke politične funkcionarke. Po njegovem mnenju je prijava na policijo in posledična globa del taktik zastraševanja, ki jih uporabljajo nekateri politiki, da bi utišali kritike.
Ironija primera je še toliko večja, saj je Klakočar Zupančičeva pred letom dni izjavila, da ne bo nikoli poslala policije nad državljane, kot naj bi to počela prejšnja oblast v času epidemije covida-19. Vendar pa je v tem primeru prav ona sprožila postopek, ki ga nekateri označujejo kot poskus represije. Slovensko združenje domoljubnih novinarjev (SZDN) je ob izreku globe izrazilo zaskrbljenost, da Slovenija drsi v »policijsko državo«, kjer se z uporabo zakona o javnem redu in miru omejuje svoboda izražanja. Opozorili so, da je za javne osebe, kot je predsednica Državnega zbora, pričakovati višji prag tolerance do kritik, in da takšni postopki ogrožajo temelje demokratične družbe.
Še bolj zaskrbljujoče je, da o tem primeru, ki vključuje znano javno osebo, kot je Vodeb – ki se je med drugim izpostavil v referendumskih kampanjah proti posvajanju otrok s strani istospolnih partnerjev in uživa podporo določenega dela javnosti – ne poroča praktično noben slovenski medij. Takšen molk medijev vzbuja dvome o njihovi neodvisnosti in pripravljenosti poročati o dogodkih, ki bi lahko bili politično občutljivi.
Primer Vodeb proti Klakočar Zupančič postavlja pod vprašaj, kje so meje svobode govora in kako daleč lahko sežejo pravni postopki, ki jih sprožijo visoki politični funkcionarji. Je metaforična kritika res razlog za policijski pregon? Ali gre za poskus utišanja kritikov oblasti? In zakaj o tem pomembnem primeru, ki zadeva temeljne pravice, kot je svoboda izražanja, mediji molčijo? Odgovore na ta vprašanja bo morda ponudila končna sodba, ki jo pričakujemo v prihodnjih dneh. Do takrat ostaja ta primer pomemben opomnik, da je svoboda govora krhka dobrina, ki jo je treba nenehno braniti.