
Pred leti so me pred 1. aprilom, dnevom šaljivcev, v Žurnalu24 naprosili, da malo pokomentiram prvoaprilske šale – seveda skozi psihoanalizo. Moje takratno razmišljanje je šlo v tole smer, s tem, da sem ga letos malo začinil.
Človeka se rad smeji zato, ker ga obvladuje načelo ugodja; rad bi, da mu bi bilo luštno/prijetno. Hlepi k ugodju/uživanju, in smeh mu včasih predstavlja »zdravilo« za dušo. Vici, smešnice, anekdote, šala in komične situacije so fenomeni, ki človeka nasmejijo, in na račun smeha, se dobro, torej prijetno počuti.
Če se dotaknem Freuda in njegovaega »Vica« (Vic in njegov odnos do nezavednega) je fenomen/koncept smešnega izjemno zanimiv. Prvoaprilske šale so na nek način v bistvu koncipirane kot klasičen (besedni) vic, le da gre za situacijsko sceno. Človek, ki pripravi prvoaprilsko »past«, v katero se koga res ujame, igra na karto (nenapovedanega) presenečenja. V trenutku »natega«/»naplahtanja« (smešnega dogodka/scene) se za večino opazovalcev – navadno tudi tistega, ki se je ujel v to past – sprosti neka vnaprej »prihranjena« oz. anticipirana psihična energija, ki se potem pokuri za smejanje, kot se reče v Freudov(sk)i psihoanalizi. Freud bi rekel, da se ta t. i. energetski prihranek »odsmeje«. Logika človeškega uma deluje samodejno – tako pri vicih (smešnicah, anekdotah, šalah, komičnih situacijah) kot tudi pri prvoaprilskih šalah/»nategih«/»naplahtanjih«. Živali nimajo te sposobnosti, ker ne znajo tako kompleksno misliti – izvzete so nekatere najpametnejše opice (šimpanzi, orangutani, gorile …). Nekaj situacijsko t. r. nepredvidljivega se mora zgodi, kar izpade kot smešno – ampak s predpogojem: človek mora situacijo misliti in na nek način logično sklepati, potem se pa pri tem logičnem sklepanju na nek način ušteje. Predvidevanje, ki je na nek način v nasprotju z logiko, v mislih opravi le avtor »natega« (prvoaprilske šale), ki se že v naprej (na)smeje. Freud bi v tem primeru (pri šaljivcu) verjetno govori o t. i. predhodnem oz. vnaprejšnjem uživanju, ki je sicer znano iz koncepta seksualnega/spolnega uživanja. Avtor (prvoaprilske šale) uživa že v pripravi scenarija »nataga« in me samo izvedbo, torej še prej preden se komična situacija zgodi oz. razpleta, in že to ga navdaja z ugodjem. To bi lahko bil tudi razlog, da se nekateri – v mislih imamo latentne sadiste – že vnaprej veselijo 1. aprila. Smejijo se, še preden pride so komične/smešne situacije.
Še dobro je, da je »dan šaljivcev« le enkrat na leto – če ne, bi (latentni) sadisti celo leto uživali do onemoglosti. Na dan šaljivcev si ljudje po običaju nekoga (drugega) sposodijo zato, da ga na nek način izkoristijo in/oz. osmešimo, in se na ta račun sami nasmejijo, nasmejijo pa še opazovalce oz. ostale prisotne – akter(ji) in opazovalci, (včasih) vključno z »nategnjenimi« doživijo »katarzo« posebne vrste (včasih olajšanje, včasih zgolj smešni »nateg«).
Ljudje se navadno smejimo natančno tistim oz. takšnim situacijam, v katerih se sami nikakor ne bi želeli znajti. V smešni kontekst v bistvu najraje pahnemo nekoga s katerim smo v čustveni vezi – ni pa to ključni predpogoj. Afinitete do »nasaditve«/»naplahtanja« imamo do tistih, ki jih tudi malo sovražimo oz. imamo do njih neke neporavnane račune iz registra prejemanja neugodja. Pogosto se komične situacije (na videz) dobrohotne, v ozadju pa je pogosto obilica sadizma. Zagata postane evidentna, ko se pri nekem šaljivcu uveljavi preveč (latentnega) sadizem – kar pomeni, da šaljivec uživa, ko vidi, da nekdo (nek »antipatik«) trpi, ker se je ujel v njegovo prvoaprilsko past, ki je pač na ta dan šaljivcev legitimna in dovoljena z vsesplošnim oz. kulturnim konsenzom. Ravno zaradi bohotenja (latentnega) sadizma, prvoaprilske šale ne smejo biti večkrat na leto – ker za žrtve »natega« zadeva ne bi bila več smešna, pač pa precej neprijetna.
Dober šaljivec ne sme podleči lastnemu latentnemu sadizmu, ščepec/pridih sadizma pa vendarle mora biti. S šalami na nek način mogoče tekmovati; »nasprotnika« – tistega, ki ga se ga osmeši – je mogoče s šalo/nategom/naplahtanjem premaga. Dobro je, da (dobrega) šaljivca zaznamuje užitek, ki ga šaljivec doživlja, ko nasmeji druge ljudi, predvsem pasivne opazovalce. Svojevrstna, vendar dovoljena napak – dopustna je le 1. aprila – je, če se šaljivec sadistično smeji sam, smeh drugih pa je zgolj piker, nesproščen. Dober prvoaprilski šaljivec ne sme biti preveč sočuten – pridih sadizma je celo zaželen –, in si more upati »izposojati« ljudi; tudi nekaj egoizma mora imeti v sebi – ker: ko šaljivec »stresa šale« sam pri sebi neizmerno uživa, »žrtve«, ki si jih pri šalah izposoja (jih na nek način premaguje), ga v bistvu ne zanimajo prav posebej. Vedeti pa je treba, da je šal (smešnic, anekdot) več (konceptualnih) vrst, in tudi vici so lahko cinični oz. »črno-humorni«, in podobno je tudi s prvoaprilskimi »nategi«.
PS: Humorno odrsko terapijo (»Lepotica in psihoanalitična zver«) – veliko zares in malce za hec – pa ne bom imel 1. aprila, pač pa v petek 4. aprila, in to v Medvodah, v Kulturnem domu (ob 20h).
Mar 31, 2014