Ne vem, ali sem rojen pod srečno, ali nesrečno zvezdo … Pogosto se počutim, kot da me hudič spotika, hkrati pa vem, da imam nek privilegij: vidim, opažam, zaznavam stvari, ki so drugim očem skrite. Drugače rečeno: dano mi je – takšna je očitno moja usoda –, da s svojo pametjo in znanjem vidim več, kot drugi. Res je, tudi samozavest imam takšno, da si upam marsikaj izreči naglas, parhezijsko, neustrašno, ali pa udarno napisati in objaviti … Izrečeno doni in odmeva, po celi Sloveniji – če bi bil vsaj malo ambiciozen, bi odmevalo tudi v tujini, po svetu. Ampak to prepuščam drugim – ne rabim »uspeti« v tujini, da bi bil srečen. Bi mi pa priznanje v tujini godilo … Če bo usoda hotela, bom nekoč odmeven tudi v tujini. Ampak se mi zdi, da moram najprej umreti …. Toliko tega sem že povedal, da … Ah, pustimo to.
Sprašujem se, ali mi je bilo treba v teh dneh drezniti (twittniti) v ženske smučarske skoke, v Niko Prevc in njene zmage … Ali mi je bilo treba drezniti v vse te sedanje in bodoče zmage Nike Prevce, ki so po mojem (povsem legitimnem) teoretskem videnju vnesle v družino Prevce kar precej nekega nedefiniranega nelagodja, latentne tenzije, dvorezne sreče … – v smislu, da bodo vse te njene sedanje in bodoče zmage (po drugi strani) vnesle nekakšen »kastracijski nemir« … Namreč: brat Cene je že »kastriran« (s strani svoji dveh uspešnejših bratov) – predčasno je končal svojo skakalno kariero … Domen in Peter sta ravno v teh časih uspehov svoje sestre Nike v fazi oz. procesu kastracije … SEVEDA GOVORIM V PSIHOANALITIČNI TERMINOLOGIJI oz. TEORIJI, o simbolnih procesih, ki so nezavedni. Sem zgolj »sel, ki prinaša slabo novico« … Ker pač »vem več kot drugi«, ker vem za obstoj in logiko nezavednega in predvsem SIMBOLNEGA, in seveda LIBIDINALNEGA … Ker vem za fenomen kastracije, kastracijskega kompleksa in kastracijske bojazni, Ojdipa … Ne govorim na pamet … Veliko tega sem doživel v svoji klinični praksi, pa tudi psihični pripravi športnikov in športnic. Ne nazadnje je tudi Freud omenjal sorojence – brate in sestre, ki so si nezavedno zavistni in ljubosumni en na drugega in to na zelo »intenziven« in suptilno-prikrit način …
Da je moja psihoanalitična specialnost pojasnjevanje razlik med spoloma v športu vedo tisti, ki so se poglabljali v moj teoretski opus. Že leta 1995 sem za strokovno revijo Šport napisal tekst »Moški in ženski šport pod drobnogledom teoretične psihoanalize« [Male and female sport under the microscope of theoretical psychoanalysis]. Že v tem tekstu (pred 30 leti) sem na to temo že vse povedal …
Je pa moja moralna dolžnost je, da povem tisto, kar mora biti povedano – ker je to, pod vplivom epistemološke pulzije in »želje po spoznanju« MORALNO PRAV! Če se že imam – med drugim – tudi za FILOZOFA ŠPORTA oz. športologije, bi bil – ob vsem tem znanju, pameti in pogumu – greh molčati.
Namreč – naj razložim širši kontkest (zaradi katerega tudi snemam ta video): novembra je Slovensko društvo za filozofijo športa organiziralo že 9. kolokvij o filozofiji športa. Kolokvij je minil v burnem vzdušju, ker sem pač udarno in odmevno predstavil provokativen referat z naslovom: »Kritika Suitsa (in njegovega »Murna«) skozi psihoanalizo« … Tisti, ki športa v resnici ne razumejo, pa bi se radi šli filozofijo športa, niso znali ločiti »zrno od plevela«. Slišali so, da je knjiga Bernarda Suitsa Murn/Grasshopper, dobra – nekakšne steber filozofije športa … Moje videnje je povsem drugačno. Ta knjige je v športno-filozofskem smislu zame povsem nepomembna in po nepotrebnem prenapihnjena. V svetovni filozofiji športa pa za nekatere predstavlja fundament filozofije športa. No, in jaz sem »bobu rekel bob« in posredno užalil vse tiste športne filozofe – oz. tiste, ki bi to radi bili – da kritično spregovoril o Suitsu in njegovem Murnu. Na ta način sem degradiral, osmešil in po svoje ponižal tiste, ki so Suitsa in njegovega Murna kovali v zvezde, ker so v tujini slišali, da si to zasluži.
So si pa prav ti »znalci« izborili in dosegli, da se moje predavanje, moj referat, ni objavil na uradnih straneh »Slovenskega društva za filozofijo športa« – mislim na YouTube kanal »Philosophy of Sport«. Vsa predavanja so bila namreč uradno snemana in se jih da tudi gledati/poslušati na YouTube … - vse, razen mojega.
Zdaj bom pa operiral z imeni – v smislu, kdo je odgovoren, da se dogaja »srednji vek«, torej cenzura, in to v filozofiji. V prvi vrsti je formalno gledano »prvi grešnik« predsednik društva Jernej Pisk, ki je bil odgovoren tudi za snemanje referatov, ki je očitno klonil pod vplivom oz. pritiskom Leva Krefta, ki … o njem se bom razgovoril v nadaljevanju … Krefta seveda podpira še Olga Markič, ki je moje predavanje tudi zapustila, in ki je na FF od Krefta prevzela predmet »filozofija špota«. Prevajalec Suitsovega Murna Matej Uršič je v vsej te grozljivi farsi obroben – čeprav je bil na samem kolokviju najbolj glasen in besen, saj po mojem referatu kar naenkrat ni več takšen car, kot je mislil, da je (ker sem pač »njegovega« Suitsa/Murna, slovenski prevod, označil kot popolnoma odvečnega, nepotrebnega, celo škodljivega).

V življenju sem požrl veliko dreka, ki so mi ga drugi nasrali … Potrpel sem marsikakšne krivice, ki so me, in me še bolijo. Pogosto sem bil iz vljudnosti tudi tiho, zato, da ne bi izpadel žaljiv … Olepševati stvari namreč ne znam. Tu in tam seveda stegnem jezik, ker čutim, da je to moralno prav – npr. sedaj v primeru Nike Prevc, njene družine in njenih (kastriranih) bratov. Čeprav vem, da bi bilo zame pogosto bolje, da bi bil tiho. Ampak, kdo drug bo stegnil jezik, če ne jaz?! Včasih je pač treba parhezijsko, neustrašno, predrzno in udarno spregovoriti. V tem kontekstu mi je vzor Ljubodrag Duci Simonović – ta se včasih tudi zjoče, pulijo mu mikrofon iz rok, izklapljajo elektriko, ga cenzurirajo ... In oktobra 2013 mi je bilo v čast, da me je Lev Kreft sredi Beograda, v Srbskem filozofskem društvu, postavljal ob bok ravno Duciju. Kreft me je predstavil kot enega od štirih najbolj radikalnih kritikov športa – seveda na svetovni ravni. Takole se je to takrat, pred več kot 10 leti, slišalo vse skupaj (celo Kreftovo predavanje): https://www.youtube.com/watch?v=OeRs-Eii5To&t=2264s

Sedaj bom pa jaz nadaljeval z Levom Kreftom. Na že omenjenem 9. kolokviju ga je Matija Mato Škerbić predstavil kot pionirja Slovenske filozofije športa, po katerem naj bi v Evropi celo podeljevali eno od dveh nagrad (druga nagrada naj bi se imenovala po Angležu Jimu Perryju) … Mene je kar zmrazilo – ker pač vem, kako in od kje, na kakšen način, se je Kreft okrog leta 2000 znašel v slovenski filozofiji športa … Po enem mesecu intrapsihičnega besnenja sem Škerbiću šele v teh dneh napisal pismo – na katerega še nisem dobil odgovora. Preden ga preberem, si poslušajmo še en Kreftov traktat – iz oktobra 2013 – katerim govori o moji t.r. »radikalni kritiki spota« (ki jo jaz, mimogrede rečeno, sam pri sebi ne vidim). Naj pa vendarle dodam, da je bilo takratno Kreftovo predavanje kar korektno, kljub temu, da je mene malce ponesrečeno uvrstil v radikalne kritike športa. Jaz namreč v športu delujem na dveh frontah. 1. V osnovi sem razložil delovanje ideoloških mehanizmov v športu. 2. Po drugi strani pa predvsem razlagamo kaj šport v resnici je. Obelodanjam latentno strukturo športa, ki je seveda (skozi optiko psihoanalize) seksualna. Vendar pa športa v osnovi (direktno) ne kritiziram (tako kot to dela Duci). In prav čudi me, kako je Kreft zgrešil bistvo mojih štirih športoloških knjig. Moje pismo Hrvatu Škerbiću, ki je tudi predsednik evropskega združenja za filozofijo športa, se je glasilo takole (prebral bom v hrvaščini) - ORIGINALNA HHRVAŠKA VERZIJA:

''''Možda neće biti krivo ako znate, da Jernej Pisk moj referat o kritici Suitsa (i njegovog Murna/Grashoper) nije htio objaviti na YouTube kanalu. Lev Kreft nije pustio! Ovo je stvarno nemoralno i nedopustivo. Ali ne pišem vama zato, nego - ne znam kako da počnem ... Mislim, da je moralno ispravno podučiti vas (vama saobštiti) što se istinsko dogodilo sa slovenskom sportskom filozofijom (filozofijom sporta) u proteklih 30 godina. Za početak vam kažem, da je Lev Kreft prilično nevažan dio cijele ove priče. On nipošto nije pionir filozofije sporta u Sloveniji. I nemojte žuriti i NE dodijelite nagradu (bilokome), koja bi nosila njegovo ime – jer ćete se smiješiti. Kreft bi inače volio ovo, jer ima narcisoidne sklonosti. (Lev Kreft je cijeli život bio režimski političar, ljevičar, marksista - kandidirao se i za predsjednika države 2002. godine ...) Najblaže rečeno: o sportu nije imao pojma dok ga nisu "politički" angažirali neki ljudi, da suzbije moju "filozofiju sporta“ (ideologiju i psihoanalizu sporta). Mi Slovenci ni nemamo nekog pionira sportske filozofije odnosno filozofije sporta. Da je ova titula ikome pripadala, to bih bio ja – i ne po mom mišljenju, nego po mišljenju nekih stvarnih poznavalaca realne situacije izpred 30 godina. Leva Krefta su drugi "politički" angažirali zbog mene, a on je (samo) pristao na taj angažma! Trebao im je neki akademik-filozof sa „dr.“ titulu, koji zna bar to, da je „lopta okrugla“ – i sjetili se, i dobili, Krefta … I evo: Kreft je po tom putu uskočio u ovu farsu. Katedru (odsjek) za filozofiju sporta na Fakulteti za sport je osnovan zbog mene! To svi znaju - i da su iskreni, priznali bi. Ali ključni poznavatelji situacije već su umrli – prije svih dr. Janko Strel (onda je tu i Silvo Kristan (r. 1936) i Herman Berčič (r. 1941). No, stvari bi mogao pojasniti i dekan iz vremena osnivanja Katedre za filozofiju sporta Bojan Jošt (tu je i Ivan Čuk). U filozofski najburnijim vremenima ja sam pisao najupečatljivije tekstove o filozofiji sporta, a Lev Krefta bavio se politikom i želio je postati "Kučan", odnosno predsjednik države (na izborima 2002 godine) ... Sad kad je u mirovini, kad su ga svi zaboravili, htio bih postati filozof sporta ... Užas! Odvratno! Meni se ne osuđuje ni gledati u oči! Pogledajte si ovo Kreftovo predavanje u Beogradu iz listopada 2013, u kojem priznaje, da se filozofijom sporta bavi „već“ 15 godina (a ja od početka 90-ih 20. stoljeća – znači 30 godina!). A sada sami presudite i zaključite, koliko Krefta „treba“ evropska filozofija sporta (sa obzirom, da smo tu Duci i ja)''''

TOLE JE PA SLOVENSKI PREVOD: ""Mogoče ne bo narobe, če zveste, da Jernej Pisk ni hotel objaviti mojega referata o kritiki Suitsa oziroma njegovega Murna. To je res nemoralno, in nesprejemljivo. Ampak vam ne pišem zato, pač pa – ne vem, kako naj bi začel … Mislim, da je moralno prav, da vas podučim, kaj se je v preteklih 30 letih dogajalo s slovensko filozofijo športa. Za začetek naj vam povem, da je dr. Lev Kreft dokaj nepomemben člen v tej celi zgodbi. Nikakor ni pionir filozofije športa v Sloveniji. In ne se prenaglit in NE podeljevat nagrade, ki bi se poimenovala po njem, po Kreftu – ker se boste osmešili. Kreftu bi se to sicer dopadlo, ker ima narcistične tendence. (Lev Kreft je bil vse svoje življenje režimski politik, levičar, marksist – kandidiral je tudi za predsednika države 2002 …) Milo rečeno: o športu ni imel pojma, dokler ga niso »politično« angažirali, da bi zatrl mojo »filozofijo športa«. Pionirja filozofije športa Slovenci nimamo. Če bi že komu pripadala ta titula, bi bil to jaz. Krefta so »politično« angažirali, zaradi mene! Rabili so akademika-filozofa z "dr.-titulo" - doktorja, ki bi vedel vsej to, da je žoga okrog. In Kreft je v sili razmer pristal na angažma in vskočil v to farso ... Katedra za filozofijo športa na FŠ pa se je v resnici ustanovila zaradi mene! To vsi vedo in bi, če bi bili iskreni, to tudi priznali. Ampak ključni poznavalci situacije so že umrli – npr. Janko Strel (tu je še Silvo Kristan, rojen l. 1936, Herman Berčič, rojen l. 1941 …) Bi pa stvari lahko razložil dekan iz obdobja, ko se je ustanavljala katedra za filozofijo športa, Bojan Jošt (in morda še Ivan Čuk). V filozofsko najbolj burnih časih sem jaz pisal najbolj udarne tekste o filozofiji športa, Lev Krefta pa se je ukvarjal s politiko! In žele postati »Kučan«, torej predsednik države … Zdaj, ko je v pokoju, ko je od vseh pozabljen, pa bi rad postal filozof športa … Groza! Ogabno! Mene se boji kot hudič križa! Tole si poglejte – Kreftovo predavanje v Beogradu iz oktobra 2013, v katerem priznava, da se s filozofijo športa ukvarja že 15 let (jaz pa že iz začeta 90-ih let 20. stoletja).""
Potem sem mu prilepil še link Kreftovega beograjskega predavanja iz oktobra 2013. Kreft v tem predavanju mestoma seveda govori o meni. No, saj ne brca ravno v temo, ampak precizno me pa tudi ni izluščil. Nič mu ne bi zameril, če bi me kaj vprašal … Ampak, to bi se mu zdelo izpod časti. Zanimivo, da tega – kar dobrega predavanja – v Sloveniji nikoli ni predstavil. Na latentnem nivoju pa je govoril o meni z nekakšnim strahospoštovanjem … - kar je nenazadnje tudi prav. To, da je bil zavistno piker in mestoma ciničen, niti ne bom omenjal
Zdaj bi vam pa najraje predstavil še Kreftovo predavanje o VARu na novembrskem 9. kolokviju filozofije športa. Mene bi bilo sram imeti takšno predavanje, ki se je sprevrglo v gostilniško debato (o VARu), samo še nekaj pirov bi razdelili med vse tamkajšnje »kavč-strokovnjake«, pa bi bila farsa popolna. Jaz sem prekinil debato s pikro pripombo: »Ali ne bi šli raje tjale v bife, v Slovana, pa blebetali o VAR-u do jutra?!« Kolokvij se je namreč odvijal na Kodeljevem, na Fakulteti za šport, kjer je lociran tudi bife Slovan. Naj ob tem dodam, da me je tudi predavanje Olge Markič msalo razočaralo … Diskutiral sem v smer, da pač jaz občasno predavam tudi selektorjem in vodjem državnih reprezentanc različnih panožnih zvez … Hotel ali ne sem Markičevi obzirno namignil, da njenega predavanja (o duši in telesu) ne bi prav nihče (od trenerjev) razumel. Vpeljal sem še Dončića (glede na to, da je bila Olga nekoč košarkašica) – v smislu: »Luka bi samo debel gledal in se režal – rekoč: NIMAM POJMA O ČEM JE GOVORILA!« In nastala je tišina in muka v predavalnici … Ti filozofi nimajo nikakršne avtorefleksije – da bi se zavedali, da, kadar brcajo v temo in filozofsko natolcujejo, tega ne opazijo … O dualizmu, o duši in telesu – v povezavi s športom – se seveda da še kako razpravljati. Ampak ne na način, kot je na to temo razpravljal Descartes ali Platon oz. Olga Markič. Danes je treba – bolj kot o duši (ki je predvsem verovanjski oz. krščanski koncept) tematizirati koncept zavesti oz. avtorefleksivnega samozavedanja … Meni se te teme ne da načenjati, a videti je, da bom moral nekoč spregovoriti tudi na to temo … No, pa si poslušajmo še 4 Kreftov posnetek beograjskega predavanja, kjer govori o meni in moji oz. psihoanalitični tezi, da so »žene u sport došle nekom greškom« - kar me sicer pravilno povzema. Kreft še dodaja, da sem s to svojo radikalizacijo šport v povezavi z ženskim športom poznan oz. prepoznaven in t.r. slaven, vendar »vsesplošno« osovražen.
Kreft potem še sklene, da je zame ideološka »manipulacija« v športu sprejemljiva, »prihvatljiva« … Ampak to pove zelo »divje«, nedosledno. Kar mu niti ni za zamerit, saj me v skromni 10 minutah, kolikor mi jih je odmeril, ne more povzeti na povsem korekten način. Bistvo tegale mojega današnjega videa je v tem, da naj bo ovekovečeno, kakšen strahospoštovalen odnos vzpostavi Kreft do mene in ostalih treh radikalnih kritikov športa, ki smo res zaznamovali športologijo in filozofijo športa. Nekateri smo že pred 30 leti povedali, kar je bilo o športu treba povedati. Škerbič pa namerava po njem, po Kreftu (in po Jimu Parryju) poimenovati športno-filozofsko nagrado ... Meni se zdi to povsem nesprejemljivo, absurdno, nelogično … Ampak: »Kdo sem jaz, da bi sodil?!« Sem pa posnel video, ki je začinjen s še nekaj Kreftovimi traktati o meni, ki jih je »za mojih hrbtom« izrekel sredi Beograda v srbskem filozofskem društvu oktobra 2013. Ta tekst je moral biti napisan in video o tem je pač moral biti posnet - za kazen, ker mi na YouTube niso objavili videa oz. referata o moji kritiki Suitsa. Ta tekst in ta video pa naj gresta tudi v anale, tudi zato, da se bo slovensko (in evrospko oz. svetovno) filozofijo športa dostojno razumelo: https://www.youtube.com/watch?v=DLOzut3eCJo