22. avgust 2000 sem spisal tekst - mislim, da je bil objavljen v Dnevniku - z naslovom:

Referendum za/o TET 3 kot simptom (desničarski revanšizem naperjen proti Zasavju) 

Januar leta 1999 se bo zapisal v slovensko politično zgodovino kot še en absurd par ekcellence, ki ga politika drugih držav verjetno ne pozna. Ne bomo sicer rekli, da politiki drugih držav nimajo svojih zablod.  Trdimo pa lahko, da simptomi politikov v drugih državah nimajo takšnega obeležja, kot ga je imel referendum za financiranje TET 3.

V teh mesecih (Op.: tekst je bil pisan pred 14 leti) mineva natanko 100 let, ko je dunajski psihoanalitik Sigmund Freud pisal svojo prvo knjigo (Interpetacija sanj), za katero se je po nekaj letih izkazalo, da je pomenila epistemološki prelom v psihološko spoznavno polje. Čeprav je Freud na tisoče načinov utemeljeval tezo, da človek o sebi in svoji duševnosti nič ne ve oz. da »ni gospodar v svoji hiši«, se v teh politično razburkanih časih nihče ne opogumi in zapiše tisto, kar politikom pripada. Teorija postulira svoje resnice in svoja spoznanja, ki se jim ne bi smeli odrekati. T. i. vrnitev potlačenega (oz. izrinjenega) je večna paradigma človekovega družbenega in političnega delovanja, ki obvladuje tudi slovenski politični prostor.  Zato o minulem referendumu v zvezi s financiranjem TET 3 ne moremo govoriti mimo mehanizma travme. Referendum je klasična freudovska travma v družbenem smislu. To je nevrotični dogodek politične srenje, ki se je aktiviral retroaktivno. Znameniti »drugi dogodek« v tem primeru predstavlja pobuda za graditev TET 3, ki se je vnazajsko navezala na »prvi dogodek«. Kaj bi v psihoanalitski teoriji predstavljal  prvi dogodek, verjetno ni treba ugibati. Vsekakor pa ima v tem primeru množinsko obliko in sumativno obeležje. "Prvi dogodek" tvorijo ustanovitev KPS (na Čebinah nad Trbovljami l. 1937), revolucionarno obeležje NOB s socialistično revolucijo, povojni poboji, pogubni državni socializem in še kaj. Sumativni efekt, ki se energetsko navezuje s temi »prvimi« dogodki, so seveda tudi padec Petrletove vlade (kot simptom neke druge travme), razne neuspele interpelacije, neuspele lustracije... Vse to sodi v register drugega dogodka, katerega vrh predstavlja pobuda za izgradnjo TET 3. Tisto kar je v tem epistemološkem kontekstu prepoznano kot politični nevrotizem, pa je seveda referendumska pobuda oz. sam referendum. Politična farsa, kar referendum nedvomno je, je klasična politična travma.

Ubogi narod je bi tisti trpin, ki se je moral odločati in glasovati - seveda v skladu s svojim »načelom ugodja«. Da je homo homini lupus, že dolgo vemo. Volk pač ne odstopi kos mesa drugemu volku. Zato ni bilo pričakovati, da bi pozitivne rezultate dosegli drugje kot v Zasavju.  Volilni rezultat v prid nasprotnikov TET 3 (olepševalni izraz za nasprotnike TET 3 je: nasprotnikov državnega financiranja TET 3) ne moremo teoretsko razčleniti z znamenitim »zavidanjem užitka«, ki je tako uporaben v skoraj vsakem ideološkem diskurzu. Križ čez državno proračunsko pomoč je naredila »bojazen za lastni užitek«, ki je nezavedno vodilo vsakemu človeku. Volk drugemu volku seveda ne bo ponudil kos mesa, če mu tega ni treba. Da človeka obvladuje užitek, v tej teoretski zvezi seveda ne gre dvomiti. Še več: to dejstvo je potrebno še posebej poudariti. Ogorčeni in prav tako v (Freudovo) načelo ugodja ujeti Trboveljčani (malo manj Hrastničani, še manj Zagorjani, ki svojo rudniško vulvo že nekaj let zapirajo /Op: in so jo medtem že zaprli/) se s svojim hendikepom ne morejo sprijazniti. Toliko let so Slovenijo zalagali s premogom, elektriko, nenazadnje tudi z revolucijo. Za zahvalo pa referendum namesto stroke ...

»Bog je mrtev! – je vzkliknil Nietzsche in pozabil dodati, da je bog umrl v Trbovljah«, je zapisal Uroš Zupan, ko je napisal posvetilo svojemu rodnemu mestu - Trbovljam. Zagotovo je Bog edini krivec, da se je Trbovljam zgodilo to, kar se jim je. Pa ne zato, kar ga ne bi bilo, temveč, zato, ker ga ni ne v Trbovljah ne v Zasavju. Bog je umrl v Trbovljah. Rdeča »pičkasta dolina« izpod katere se pletejo rudniški rovi, nudi kritje tisti peščici apatičnih optimistov, ki še verjamejo v nevidno moč te doline. In mogočni falos - dimnik, nam daj samozavest (Op.: sledila bo tudi "kastracija"/zrušitev dimnika). Jasno je, da tudi nas obvladuje želja, da imamo tudi mi svoje simptome, da tudi mi zavidamo drugim. Toda absurd opozicije, ki sliši na ime referendum za financiranje TET 3, je vendarle nevrotska tvorba, vredna poglobljene diskurzivne (psiho)analize in poštene revirska kletvice: »Mat kurba!«

Takšni politični simptomi v prihodnosti v Sloveniji ne bi smeli več obvladovati strokovne odločitve. V tem primeru je sicer šlo za (navidezno) politično eleganco – vendar je referendum v političnem diskurzu hkrati prepoznan kot tipična vrnitev potlačenega (oz. izrinjenega), ki se »odlikuje« s statusom nevrotske tvorbe – travme. Zato je apel občestva v tem trenutku jasen: »Naj bo politika politična in stroka strokovna!« Mešanje teh dveh registrov predstavlja politilčno patologijo, ki jo je potrebno zdraviti, saj se v nasprotnem primeru lahko negativno reflektira v družbeni stvarnosti.

Pot pod noge že danes, jutri bo za »nas« prepozno.

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Opomba: No, in ta jutri, je prišel danes, oz. že včeraj. Rudarji so že drugi dan zaprti v rudniku. In zvonijo po toči, kar je prepozno. Jaz osebno sem zvodnil pred 15-imi leti z organizacijo in vodenjem orkogle mize: "Zasavje letglo komunistov - čast ali slabšalnica?!"