Pred tremi mesece sem - celo na Večerovo pobudo - za Večer napisal nek tekst, ki naj bi tematiziral Dimitrija Rupla (in Janšo) in promocijo njegove knjige. Verjetno sem premalo kritiziral Janšo in namignil, da na levi počno isto kot na desni. Torej "na levi je isto stranje, le drugo pakovanje". Seveda mi teksta niso objavlili - in dva naslednja tudi ne. Tako da že 3 mesece nimam objav v Večeru. (Po drugi strani sem na Večer jezen, ker piše neusmosti: "da sem jaz trener Ilke Štuhec za fizično pripravo" - HALO?!) Takole sem zastavil o Ruplu (in Janši in na identičen način spodleteli levici) - vključno z naslovom:

Otročji ali (zgolj) užaljeni – ali kastrirani?

Kadar se politik – bolje rečeno moški – ki je nekoč že okusil slast moči in oblasti, in bil s to drogo omamljen, loti kritiziranja neke aktualne oblasti, njegova kritika načeloma ne more biti konstruktivna in relevantna, pač pa je vselej simptomatska, proizvod nezavedne zavisti. Zavidanje moči in oblasti – in s tem tudi domnevnega oziroma fantazmatskega privilegija v ženski želji – moške iztiri, jih dela neracionalne, borbene, celo neotesano popadljive. Neotesana popadljivost je lahko le verbalna, lahko pa se odraža tudi v dejanjih, v konkretnih akcijah. Ženske načeloma ne premorejo takšne patološke popadljivosti oziroma prepirljivosti, torej konfliktnosti in tekmovalnosti/borbenosti kot moški. (No, v določenbih konfliktnih situacijah so ženske še hujše.) Jasno, saj je kastracija psihološki fenomen, ki zaznamuje oba spola na dva radikalno različna načina. Vendar ravno ta eksplozivna zmes (moške) kastracijske bojazni in zavisti lahko botruje tudi kakšni konstruktivni kritiki. Kritika pa je – še posebno, če je konstruktivna, ne pa plod kastracijske užaljenosti – vendarle gonilo napredka. Kadar se kakšen – v psihoanalizi se reče – simbolno kastrirani moški kritično razgovori, pogosto brca v temo/meglo, ampak v tej temi/megli se včasih po naključju tudi kaj pametnega, omembe in kritike vrednega, najde. Načeloma gre za univerzalno paradigmo, ki je na delu, če je na oblasti desnica, ali pa obratno, kadar je na oblasti levica. Simbolno kastrirana opozicija – jedro vsake politične opcije pa seveda sestavlja kastratibilni alfa-moški, politični petelini (»petelinke« v tem kontekstu niso relevantne, »kur« pa v politiki načeloma ni) – zganja vik in krik ob vseh vladnih ukrepih, zakonih, uredbah, odlokih, akcijah, projektih in strategijah. Torej, nikoli ne gre za to, da bi bili vladni ukrepi zares slabi in kritike vredni – in ker bi bili slabi, jih opozicija kritizira. Vselej gre za to, da je želja opozicije po prihodu na oblast tako močna, da opozicija konstitutivno – zaradi ojdipalno-kastracijskih potlačitev v povezavi z željo po oblasti – ne more hvalite vladnega dela oziroma koalicijskih predlogov, zakonov, ukrepov, strategij ipd.. Če je kdo, ki ga koalicija oziroma vlada mora poslušati in celo uslišati, je to narod, civilna gibanja, tu so še sindikati in politično neopredeljeni zdravo-razumni intelektualci in modreci. Ampak navadno si takšni sogovorniki ne prebijejo v situacijo, da bi se lahko sploh pogovarjali z vladnimi ljudmi, kaj šele, da bi bili uslišani; izjema so sindikati, ki pa potem največkrat niso uslišani.

Moški, ki je v ojdipalnih časih doživel očeta, ki mu je célo otroštvo kradel mamico, in nekaj (seksualnega) počel z njo – kot se je »pritoževal« Freudov »Mali Hans« –, bo v odraslosti kronično hlepel po konfliktu, po prepiranju, po borbi, po zmagi – tudi po opozicijski drži, če ne bo sam pri koritu moči in oblasti. Če se moški politično opredli, komaj čaka, da se znajde v ringu s svojim političnim nasprotnikom – torej, da se spopade za oblastni prestol, kar pa je vezano na privilegij v objektu želje, ki je za heteroseksualnega moškega seveda ženska (kot naslednica matere). V (mirnodobski) politiki se vselej dogaja, da se (moški) politiki, misleč, da se borijo za narod, za državo, za boljše življenje, za splošno dobro, v resnici bojujejo za lastne identitetne potrebe, za lastno korist. Na delu je torej svojevrsten egoizem, ki včasih celo (in mimogrede) koristi tudi narodu oziroma državi.

Podobno kot politiki se pogosto obnašajo politično opredeljeni novinarji oziroma publicisti. Spomnim se predstavitve orožarske trilogije imenovane V imenu države, tako imenovanih preiskovalnih novinarjev Blaža Zgage in Mateja Šurca. Glede na to, da mi srce bije na levi (pišem pa z desno), sem enega od avtorjev nonšalantno vprašal, če bi bila knjiga identična, če bi iste arhivske vire in različne dokazne dokumente obdelal kakšen desni novinar – npr. iz Demokracije ali Reporterja. Zagata v lokalni knjižnici je postala neznosna – avtor (Šurc) je namreč začel jecljati, ven pa ga je poskušal izvleči pajdaški sogovornik Zdenko Čepič ...

Če pa knjigo s politično vsebino napiše politik, pa je situacija še bolj zagatna, včasih celo smešna. Nedavno je knjigo (zopet) izdal legendarni politik Dimitrij Rupel. Na eni od promocij knjige mu je asistiral celo sam Janez Janša. Kredibilnost takega tandema seveda usahne, ker gre za dva politika, ki bi oba (spet) rada prišla na oblast. Izrečene in tudi v knjigi zapisane besede je domala nemogoče jemati resno. In če Rupel potem še izreče, da tisti, ki zdaj vodijo državo, svoje države nimajo radi, in da je to katastrofa, je to ravno tako, kot če bi otrok svojemu bratcu rekel, da bratec mame nima tako rad kot on sam (ker jo bolj uboga) – in dodal, da je to grdo. Slovenija je za vse Slovence, celo za politike, simbolna mama, za katero bi naredili vse – in ne boste verjeli: politiki se res trudijo, samo marsikaj jih spotika. Ali imajo vladajoči (levi) politiki znanje in ali se v tej krizni ter zagatni situaciji znajdejo, je povsem drugo vprašanje, ki nima nikakršne veze z ljubeznijo. Koliko in na kakšen način simptomi spotikajo vlado, je spet drugo vprašanje. Zdi pa se, da Alenko Bratušek ne spotikajo lastni simptomi tako, kot so spotikali oba njena predhodnika – Pahorja in Janšo. Čaroben paličice pa tudi ona nima. Mogoče bi rabila zgolj nekaj (več) testosterona oziroma »jajc«, da bi radikalno udarila po mizi in vpeljala UTD ali kakšno (bolj) socialno usmerjeno paradigmo.

Ceneni, celo otročji triki, kakršnih se poslužuje kronično užaljeni, torej v pozabo toneči (beri: simbolno kastrirani) Rupel, navadno sodijo v (umazane) predvolilne kampanje, ne pa na promocijo neke knjige, četudi politične. Takšne (kritične) izjave pa bi vendarle pridobile na kredibilnosti, če bi jih izrek(a)li kakšni apolitični modreci ali celo jezni, vendar politično neopredeljeni protestniki z ulice. Slučajno gre tokrat za (trenutno) desnega politika, kar pa zopet ni garant, da istih/podobnih besed nekoč ne bo izrekel kakšen levi politik na račun desne vlade, ki se bo morda kdaj zopet dokopala do oblasti.