Galerija slik
MANIPULACIJA, nezavedno, psihoanaliza - 2. del

OBJAVLJAM NADALJEVANJE "UDARNEGA" IN "DRUGAČNEGA" TEKSTA, KI JE V CENZURIRANI OBLIKI IZŠEL V REVIJI PSIHOLOŠKI INKUBATOR MARIBORSKIH ŠTUDENTOV PSIHOLOGIJE.

Sublimno (nezavedno) oglaševanje – načrtno in nenačrtno

O manipulaciji se lahko všečno in modro razgovori marsikdo. Psihoanaliza pa je vendarle tak miselni koncept, ki lahko o tej temi in sublimnem/nezavednem oglaševanju pove precej več. Sublimno/nezavedno oglaševanje – skozi katerega je (nekaterim) ljudem mogoče najbolj učinkovito »oprati možgane«, jih zmanipulirati – je treba reči, da se niti mnogi dobri in domiselni kreatorji določenega reklamnega sporočila (oglasa, videospota ali politične kampanje) ne zavedajo, kako (kdaj, zakaj in na kakšen način) v resnici učinkuje na potrošnika (ali volivca). Pogosto gre za povsem nevedno, nehotno in nenačrtovano, a vseeno nezavedno učinkovanje oziroma posredovanje, in to na tak način, da se prejemnik takšnega podtalnega namiga (sugestije) sploh ne zaveda, da mu je bilo direktno v nezavedno posredovano – tako rekoč podtaknjeno – neko sporočilo, npr. namig o nakupu nekega proizvoda ali namig o tem, koga naj voli.

Nezavedno (sublimno) oglaševanje se je v svetu razbohotilo v času Bernaysovih oglaševalskih aktivnosti. Po Bernaysovih oziroma psihoanalitičnih strategijah so kmalu začeli razmišljati mnogi oglaševalski strokovnjaki. Znamenit Coca-Colin oglas (sredi 50-ih let prejšnjega stoletja) – ko je silhueta ženske v ledeni kocki prikazovala felacijo – je potegnil za seboj plaz sublimnega (nezavednega) oglaševanja. Tudi v psiholoških laboratorijih so se dogajali številni eksperimenti, ki so potrjevali, da človekova zavest ni avtonomna, torej, da jo je mogoče zmanipulirati, ji vcepiti tujo voljo, ki jo potem (zmanipulirana) zavest sprejme kot svojo. Vsa ta podtalna in subtilna podtikanja v zavest sedaj sodijo v register »pranja možganov« (angl. brainwashing). Danes je »pranje možganov« postalo domena t. i. nevrolingvističnega programiranja (NLP). Preden je NLP postal popularen, je bila predvsem hipnoza tista, skozi katero se je ljudem lahko neposredno (povsem) »opralo možgane« in jim – tistim najbolj sugestibilnim – vcepilo v nezavedno/podzavest domala vse, česar (močni) Nadjaz ni cenzuriral. In (res) ni nemogoče, da Lee Harvey Oswald ni storil atentata na John F. Kennedya ravno pod hipnozo oziroma pod močno posthipnotsko sugestijo – torej s spretno »opranimi možgani«. To opcijo so nekateri strokovnjaki za hipnozo (in NLP) sedaj tudi že eksperimentalno dokazali. Nenazadnje so posneti mnogi filmi[1], ki dokazujejo, kako je mogoče hitro (v kratkem času, mimo ideologije), učinkovito in neposredno ljudem »oprati možgane«, jih zmanipulirati, jim intervenirati v nezavedno s to ali ono idejo oziroma hotenjem oziroma željo.

Pri sublimni intervenciji v nezavedno, torej tudi pri neposrednem »pranju možganov«, so na delu mnogi tisti mehanizmu (koncepti), ki jih je Freud zgolj zaznal in jih teoretsko elaboriral kot obstoječe – njegov nečak Bernays pa jih je neusmiljeno udejanjal. V celi zgodbi je groza toliko večja, ker vse možnosti podtalne intervencije v nezavedno – torej manipulacije (bodisi s potrošniki ali pa z volivci) – sploh še niso izkoriščene. In če tisti, ki poznamo metode in strategije »pranja možganov«, torej manipulacije, ne bi imeli etičnih zadržkov, bi bili ljudje že popolnoma zmanipulirati, in to v katerokoli smer.

Iz vsega do sedaj povedanega sledi – in na tej točki bom celo zgodbo nadgradil –, da npr. žogarski (nogometni, košarkarski, rokometni, hokejski ...) gol/koš (v resnici) ni gol/koš, pač pa simbol vagine. Doseganje gola/koša je simbolni koitus oziroma simulacija spolnega akta. Težko bi sicer rekli, da so igralci zmanipulirani, in: ne vedoč, da je njihova žogarska igra v resnici simbolna seksualna perverznost, pornografija, orgija, v kateri igralci svojim nasprotniku seksualno (falično) posiljujejo žensko (in pri tem neznansko uživajo – onstran manifestnega užitka je latentni /simbolni/ koitus in /simbolna/ kastracija nasprotnika). Zmanipulirani sicer so, vendar z njimi v bistvu manipulira njihovo nezavedno (podzavest) oziroma njihovo Simbolno, za kar ne moremo reči, da je prava/klasična/čista (potrošniška) manipulacij.

Manipulacija ni niti to, če »poslovneži sumljivega porekla«, mislimo na zvodnike, v času velikih žogarskih prvenstev, za gledalce v bližino stadionov, restavracij in hotelov namestijo svoje »delavke« (prostitutke), vedoč, da bi si gledalci lahko zaželeli spolne radosti/usluge. Namreč: izkazalo se je, da v času velikih žogarskih prvenstev – v tem kontekstu ne mislimo na odbojko in tenis (ti dve panogi pač v svoji koncepciji ne vsebujeta paradigme gola) – želja po seksu pri gledalcih, predvsem moških, narašča.

Prava manipulacija pa bi bila, da bi nek zvit poslovnež organiziral košarkarski spektakel v zabijanju (koša), v katerem bi računal, da bo moške prelisičil in od njih izvabil denar v obliki »nakupa« prostitutke – in to samo zato, ker bi se gledalci/moški (skozi sugestijo oziroma simbolno seksualnost) navzeli ideje po »not dajanju« – torej penisa v žensko telo (vagino, usta, anus) –  samo zato, ker bi bilo njihovo nezavedno/Simbolno seksualno zrajcano z gledanjem simbolnega »seksanja«/»koitiranja« v obliki zabijanja žoge v koš, torej simbolno vagino. Nezavedno/Simbolno (Ono) takšno žogarsko »seksanje« pač tako prebere oziroma tako razume – in to je povezano z velikim ugodjem/užitkom. V tem primeru gre za svojevrstno (sublimno/nezavedno) sugestijo, in to načrtovano sugestijo (vsiljevanje), torej (čisto) manipulacijo.

Podobna, a vendarle konceptualno popolnoma drugačna, manipulacija se v športu dogaja, ko državni športni ideologi in/oziroma ideologi nadzora, regulacije in discipline poskušajo z izkoriščanjem (čarobnega oziroma latentno seksualnega) športa manipulirati z ljudmi. Najbolj militantni državni ideologi hočejo šport manipulativno izrabiti za skrbno načrtovano in planirano nadzorovanje, discipliniranje in reguliranje množic, predvsem mladih – v smislu: »Ukvarjaj s športom in bodi krotek, obmiruj; uživaj v športu in ne delaj zgage.« Kot mano, torej kot mašilo v manku smisla, se »znanstveno« domislijo in zgovarjajo oziroma sklicujejo, da je šport zdrav (in koristen zaradi številnih pozitivnih vplivov), torej, da se je s športom treba ukvarjati zaradi zdravja – zdravje je pač t. i. trdi označevalec, ki napada človeška srca. V resnici je šport (simbolno seksualno) bahalo in ekshibicija za moški ego.[2] To, da je športnik »subjekt, za katerega se predpostavlja, da ima privilegij v ženski želji« se niti športni ideologi oziroma ideologi nadzora, regulacije in discipline, niti »strokovnjaki za marketing« (torej tržni manipulatorji), še ne zavedajo (popolnoma).[3]

Tisti pa, ki se ukvarjamo s psihoanalizo, pa natančno vemo, da je seksualnost tista, ki spodkoplje vso zavestno iluzijo in mnoga načela, tudi moralna. Skozi in preko seksualnosti je človeka najlažje zmanipulirati, ga prelisičiti, ga narediti za sužnja neke vsiljene ideje. To vemo od Freuda naprej – od Bernaysa naprej pa se psihoanalitična znanja tudi manipulativno uporabljajo, bolje rečeno izkoriščajo oziroma zlorabljajo.

In – vsaj kar se mene tiče – ni problem koncipirati neko oglaševalsko (reklamno, propagandno) kampanjo, problem je, ali se to spodobi oziroma ali je to moralno prav. Tisti, ki imamo znanja, da lahko manipulativno upravljamo z ljudmi, jih izkoriščamo in/oziroma zlorabljamo, imamo probleme s pomislekom, ali je to moralno prav. V kapitalizem oziroma patološko potrošnjo ujeti Bernaysa ni imel teh pomislekov in problemov. Da je bil moralno pokvarjen in patološko narcističen, se ve, in ni čudno, da je na koncu pomagal politikom oziroma vladi, da so njegova znanja hudo zlorabljali v politične in celo vojaške namene – v mislih imamo ameriško vojaško intervencijo v Gvatemali, ki se je začela v povezavi s prodajo banan.

V poznavanju teorije manipulacije je zagatno to, da imajo ljudje preprost »feeling« (občutek) torej intuicijo. To pomeni, da se v njihovem nezavednem oblikujejo neke ideje, kako bi se dalo ljudi prelisičiti/ukaniti, z njimi upravljati, jih (z)manipulirati, jim »oprati možgane«, v resnici pa ne vedo za teoretsko oziroma psihoanalitično ozadje. Danes so glavni strokovnjaki za marketing, torej za manipulacijo s potrošniki, ali pa za politični marketing, torej za manipulacijo z volivci, taki ljudje, ki psihoanalitičnih konceptov niti ne poznajo prav dobro. Tisti, ki psihoanalizo oziroma človeško psiho – predvsem na zakonitosti nezavednega in same seksualnosti – malce bolj poznamo, zgolj vemo, kaj se ti vrli »strokovnjaki« za trženje in (politični) marketing v resnici sploh gredo. In prav grozljivo je, ko je nam , psihoanalitičnim poznavalcem, jasno, kako v resnici deluje sistem – mislimo pa na sam družbenoekonomski sistem, torej na (tržni, potrošniški) kapitalizem, kot na demokracijo kot politično paradigmo, ki temelji na (»svobodnih«) volitvah. Namreč: potrošnik je vselej zmanipuliran (in izkoriščan), volivec pa tudi, in v resnici nikoli ni svoboden. In ne gre toliko za to, da ljudi obvladuje njihovo nezavedno; bolj je problem, da na ljudi vplivajo strokovnjaki z manipulativnimi spretnostmi, sposobnostmi, znanji in veščinami, in prav ti so tisti, ki v resnici napadajo (nič hudega sluteče) človekov nezavedno.

Človekovo nezavedno iz okolice posrka dobesedno vse. Temeljni atribut človekove duševnosti, njegovega nezavednega, je njegova sugestibilnost, njegova vodljivost oziroma dojemljivost za »predloge« oziroma vsiljevanja/podtikanja od zunaj, iz okolice, od drugih. Najbolj perverzna manipulacija je ravno tista, ki neposredno napada človekovo nezavedno. In potem ta »indoktrinirani« naivnež, misleč, da s svobodno voljo nekaj kupi, ali voli izbranega političnega kandidat, misli, da je to plod njegove svobodne odločitve/volje.

 

Nenazadnje

Problem etike je (lahko), ko/če je manipulacija v svoji osnovi skrbno načrtovana, če je projektna, torej, če obstajajo ljudje, ki jo načrtujejo, in če obstajajo ljudje, ki jih manipulacija cilja. Zaradi poznavanje koncepta nezavednega in nekaterih ostalih psihoanalitičnih konceptov je z lahkoto svetovati – npr: kako naj se imenuje kakšen nov proizvod (zato, da bi se bolje prodajal), ali kako naj bo zasnovana ta ali ona reklamna ali volilna kampanja oziroma na kakšen način naj bo seksualnost vtkana v ta ali oni videospot.

Nekaj namigov (za boljše razumevanje teorije):

Šampon znamke »Fa« bi lahko bil – za boljše prodajanje – na prodajne police postavljen paroma, tako, da bi bil napis »Fa« oziroma »Fa Fa« jasno viden. Nezavedno bi ta par/tandem prebralo kot poziv (aluzijo) na seks, torej na oralno felacio oziroma »fafanje«. Lezbijkam verjetno ta šampon – preko take postavitve na prodajnih policah – ne bi bil ravno všeč(en).

Kakšnemu novemu šamponu, ali jogurtu ali čemu podobnem, kar kupujejo ženske, bi lahko imel ime »Fu« –  v reklamni kampanji bi se po tem kratkem imenu dopisala paleta vprašanje, ki bi se začela z vprašalnico »kaj«. Instanca nezavednega bi to lahko prebrala kot »Fu-kaj«, kar bi lahko delovalo kot sugestija na seks oziroma na »fukanje« ...

Podobno bi bilo mogoče proizvod, ki bi se imenoval »Se« dopolniti z alinejami, ki bi bile označene z »x«. Nezavedno oziroma nevrolingvistično bi se to lahko prebralo kot Se-x«, kar je spet seksualna sublimna/nezavedna sugestija …

Novi proizvodi, ki jih kupujejo ženske lahko vsebovali imena kot so »daj-me«/»me-daj«, »bi-jo«/»jo-bi«, »daj-jo«/»jo-bi«, »bi-me«/»me-bi« ipd..

Na Hrvaškem bi lahko – dokler imajo kot plačilno sredstvo še kune – kakšnemu proizvodu dali ime »Lingus«. Cenovno nalepko z določeno številko oziroma ceno v kunah – seveda v pravi sklanjatvi; tako da bi instanca nezavednega – konkretno nezavedni Jaz – prebrala »kuni-Lingus« (gre za seksualno prakso, kje se moški in ženska obojestransko oralno zadovoljujeta).

V končni fazi gre pri tovrstni sublimni (nezavedni) manipulaciji za to, da človekova misel nezavedno asocira na ugodje – laično bi lahko rekli tudi čustva –, temelj ugodja oziroma uživanja (čustev) pa je pohota oziroma (manifestna) seksualnost. Pohotne misli pa se v možganih oziroma razmišljanju sprožijo na številne načine. Toliko čutov oziroma čutnih poti kot jih ima človek, po toliko poteh se lahko v nezavednem sproži seksualna oziroma pohotna misel (manifestna želja). Poti so lahko vidne – te so za (NLP) manipulacijo najbolj prikladne – slušne, jezikovne, taktilne, gibalne …

Gleda na to, da je človek ujetnik svojega nezavednega, torej, da je zavest o svobodni in avtonomni volji zgolj in vselej iluzija, se nekakšna »manipulacija« (čeprav nenačrtna) dogaja tako rekoč vseskozi, ker je pač to del permanentnega psihičnega funkcioniranje človeka. Človek se resničnih motivov za svoja delovanja v resnici sploh ne zaveda, pač pa zgolj misli, da so proizvod njegove svobodne (zavestne) volje/odločitve. In natančno to je temeljna zmota o človeku, ki jo je razkrila psihoanaliza. Strukturni problem te zmote je v tem, da se konceptualne zmote niti ne da dokazati. Zagata je v tem, da mnogi (ego)psihologi in podobni »strokovnjaki« še vedno ne sprejmejo Freudovega epistemološkega preloma oziroma t. i. kopernikanskega obrata v razumevanju človekove duševnosti – namreč: ni zavest epicenter človeške duševnosti, pač pa je središče (in bistvo) nezavedno. Nadalje: človek nikoli ni avtonomen pri svojih odločitvah, nikoli nima svobodne volje, vedno je tako rekoč upravljan, je »(z)manipuliran«, in v osnovi z njim upravlja, manipulira z njim instanca lastnega nezavednega – laično rečeno: (njegova) podzavest. Čista manipulacija s strani manipulatorjev je šele naknadna – mogoča pa je natančno zato, ker je pojem oziroma koncept človekovega nezavednega takšen kot je.

Človek je vselej suženj svojega nezavednega – in je t. r. dvakrat slep. Prva slepote izhaja iz že omenjenega dejstva, da človekova zavest (v resnici) ne ve, kaj njegovo nezavedno (resnično) misli in/oziroma hoče. Druga slepote pa je bolj zapletena. Namreč: resnično, torej »realno realno«, kot bi rekel Lacan, je simbolno (ki je konstitutivno nezavedno, razumu Jaza in cenzuri Nadjaza, torej zavesti nedostopno) – in to ni retorična fraza. Simbolno je primarno (primarni proces), je v domeni Onega; zavest je sekundarna. Tako kot moramo sanje najprej dešifrirati, jih prevesti iz manifestne forme v latentno, da bi razumeli, kaj sploh v resnici sanjamo, tako moramo tudi (manifestne) dogodke/dogajanje v budnosti najprej prevesti, razvozlati latentno simboliko nekega dogodke/dejanja/dogajanja, da bo sploh vedeli, kaj je (latentno) bistvo tistega, kar se nam dogaja v budnosti, v vsakdanjem življenju.


[1] Mandžurijski kandidat (2004), Mojstri iluzij (2013) … – največje prevare pa v zadnjem času javnosti predstavljata (hipnotizer) Derren Brown in (iluzionist) Steven Frayne Dynamo.

[2] R. Vodeb: Ideološke paradigme v športu (… ko poseže vmes država), FIT, 1999 in R. Vodeb: Šport skozi psihoanalizo, Fit, 2001.

[3] Svojevrstno manipulacijo doživljajo tisti (študenti in levi politiki/volivci), katerim feministke »(o)perejo možgane« z ide(ologi)jo, da sta spola družbeno/kulturno privzgojena/vcepljena, kljub temu da se od Freuda naprej ve, da ženskost v ženski »nastane« skozi (»pravilno«) kastracijsko míslenje oziroma premlevanje genitalnih razlik med spoloma – analogno se v moškem razvije možatost.

Slike članka
Zadnje objave
Motnje hranjenja – 4. del
Motnje hranjenja – 3. del
Motnje hranjenja – 2. del
Motnje hranjenja – 1. del
Podkast na YouTube (Roman Vodeb)
Najbolj obiskano
1
Teoretska in terapevtska PSIHOANALIZA
2
Adrenalinci in ekstremisti (v športu) skozi psihoanalizo
3
Sebastien Abramov (Colarič), Sara, Julija in odžagana roka
4
(MEJNA) OSEBNOSTNA MOTNJA – 5. del
5
Estrogenski SD/Židan
Sorodne vsebine
Teoretska in terapevtska PSIHOANALIZA
Adrenalinci in ekstremisti (v športu) skozi psihoanalizo
Sebastien Abramov (Colarič), Sara, Julija in odžagana roka
(MEJNA) OSEBNOSTNA MOTNJA – 5. del
40 mučenikov – ali: SEKSIZEM (1. del)