Galerija slik
Manipulacija, nezavedno, psihoanaliza - 1. del

MARIBORSKI ŠTUDENTI PSIHOLOGIJE SO ME NAPROSILI, DA NAPIŠEM NEKAJ O MANIPULACIJI (SKOZI PSIHOANALIZO) ZA NJIHOVO REVIJO PSIHOLOŠKI INKUBATOR. IN KO SEM SE ZANJE (BREZPLAČNO) POTRUDIL, SO ME CENZURIRALI. IN ... EVO, TULE - NECENZURIRANO (1. DEL):

Manipulacija pomeni nekakšno upravljanje in manevriranje z ljudmi – ne da bi si le-ti tega zavedali. Ljudje s katerimi se upravlja, se z njimi manevrira, so nekakšne marionete v rokah drugih, manipulatorjev. Zmanipulirani ljudje so prelisičeni na ta ali oni način – neposredno (s triki oziroma ukanami/zvijačami), ali pa posredno (skozi to ali ono ideologijo). In ljudje so vselej (z)manipulirani – to je pač sestavin (inherentni) del njihov narave duševnega funkcioniranja.

Če bi Freud neposredno pisal o manipulaciji z ljudmi, bi verjetno nastala najdebelejša knjiga, kar jih je napisal. Na srečo, ali pa na žalost, se Freud z manipulacijo (skozi psihoanalizo) ni ukvarjal. V njegovem času ni bila razvita niti (parlamentarna) demokracija niti (tržni) kapitalizem kakršnega poznamo danes. Paradigma monarhičnega vladanja in (autokratskega) upravljanja z državo oziroma z ljudmi ima druge zakonitosti in značilnosti – večinoma so vezane na transfer – kot parlamentarna demokracija. V Freudovem času tudi tržni kapitalizem še ni bil razvit do stopnje neusmiljenega manipuliranja s potrošnikom. V njegovem času oziroma proti koncu njegovega življenja se je patološki potrošnik, kakršnega poznamo danes, šele rojeval.

 http://www.publishwall.si/roman.vodeb/photos/photo/23729

Pametni Edy in »glupi«[1] Jack

V to kislo in hkrati sočno jabolko – torej v patološko potrošništvo – je ugriznil šele Freudov (»dvojni«) nečak Edward Bernays (1891-1995), ki se mu je sprva zgolj »malo (divje, nedeljsko) sanjalo« o psihoanalizi. In ravno psihoanaliza s svojimi koncepti lahko resnično največ pove o manipulaciji z ljudmi. Bernays se je pri svoji aplikaciji psihoanalize na manipulacijo z ljudmi (sprva) osredotočal na oglaševanje različni proizvodov, pozneje pa so njegova znanja in ideje hitro prešle na področje politike, torej na »upravljanje« z ljudmi (javnostjo) za potrebe politike oziroma za pridobivanje (in/ali ohranjanje) moči in oblasti, nadvlade, tudi v mednarodnem kontekstu. Bernays se je – zato, da se je v svojih manipulativnih prijemih bolj znašel (beri: z marketinškimi zvijačami/triki/ukanami prelisičil ljudi, torej potrošnike) – moral sprva obračati na malce bolj podkovane psihoanalitike. Abraham A. Brill je bil v resnici tisti, ki je Bernaysu »prišepnil«, da je cigareta simbol penisa, torej možatosti in moške moči. In šele s tem interpretativnim psihoanalitičnim namigom se je Bernays znašel, pri oglaševalski (reklamni, propagandni) kampanji za ameriško tobačno industrijo (American Tobacco Company). Pri svoji prvi manipulaciji s kupci cigaret (z aktualnimi in potencialnimi kadilci) je računal na nekaj temeljnih fenomenov oziroma konceptov, ki jih je v psihološko oziroma psihoanalitično stroko plasiral njegov stric, oče psihoanalize, Sigmund Freud.

Manipulacija – bodisi skrbno načrtovana, ali pa tiho pričakovana, pa tudi nehotna in spontana – temelji na nekaterih (psihoanalitičnih) izhodiščih oziroma (teoretskih) dejstvih:

  • Človeka obvladuje nezavedno; nezavedno je središče človekove duševnosti,
  • Temeljni atribut človekovega nezavednega (podzavesti) je nezavedna želja,
  • Vzroki zavestne želje oziroma hotenja so vselej nezavedni,
  • Človek je v osnovi (načeloma) sugestibilno bitje; voditi se pusti neki avtoriteti, morda zgolj ideji – ki ga vodi/usmerja, ga »vleče za nos«, z njim manipulira/upravlja (na da bi se, s pozicije zavesti, tega zavedal),
  • Človeka obvladuje načelo ugodja (uživanja), katerega temelji/fundamentalni atribut je seksualnost (tako latentna, kot manifestna – torej seksualnost je mišljenja v zelo širokem smislu, kot tudi v ožjem smislu),
  • Ekvivalent načela ugodja je denar, ki je hkrati analni in tudi falični atribut – denar je po eni strani tako simbol prvega otrokovega darila – njegovega izločka (dreka) –, kot tudi simbol (moškega) penisa,
  • Inherentni del paradigme manipulirana z ljudmi je pogosto – v nekaterih kontekstih –znameniti transfer, ki ga je Freud vpeljal pri razumevanju psihoterapevtske prakse; včasih je prav zaradi transferja (pre)lisičenjr oziroma (z)manipulirano upravljanje z ljudmi sploh mogoče,
  • V manipulativne praks pa je vtkana še želja kot (vselej, na nek način) »želja (intrapsihičnega) Drugega«;

Olepševalni izraz za raznorazne manipulativne prijeme (zvijače, trike, ukane, (pre)lisičenja, »prefilmavanja«, »vlečenja za nos«, »pranje možganov« …) je »odnos(i) z javnostjo«. Po domače povedano se je Bernays ukvarjal z vprašanjem/idejo: kako prelisičiti ljudi, kako jih ukaniti, jim »oprati možgane«, da sprejmejo neko vsiljeno (politično) idejo/mnenje ali pa, kako kupiti oziroma prodati proizvod, četudi ga kupci ne rabijo, le proizvajalec/trgovec (kapitalist) ga bi strašansko rad prodal in s prodajo zaslužil. Pri manipulaciji oziroma pri (marionetnem) upravljanju/»rokovanju« z ljudmi oziroma z javnostjo (z maso ljudi) gre torej vselej za aplikacijo določenih »prijemov« oziroma trikov/ukan/zvijač. In Edward Bernays se je v svojem poslu (in teoriji) dobro znašel – zahvaljujoč svojemu stricu Sigmundu Freudu in/oziroma psihoanalizi. Če se človek hoče iz knjig naučiti veščin manipulativnega upravljanja z ljudmi naj si prebere obe Bernaysovi knjigi Oglaševanje (Propaganda, 1928) in Odnosi z javnostjo (Public relations, 1945) ter esej Veščina soglašanja/strinjanja  oziroma Inženiring konsenza/ (Engineering of consent, 1947). Z istim naslovom je leta 1955 izšla še knjiga več avtorjev. Bernays je bil zagotovo mojster manipulacije z ljudmi, kar pa ne pomeni, da je vedel za vso teoretsko ozadje svojih idej, svojega »feelinga« oziroma intuitivnega (nezavednega) občutka – seveda je tukaj pomembna še ena malenkost: bil je dovolj »pokvarjen«, da se mu je manipulacija z ljudmi zdela moralno sprejemljiva – hkrati pa je bil še precej narcističen, saj je bil obseden s častjo in slavo, ki mu jo je prinašala njegova sposobnost/veščina manipuliranja z ljudmi.

Ravno v tem oziroma s tem moralnim kontekstom imamo nekateri, ki imamo psihoanalitična znanja s katerimi je mogoče (z)manipulirati množice, probleme in zadržke. Ne zdi se nam – vsaj meni ne – moralno sprejemljivo, da bi ljudi (na vsak način, načrtno in ciljno) prepričali, bolje rečeno prelisičili (»nadmudrili«, jih »prefilmali« z raznimi triki, ukanami, zvijačami, jim t. r. »oprali možgane«), z njimi manipulirali – pod pretvezo, da gre za (klasično) »politično komuniciranje« oziroma za »sodobne tržne/marketinške pristope«.

Čeprav: sedanja družbeno politična kriza in/oziroma gospodarska recesija terja od vseh nas – še posebno tistih, ki imamo »posebna« znanja/veščine –, da tiste bogataše, ki imajo v bankah denar (kapital, nepremičninsko imovino), pripravimo do tega – četudi s triki iz registra manipulacije in »v imenu dobrega/dobrote/etike« –, da bi ta denar začel zapravljati, da bi le-ta  (kapital) zopet začel krožiti. Znanja – beri: veščine manipulacije – torej obstajajo, le nekdo (iz politike, države/Vlade) se mora obrniti na tiste, ki imamo ta znanja.

 

Ko ovce ne vedo koga v resnici volijo, niti zakaj – primer Peter Bossman

Po drugi strani se največ načrtne manipulacije dogajajo ravno v politiki – v obliki političnega marketinga, torej prepričevanja oziroma nagovarjanju (potencialnih) volivcev. Da je na zadnjih županskih volitvah v Piranu (l. 2010) zmagal črnopolti kandidat Peter Bossman (rojen v Afriki/Gani), zagotovo ni posledica odličnosti kandidata (stranke SD), pač pa prefinjene, da ne rečemo, v številnih kontekstih, dovršene (pred)volilne kampanje – beri: spretnega prepričevanja volivcev naj volijo Bossmana. Kampanjo je koncipiral strateg/ideolog – tudi sam član stranke SD – Sebastjan Jeretič, ob asistenci Igorja Vlačiča. Koliko atributov oziroma primesi takšne ali drugačne manipulacije je imela dotična kampanja, je nemogoče (do)reči, ker niso povsem znani vsi detajle aplikacije vseh kampanjskih pristopov in/oziroma prijemov. Na tej točki diskurza moramo seveda odmisliti, ali je (bilo) (kakršnokoli) kampanjsko manipuliranje in indoktriniranje z idejo, da je Bossman najboljši/najprimernejši županski kandidat, »dobro« ali »slabo« – ker: pojem »dobrega« in »slabega« je vselej subjektivna, torej (hkrati) relativna kategorija.

Ker mi osebno srce bije na levi in ker je bil Bossman kandidat ene od levih strank (SD), bo »kritika« oziroma analiza takratnega političnega oglaševanja (skozi optiko manipulacije) toliko bolj legitimna. Številni novinarji in politični analitiki so takrat hvalil Bossmanovo kampanjo kot odlično, eno najboljših. Ugledni univerzitetni profesor dr. Vlado Miheljak, sicer psiholog in psihoanalitično dobro podkovan, je bil – in je zagotovo še vedno – »prepričan, da bi elementi kampanje, če bi jo vodili za kakšno veliko politično osebnost v veliki državi, šli v literaturo kot zgled dobre kampanje, ki iz kandidata izvleče najboljše.« Podoben superlativni kontekst je v svojih komentarjih ubral tudi Miheljakov FDV-jevski kolega dr. Miha Kline. Delov novinar Boris Šuligoj je o prejšnjem piranskem županu, Bossmanovem protikandidatu, dejal, da »niti pomislil ni, da obstaja morda kakšna disciplina, na primer politično oglaševanje, v kateri so mojstri svetlobna leta pred njim.« Biti pred »nekom svetlobna leta«, in to v političnem oglaševanju, bi v resnici pomenilo biti zverziran v »pristopu« k volivcem oziroma v manipulaciji z njimi. In v kampanji so – kot so si bili enotni domala vsi komentatorji, politični analitiki in novinarji – »pri nagovarjanju volivk in volivcev uporabili veliko novih in učinkovitih pristopov.« (Slavica Tucakov, 2012)[2] Z mojega oziroma psihoanalitičnega vidika bi bilo mogoče reči, da bi bilo (v bistvu) mogoče govoriti o učinkoviti manipulaciji z volivci.

Manipulacije je pač širok pojem, ki zajema različne derivati in pristope oziroma prijeme v političnem marketingu. V register manipulacije sodijo – ob realnih – tudi različen lažne in (pre)drzne obljube, ki jih domala vsi kandidati za to ali ono politično funkcijo uporabljajo zato, da bi bili izvoljeni. Preprosto rečeno: lažejo oziroma si izmišljujejo stvari, za katere že v naprej vedo, da jih (verjetno) nikoli ne bodo realizirali. Prazno obljubljanje se seveda obrestuje, če vemo, kako naivni so (lahko nekateri) volivci. V teme kontekstu bi bilo povsem legitimno in »sočno« vpeljati dikcijo o »učinkovitem manipuliranju z (vodljivimi) ovcami«. Posmehljivo in generalno načelo, ki v paradigmi demokratičnih volitev še kako drži se glasi: »Ovcam je treba z učinkovito indoktrinacijo skozi različne trike, (pre)lisičenja, ukane (obljube, laži) oprati možgane z ide(olog)jo« – v piranskem primeru je bilo treba volivcem pač »na vsak način« dopovedati, da je Peter Bossman odličen/najboljši kandidat za župana. Ob vsem tem (strokovnem) hvaljenju – predvsem levo-pristranskih novinarjev, komentatorjev in političnih analitikov – bi se pikra pripomba lahko glasila: »Le kako naj bi bila Bossmanova kampanja grajana, če je pa kandidat zmagal?!«

Moja osebna, pa vendarle strokovno (psihoanalitično, teoretsko) legitimna pripomba, da je (morda) bila Bossmanova kampanja zgolj in samo »dovolj dobra«; v ozadju pa so se (morda/verejtno/zagotovo) skrivali nekateri drugi fenomeni, zaradi katerih je Bossman zmagal. Recimo: piranska SD-esovska (»rdeča«) volilna klientela se obnaša kot izjemno homogena, »zavedna«, falična (tekmovalna) in zato nepremagljiva – kar pomeni, da »ve« oziroma se prepoznava kot najmočnejša, ruši in premaguje vse pred seboj, četudi s (črn(opolt)im) kandidatom Bossmanom ... Nadalje: kot črn(opolt)i »afriški prišlek« je Bossman na Pirančane/volivce deloval kot mana, torej kot »mašilo v manku smisla«, kot se reče v antropologiji. Tisto »več«, kar je Pirančanom/volivcem (doslej) manjkalo, je bilo »nekaj« (drugega, drugačnega – v obliki črnega, dobesedno »za-morskega«, afiriškega), nekaj, kar bi lahko označili kot mana, kot »mašilo v manku smisla«. Bossmanova radikalna drugost/drugačnost – v obliki črne polti, tujosti in (afriške) »za-morskosti« – je na Pirančane/volivce delovala manično oziroma mansko (beri: navezujoč se na mano). Če se rešitev za Pirančane – beri: boljše življenje – nekje (že) skriva, je to zagotovo onstran nečesa, za pri-morce je najprikladneje reči, da onstran morja, torej »za morjem«, in Bossman je (bil) dejansko za-morec. Kot tak je volivce zadel posredno, na svojstven (nezaveden) način – zaradi efekta mane. Povsem mogoče in legitimno je reči, da je pri Bossmanovi izvolitvi šlo za povsem druge mehanizme, povezane z nezavednim (volivcev). Ta nezavedni in svojevrstno manipulativni kontekst bi lahko razložila kvečjemu psihoanaliza (v povezavi z antropologijo). Torej: piranski volivci so sicer bili na nek način zmanipulirani – in to precej bolj zapleteno, na povsem drug način in preko druge logike, kot so jo zaznavali in predvidevali konceptualni snovalci (ideologi) Bossmanove kampanje. Tovrstna manipulacija je tako zapletena – že zato, ker je spontana in nenačrtovana (vsaj ne na tak način kot se je zgodila) – da jo je potrebno vsaj omeniti, če se je že razložiti ne da povsem detajlno.

Ob tem je treba pikro in malce retorično reči, da piranski volivci v bistvu sploh niso vedeli koga so volili in zakaj so ga volili.[3] Zgroženost priznanega zamejskega akademika Borisa Pahorja se je ob Bossmanovi izvolitvi pač glasila: »Toliko smo dali za tisti košček zemlje, zdaj pa imaš črnega župana. Moj Bog, kje je tu narodna zavest? Nič proti temu, da je temnopolt. A če so že izvolili Neslovenca, bi kvečjemu morali izvoliti člana italijanske skupnosti, ki tam živi. To, da daš tujca za župana, je slab znak.«[4]

Triki z megalomanskimi obljubami so sicer ceneni, a učinkoviti – odvisno sicer od tega, kdo obljube izreka: če jih izreka avtoriteta, torej »subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve/zna/zmore«, so obljube – gre pa vselej za obljube ugodja (užitka) – učinkovite. Če kandidat nima statusa avtoritete, ukana z obljubami ne zaleže. Takrat so prikladni drugi manipulativni triki/ukane oziroma pristopi – npr. s (posrednim mini) podkupovanjem. Mnogi županski ali poslanski kandidati pri nas kuhajo golaž ali pa delijo kranjske klobase (in kuhano vino, žganje, čaj, medico …) in kakšen priročne drobnarije – ovce je pač treba »pitati« z ugodjem, bodisi z materialnimi ali pa z obljubami (ugodja). V bolj prefinjenih kampanjah so manipulativni prijemi subtilnejše narave. Sebastajn Jeretič se je v Piranu – za Bossmana – domislil (le) nekaterih; zagotovo pa obstaja še kopica predrznejših (čistih) manipulacij, večinoma iz registra t. i. sublimnega oziroma nezavednega oglaševanja, ki se bolj kot v političnem marketingu prakticira v potrošniškem oglaševanju proizvodov za praktično uporabo. Sem pa nekoč že zapisal: »Nezavedno oglaševanje je v našem političnem marketingu bolj slučajni (nezavedni) spodrsljaj, kot pa premišljena poteza oglaševalskih kreativcev. Teh 'spodrslajev' pa niti ni tako malo, toda redki jih opazimo.«[5]

 

Primer Borut Pahor

Na zadnjih predsedniških volitvah (l. 2012) se je na prestol predsednika države zavihtel Borut Pahor, in to s »poceni«, da ne rečemo cenenimi triki/zvijačami/ukanami – torej ravno na račun manipulacije z ljudmi/volivci (po načelu: »Ljudje so glupi – treba jih je prelisičiti!«).[6]

Skrajno perverzno – torej moralno pokvarjeno, ampak to je sestavni/inherentni del demokracije – je, da svetovalci v (pred)volilnih kampanjah računajo ravno na »glupost« naroda, torej volilnega telesa. Zmaga tisti, ki je bolje in spretneje jemal v zakup »glupost« volivcev, vodljivih ovc. Pahor se je v svoji (pred)volilni kampanji najbolj vživel v svojo vloga, torej v igro/igranje, ljudskega človeka – kar pomeni, da verjetno/morda sam niti vedel ni, kako v resnici spretno manipulira z ljudmi; in (zmanipulirani) ljudje so ga potem tudi res volili. Njegovi svetovalci so seveda morali vedeti precej več o zakonitostih manipulacije – namreč: celotna demokracija (kot politična paradigma) temelji na manipulaciji z volivci, torej z »vlečenjem za nos«. In spet moramo odmislit, ali je to »dobro« ali »slabo« – pojem »dobrega« ali »slabega« se vzpostavi šele z vpeljavo gledišča, ki je vselej subjektivno in/oziroma relativno.

Če citiram samega sebe – o Pahorjevi (pred)volilni kampanji sem se razgovoril (Delo[7]) in razpisal (v Večeru in svojem blogu[8]) takrat, ko je bilo to aktualno in potrebno – naj ponovim: »Demokracija je strukturno mesto legla norosti, 'psihotičnosti'. Slovenci imamo problem pri uporabi najprimernejšega izraz za poimenovanje nekompetentnosti volilnega telesa ('ki ima vedno prav'). Volivcem je mogoče povesem upravičeno reči, da so (kot vodljive) ovce. Tem 'vodljivim ovcam' bi lahko rekli, da so 'ravno prav', ali pa 'predpisano glupi', slovenski izraz bi bil morda res 'butasti' – ker klasično nori, torej psihotični res niso. Vsi ljudje imajo en volilni glas – od tistih najbolj 'glupih' oziroma 'butastih', do senilnih, preko modrih in preudarnih ljudi, do tistih, ki poznajo poti iz sedanje krize. Je že tako: demokracija je pač tehnologija 'prefilmavanja' oziroma (pre)lisičenja ('nadmudrivanj', zvijačenje) volivcev. Preko demokracije je (bilo) mogoče pri nas in v svetu ustoličiti enega od najbolj ponesrečenih političnih oziroma družbenoekonomskih sistemov: (divji) kapitalizem. Srž in adut in hkrati temeljni zdrs demokracije je v tem, da imajo ljudje (volivci) idejo svobodne volje, in ne vedo, da jih je mogoče ukaniti. Ne samo, da je ukana mogoča, ukana se na volitvah tudi vselej zgodi – tudi takrat, kadar zmaga (relativno) dober kandidat. Ravno strokovnjaki za politični marketing so eksperti za to, da ukanijo volivce – da jih naredijo usmerjeno in predpisano nore, da jim operejo možgane z zaželeno norostjo.
Pahorjevi 'eksperti za (politično, volilno) ukano' in razni pomagači so bili v tem poslu najbolj uspešni oziroma učinkoviti, in to na precej perverzen način. Sposobnost politične manipulacije z volivci v resnici ni veščina, ki gravitira k pameti in znanju, pač pa v register moralne (ne)razsodnosti. Strokovnjak za politični marketing mora biti predvsem dovolj pokvarjen, da je sposoben tovrstne, po svoje (na)gnusne, manipulacije. Videti je, da Türkovi in Zverovi 'prišepetovalci' niso uporabljali vseh možnih trikov (zvijač), ki so se jih posluževali v Pahorjevem (pred)volilnem štabu. Političnega marketinga se ne more lotiti vsakdo – in ni problematično znanje o vplivanju na maso in vodljivosti ljudi, problem(atična) je moralna razsodnost tistih, ki natančno vedo, da imajo opravka z 'glupimi' ('butastimi') volivci, in ravno njih je treba prelisičiti oziroma ukaniti. Karikirano rečeno: če se volivcem kandidat za predsednika 'userje' na krožnik, morajo volivci misliti, da jim je bila servirana sladica, ali pa vsaj vitaminska hrana. Ker: vodljive ovce, torej 'glupi' volivci so vselej v večini – in tistemu kandidatu, ki bo v drugem krogu izgubil, bi se – z malce racionalizacije – moralo zdeti v čast, da je zanj volilo manj volivcev zato, ker nekritična čreda ovac navadno voli slabega kandidata oziroma slabo politično opcijo. Problem oziroma tendenca vseh političnih predvolilnih bojev je: kako vplivati na norost ljudi – torej, ne kako jih narediti bolj pametne, pač pa, kako jih narediti predpisano nore oziroma dovolj 'glupe'. Zdi se, da so Pahorjevi eksperti našli konsenz z 'ravno pravšno' norostjo, tako tisto, ki domuje na levi, kot deloma tisto, ki domuje na desni. Zverovim volivcem in samemu Zveru po tej plati ne gre zameriti – desni bazen volivcev je pač manjši od levega, norost pa je 'pravično' porazdeljena po levi in desni. Türk je imel problem z nagovorom levih in sredinskih »ravno prav glupih« volivcev. Türk se preprosto ni znal vživeti v manipulacijo klientele 'ravno prav glupih', in to mu lahko, in tudi njegovemu štabu, (po svoje) štejemo v čast. Koncept oziroma dikcija 'daleč najmočnejše kampanje' – kar so za Pahorja ugotavljali (klasični) politični analitiki – je v resnici poniževalna. Pahorjeva kampanja je bila koncipirana tako, da je vplivali na največ volivcev, torej na največ 'ravno prav glupih', ki so nasedli političnemu kiču in (prozorni) všečnosti, in ga volili. Zdi pa se, da so v prvem krogu mnogi levi volivci podprli Pahorja tudi zato, da slučajno v drugi krog ne bi prišel Zver, v drugem krogu pa nameravajo voliti Türka. Ali bodo v svoji drži vztrajali pa se, zaradi narave človekove duševnosti, še ne ve – določene javnomnenjske raziskave tega ne kažejo. Problem demokracije je ravno v tem, da na volitvah kompetence dobiva večina 'ravno prav glupih'. Le kako ima lahko večina prav?! Večina je bila, in vselej bo, nora, 'ravno prav oziroma 'predpisano glupa'. V resnici ne drži teza, da 'imajo volivci vedno prav' – v prvem krogu jo je patetično ponavljal ravno (Türkov) Janković. Volivci nikoli nimajo prav, in (skoraj) vselej zavozijo. Večina ima prav, ko vzklika: 'Lačni smo in služb nimamo!', nima pa prav, ko misli, da pozna rešitev iz svoje zagate, oziroma da pozna svojega odrešitelja. Demokracija je zgolj ponesrečena politična paradigma – taka, ki daje volivcem (vedno) prav. Če človek nima svobodne volje, če ga vselej obvladujejo nezavedni procesi, če naseda lepim besedam (praznim obljubam), če je vodljiv kot ovca, potem volivci v resnici nikoli nimajo prav – včasih se le zgodi, da z 'brcanjem v temo' slučajno najdejo oziroma naletijo na kakšno pametno stvar, npr. 'pametnega' predsedniškega kandidata, ali pa 'pametno' politično stranko oziroma njihov 'pameten' program. No, pojem 'pametnosti' v politiki moramo vendarle dati pod narekovaje, ker: vse, kar je dandanes političnega (sploh) ne more biti pametno – že zato ne, ker je politično. Dikcije političnih analitikov so se po Pahorjevi zmagi v prvem krogu glasile nekako takole: 'Pahorjevo trdo delo se je (v prvem krogu) obrestovalo.' Obrestovalo se je to, da je Pahor, skupaj, oziroma na pobudo svojih svetovalcev, računal na norost oziroma slepo vodljivost (sugestibilnost) volivcev. 'Ravno prav' oziroma 'predpisano glupi' so mu, spričo (prozorne) všečnosti in latentnega kiča, nasedli. Pahorjeva pozicija v 'prefilmavanju' oziroma 'nadmudrivanju', '(pre)lisiče(van)nju' je v resnici skrajno perverzna – in Pahorja ter njegove prišepetovalce to (sploh) ne moti. …/…/… V vseh teh (pred)volilnih kampanjah v resnici ne gre za to, da bi kandidati vlekli oziroma potegnili slabe poteze – ne Pahor, ne Türk, niti ne Zver v svojih kampanjah niso potegnili nobene slabe poteze. V resnici gre za to, da 'dovolj glupi' naivni in sugestibilni volivci – beri: čreda ovac – nasedajo temu ali onemu politično-marketinškemu triku, torej všečni drži in obljubam. Paradoks demokracije je v tem, da se nikoli ne obrestuje kandidatova predvolilna iskrenost – Türku in Zveru se zagotovo ni, vendar to ne smemo imeti za napako kandidatov, pač pa sistemski paradoks demokracije. …/…/… Po drugi strani pa bi bil (ali celo bo) tudi Pahor klasično '(dovolj) dober' predsednik (in tudi Zver bi bil) – in tudi če bi se trudil, ne bi mogel biti 'preveč slab', razen, če bi se nehal igrati – ker: za igro si je Pahor že doslej zaslužil nekaj Oskarjev.«

Demokracija = manipulacija

Demokracija je v resnici – vsaj kar se mene tiče[9] – torej (povsem) spodletela politična paradigma zato, ker se volivci (načeloma) ne odločajo koga bodo volili s svobodno voljo. Vselej so na nek način (konstitutivno) zmanipulirani, vselej jih nekaj vleče za nos, vselej jih nekaj oziroma nekdo prelisiči, jih ukani in ni nujno, da ta »nekdo« to (manipulacijo) dela projektno oziroma načrtno. Volivcem so načeloma vselej tako ali drugače »oprani možgani«  Manipulacija pri ljudeh oziroma z ljudmi je mogoča zaradi (uvodoma omenjenih) temeljnih zakonitosti, ki so značilne za človekovo duševnost. Fundamentalna zakonitost, na kateri je mogoče graditi manipulacijo, se glasi: »Zavest (v resnici) ne ve, kaj nezavedno (resnično) misli.« Paradoks celotnega manipulativnega konteksta je v tem, da za lastno zmanipuliranost ne vesta niti zmanipuliranec (žrtev manipulacije), pogosto pa ne niti manipulator, ki ne ve točno kako v resnici manipulira z ljudmi, po drugi strani (in na drug način) pa je izkoriščan, pogosto tudi povsem zmanipuliran s strani naročnika manipulacije. Svoje zmanipuliranosti – s strani lastnega nezavednega in z, lacanovsko rečeno, »željo Drugega« – se prav tako ne zaveda naročnik intervencije z manipulacijo. To, da nekdo želi izkoristiti drugi, jih zmanipulirati, se polastiti nečesa (iz registra ugodja/užitka), je v resnici »želja (intrapsihičnega) Drugega« oziroma določenih, zavesti neznanih, procesov, motivov oziroma vzrokov. Ves (širši) manipulativni kontekst je torej totalno in absolutno začaran.

Največji strokovnjaki za manipulacijo z ljudmi so zadnje stoletje najbolj plačani in družbeno (uradno) spoštovani ljudje. Z etičnega vidika gre v tem primeru za enega največjih etičnih zdrsov človeške družbe. Že omenjeni Bernays je v svojem času in celem 20. stoletju, veljal za enega najvplivnejših ljudi v ZDA, strahospoštovan pa je bil tudi v svetu, in to zaradi svojega znanja oziroma manipulativnih sposobnosti. Glede na to, da je (politična, družbena) moč in oblast kot droga, s katero so »zadevajo« oziroma omamljajo predvsem moški v politiki (seveda tudi v gospodarstvu), je jasno, da se največji projekti iz registra manipulacije z ljudmi dogajajo ravno v politiki, tudi mednarodni in vojaški (in gospodarstvu oziroma poslu/biznisu). Veščine in »prijemi« iz registra političnega marketinga v resnici gravitirajo v register manipulacije oziroma (pre)lisičenja. Strokovnjaki za politični marketing uporabljajo zvijače/trike/ukane preko katerih ljudi prepričajo, da nekoga volijo ali/in/oziroma »kupijo« neko ide(ologi)j. Za te svoje sposobnosti so – in to je z etičnega vidika po svoje (včasih) paradoksalno in nesprejemljivo – nagrajeni z denarjem, družbenim ugledom in mnogimi drugimi privilegiji. V klasičnem (potrošniškem) marketingu se tihi imperativ strukturira okrog ide(ologije)je, da bi se potrošnike izkoristili in pripravi do tega, da kupijo nekaj, kar v resnici ne rabijo oziroma (prvotno) sploh niso želeli kupiti. In prava/resnična manipulacija je tista, ki je načrtna oziroma projektna, planirana in realizirana s strani neposrednega manipulatorja ali pa naročnika dotične manipulacije. Kulminacija čiste manipulacije je sublimno oziroma nezavedno oglaševanje (z vsemi derivati)

ČEZ NEKAJ DNI SLEDI ŠE 2. DEL.

[1] V slovenskem jeziku ni pravega, dovolj »sočnega« izraza za »neumen« (angl. stupid), zato se je izraz »glup« v Sloveniji bolj prijel kot »butast« oziroma »zabit«: http://www.balkanmagazin.net/nauka/cid144-32159/pametni-edi-i-glupi-dzek

[2] http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/tucakov-slavica.pdf

[3] Podoben komentar – da, volivci v resnici sploh niso vedeli koga so volili in zakaj so ga volili – je mogoč v primeru izvolitve kamniškega župana Marjana Šarca (»Srpentinška«). Bolje rečeno: kamniški volivci niso volili Marjana Šarca pač pa »Srpentinška« (gre za komičen lik iz Radia ga ga, ki ga je komik Marjan Šarec imitiral).

[4] http://www.rtvslo.si/slovenija/boris-pahor-temnopolt-zupan-moj-bog-kje-je-tu-narodna-zavest/247240

[5] http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2010101405583950 oziroma http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/politicno-marketinski-zdrsi-ali-sabotaze/49443#1

[6] Na »glupost« volivcev so se v času referendumske kampanje skušali upreti državni strategi: http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2011052605649287 oziroma http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/urska-cepin/59327

[7] http://www.delo.si/zgodbe/ozadja/vodeb-predsednik-ima-podobno-hecen-problem-kot-nogometni-zvezdniki.html

[8] Citati so iz daljše (spletne) verzije: http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/predvolilne-ukane-oskar-in-2-runda/78162

[9] http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb?&page=26

Slike članka
Zadnje objave
Motnje hranjenja – 4. del
Motnje hranjenja – 3. del
Motnje hranjenja – 2. del
Motnje hranjenja – 1. del
Podkast na YouTube (Roman Vodeb)
Najbolj obiskano
1
Ojdipov kompleks (in oče)
2
Motnje hranjenja – 4. del
3
Maja Smrekar in njena zoofilija
4
Ženske, ki se dobro dol dajejo
5
(MEJNA) OSEBNOSTNA MOTNJA – 5. del
Sorodne vsebine
Ojdipov kompleks (in oče)
Motnje hranjenja – 4. del
Ženske, ki se dobro dol dajejo
Tesnoba/tesnobnost (anksioznost) in nezavedno – 2. del
(MEJNA) OSEBNOSTNA MOTNJA – 5. del