TA RECENZIJA JE BILA NAPISANA LETA 2005 (za blog RTV SLO MMC)

Peter Singer, eden vodilnih bioetikov v svetu, v svoji knjig Razmislimo znova o življenju in smrti (Sesutje naše tradicionalne etike) govori o etičnih vprašanjih življenja in smrti. Primeri skozi katere vpelje problem etike pri (tradicionalnih) pogledih na človekovo življenje in smrt so res problematični in diskutabilni. Jasno je, da evtanazija za Singerja predstavlja etično zagonetko, skozi katero že uvodoma zleze pod kožo bralcu. Primeri, npr. Anthonija Blanda, ki so ga leta 1993 (lahko) odklopili od aparatur za vzdrževanje življenja, ali pa nizozemskih zdravnikov, ki so prvi na svetu še pred formalno uzakonitvijo odrešili številen paciente smrtnih muh s smrtonosnimi injekcijami »iz usmiljenja«, popeljejo bralca v zagate, ki se z navajanjem številnih primerov samo še stopnjujejo. Knjiga torej govori o tradicionalni etiki svetosti človekovega življenja in vseh dilemah, ki so posledica številnih tragično-fascinantnih usod različnih posameznikov, ki so se potikali »okrog smrti«. Temeljno Singerjevo vprašanje se glasi: »Kaj smrt sploh je?«.
Način, na katerega avtor bralca popelje v mučne miselne situacije, je dovolj akademski, da spodbuja k filozofskemu razmišljanju. Nepripravljeni bralec bi znal doživljati kar nekaj neugodja, ko Singer navaja natančno takšne »miselno nadležne« primere, ki bralca »napadejo« do te mere, da skuša s svojo glavo razmišljati o odgovorih na »nemogoča« vprašanja. Vprašanje kdaj pri človeku nastopi smrt je le eno od vprašanje s katerim se spoprime bralec. Odgovora Singer v prvem delu knjige sicer ne daje. Navaja pa primere, skozi katere in zaradi katerih so se različne etične komisije po različnih državah odločale, kako se bo pravno formalno oz. zakonsko odločalo, kadar bo na tapeti dilema smrti.
Singer pravilno ugotavlja, da se je tradicionalna etika v kontekstu svetosti življenja znašal v težki zagati v tistem trenutku, ko sta medicinska tehnika in znanje tako napredovala, da je mogoče presajanje organov ali pa rojevanje zdravih otrok klinično mrtvih mater. Odreči se je bilo treba miselnim kalupom in številnim moralnim prepričanjem. Ko Singer navaja številne ugovore na nosečnost in rojevanje dveh klinično mrtvih žensk, Američanke Trishe Marshall in Nemke Marion Ploch, se jasno vidi, da so miselne zagate v kontekstu etike velik filozofski oz. miselni problem. Singer ga je zaznal in ga skozi celotno knjigo goji v številnih variacijah. Zanimiva je predvsem tista medicinsko-etična – v smislu: do kam more in sme iti medicina?
Bralec, ki bo številne etične dileme mislil skozi (psihoanalitični) diskurz načela ugodja oz. užitka, si bo morda odgovoril na vprašanja, ki jih Singer (večji del knjige, vse do zadnjega dela) pušča odprta, čeprav jih posredno načenja, ko govori o »koristih« (v kontekstu smrti). Prav skozi psihoanalizo je mogoče razložiti zakaj so se zdravniki tako borili za življenje nerojenih otrok, zakaj je bila laična javnost razdeljena, zakaj so protestirale feministke, svojci (»domnevno«) mrtvih itd. Analiza doživljanju ugodja oz. neugodja ob misli na težko mislive probleme – npr. donacijo organov klinično mrtvih donatorje ali pa ohranjanje pri življenju otrok, ki so se rodili brez možganov itd. Singer marsikakšen koridor v katerem bi lahko iskali odgovore na »težka« vprašanja odpira, toda ustreznega diskurza pa ne spelje. Skozi psihoanalizo pa je pojasnjevali kontekst lahko izjemno enoznačen. Če sledimo konceptu načela ugodja in če vzamemo v obzir topiko Jaz-Nadjaz-Ono (ter Self), marsikaj postane dokaj jasno. Vsaka polemika okrog etike oz. bioetike v kontekstu življenja in smrti je razumljivejša, če vemo, da človeka obvladuje načelo ugodja oz. če vemo, da človek težki k prijetnosti, katere končni indikator (in kriterij, ki edino šteje) je življenjska sreča. Vse kar človek stori oz. se obnaša (tudi v etičnem kontekstu življenja in smrti) je inherentno povezano z doživljanjem oz. občutenjem ugodja. Vsako mnenje, ki si ga oblikuje ta ali oni, se v osnovi dotika doživljanja ugodja oz. prijetnosti in neprijetnosti življenja, in ga je na ta način mogoče tudi razumeti. Tisti, ki so se fanatično zavzemali, da bi bilo Trisho Marshall in Marion Ploch potrebno odklopiti od naprav, ki so ju držale pri življenju, je »nekaj« motilo v kontekstu njihovega (v Jaz) doživljanja ugodja. Tisto »nekaj« je morda domnevno trpljenje obeh klinično mrtvih (in nosečih) žensk, ali pa npr. razmetavanje z davkoplačevalskim denarjem, ali pa kaj tretjega. Po drugi strani so se »za« življenje obeh klinično mrtvih nosečih zavzemali tisti, ki pri sebi niso mogli prenesti občutja, da bo s klinično mrtvima nosečnicama z odklopom od aparatur umrl tudi njihov (še ne rojeni) otrok oz. zarodek. Količina libida, ki so ga investirale tako doživljajoče osebe je bil dovolj velik, da je količina neugodja izjemno narasla, če so v svojih mislih anticipirale smrt obeh nosečnic in še smrt njunih še nerojenih otrok. Fanatična zavzemanje za življenje (ali pa npr. proti evtanaziji, ali pa pomoči pri samomoru) je v tem primeru razložljiva prav skozi koncept libidinalne ekonomije. V strogo teoretskem smislu torej ne gre zato, da bi klinično mrtvi nosečnici (in njihova zarodka) kakorkoli trpeli, pač pa gre vselej (in brezpogojno) za notranje trpljenje, ki ga doživljajo tisti, ki misli (na) to zagatno situacijo. Pri evtanaziji gre za identično situacijo. Zdravnik, ki iz usmiljena injekcijsko olajša trpljenje umirajočemu, to stori zato, ker pri sebi ne zdrži tistega morečega občutka, da nekdo trpi, on (zdravnik) pa bi mu lahko »pomagal«, in to z usmrtitvijo (iz usmiljenja). Drugače povedano: trpeči (na smrt bolni) pacient tako zelo trpi, da zdravnika to tako neznosno moti (pri doživljanju njegovega ugodja), da ga (iz usmiljenja) injekcijsko oz. evtanazijsko usmrti. Še drugače: pacientovo trpljenje zdravnika tako izmuči (ker ima vanj investirane toliko »ljubezni« oz. libida), da je zanj »prijetno«, če ga (iz usmiljena) evtanazijsko usmrti. V tem primeru bo s smrtjo (prej trpečega) pacienta zdravnik nehal (nadjazovsko oz. sočustvovalno) trpeti. Smrt bo za zdravnika odrešilna – nehal bo (nadjazovsko oz. sočustvovalno) trpeti.
Tovrsten diskurz dilemo življenja in smrti prikaže v drugačni, analitični luči. Singer ta vidik na žalost ne vpelje, čeprav ga na nekaj mestih dobro nakaže. Ker pač ni (teoretski) psihoanalitik, ga ne razvije. Bolj je predan klasičnemu medicinskemu diskurzu. Zdi pa se, da bi prav ta »metaetični« diskurz lahko medicince popeljal iz marsikaterih etičnih zagat, ki jih imajo ravno v kontekstu evtanazije, donacije organov (s strani klinično mrtvih donatorjev) in v splošnem kontekstu življenja in smrti.
Kakorkoli že, v tovrsten filozofsko-psihoanalitičen oz. »metaetičen« diskurz Singer ni zagrizel, čeprav se je sprehajal okrog njega kot mačka okrog vrele kaše. Bil pa je produktiven na drugačne načine – npr. ko je razložil kontekst, skozi katerega je harvardska medicinska komisija ob pomoči komisije predsednika ZDA predstavila poročilo imenovano »Opredelitev smrti«. Prav komisija predsednika ZDA je leta 1981 avtoritativno predlagala »enotno odločbo zakona o smrti«, in s tem bi imele vse ameriške države enako urejeno definicijo smrti. Nepovratna odpoved vseh možganskih funkcij v kontekstu ireverzibilne kome predstavlja miselni epicenter, skozi katerega je rešena dilema življenja in smrti. Pretakanje življenjskih tekočin in bitje srca je bilo umaknjeno iz diskurza razumevanja življenja. Po tem ameriškem modelu so se lotili opredeljevanja smrti v večini razvitih držav po svetu. Tukaj Singer zgodbe ne konča, temveč jo šele začenja.
Bralce, ki se je vsaj malce ukvarjal s sanjami pa bi se znal ob Singerju samostojno razmišljati. Človek, ki je v komi lahko tudi sanja – in z nobenim eksperimentom se namreč ne da znanstveno dokazati, da klinično mrtev človek ne sanja, torej živi v sanjah še naprej. Že Freud je trdil, da čas v sanjah teče počasneje kot v budnosti. Človek lahko »odsanja« cel film v nekaj sekundah. Teoretično je možno, da človek živi svoje »posmrtno« (večno) življenja prav v obdobju kliničnega umiranja možganov. Z nobenim eksperimentom se namreč (trenutno) ne da dokazati, da v obdobje kliničnega odmiranja možganov ne obstaja nek »trenutek«, v katerem sanje »zamrznejo« – oz.: neka zemeljska sekunda, ki v sanjah umirajočega traja »neskončno« dolgo. »Posmrtno življenje« je torej mogoče ravno v kontekstu sanjanja klinično mrtvih možganov. Singer te teme ne načenja na takšen način, čeprav bi bilo konstruktivno miselno vpeljati opcijo, da klinično »mrtvi« možgani vendarle ne bi smeli deklerativno predstavljati klinične smrti – to opcijo Singer sicer omenja, čeprav ne v kontekstu sanj. Ireverzibilna koma torej ne pomeni, da človek ne živi v svojega sanjskega življenja še naprej – torej je odklop od raznih aparatur za vzdrževanje življenjskih funkcij ali pa darovanje nekaterih notranjih organov zopet (etično) dvomljiv. Dikcija: če možgani ne delujejo, potem tudi telesa nima smisla vzdrževati, ne (vz)drži ravno zato, ker ne vemo, ali »umirajoči« sanja.
V drugem delu knjige Singer tematizira vstopanje v življenje novega bitja, embrija oz. fetusa (zarodka) v življenje, in seveda prekinjanje nosečnosti (abortus) oz. umetno prekinjanje v življenje vstopajočega novega bitja. Bioetične zagate pri »vstopanju v življenje« so zelo podobne kot kontekstu umiranja oz. »izstopanja iz življenja«. Evtanazija in umetno prekinjanje nosečnosti (abortus) imata identične oz. analogne bioetične pomisleke. Singer ugotavlja, da na identičen način absurdno jasno in nedvoumno (torej dogovorno) določiti, kdaj živo bitje umre, kot je absurdno določiti, kdaj nek fetus postane živo bitje – oseba.
Na identičen način, kot je laično mnenje deljeno na »za« oz. »proti« evtanaziji, je situacija podobna pri opredeljevanju do umetne prekinitve nosečnosti. Singer bi si lahko tudi v tem primeru (in tudi v primeru umetno spočetega novega življenja (v epruveti)) z že omenjeno psihoanalitično koncipirano analizo načela ugodja pri vseh tistih, ki se kakorkoli opredeljujejo do omenjenih zagat (evtanazija, umetni abortus, umetno oz. epruvetno oplojevanje, pomoč pri samomoru, donacija notranjih organov od živali, v to zagatno druščino seveda sodi tudi kloniranje), izvlekel iz miselnih oz. bioetičnih zagat. Tak metateoretski diskurz bi bil sicer koncipiran popolnoma drugače, kot se teh miselnih problemov loteva Singer, vendar bi znal biti izjemno produktiven, filozofsko drugačen in celo epistemološko prelomen.
Problem abortusa namreč ni v tem, kdaj »umre« nastajajoče bitje, pač pa v tem, kdo trpi (beri: ne doživlja ugodja oz. doživlja neugodje) ob tem, ko misli na »umiranje« nastajajočega in »še-ne-živečega« bitja. Središčna točka bioetičnega diskurza bi lahko bilo doživljanje (ne)ugodja. Na ta način bi bilo mogoče hitro analizirati, kdo je »za« in kdo »proti« (npr. umetnemu abortusu) in zakaj. Videli bi, da v resnici nikoli ni problematičen neposredno »trpeči« (npr. še ne rojeni, a že abortirani) zarodek, pač pa »posredno trpeči« – subjekt, ki (libidinalno) »investirano« oz. »oenergeteno« gleda na ta »neposredno trpeči« zarodek. Topika Ono-Nadjaz (v režiji Jaza) bi nas lahko popeljala iz miselnih zagat, in celo ponudila nekatere epistemološko prelomne odgovore s katerimi bi si lahko pomagala različna sodišča, ki rešujejo spore med sprtimi oz. »trpečimi« (oz. »žalujočimi«) na račun drugačne mnenjske opredelitve do zagatnih bioetičnih dilem. Freudov koncept libidinalne ekonomije v kontekstu melanholije in žalovanja bi bil v tem primeru ključen. Singer v to smer svojega bioetičnega oz. medicinskega diskurza na žalost ne razvije, čeprav se, kot smo že rekli nemalokrat znajde v miselni bližini takšnega gledanje na problem zagatnih bioetičnih dilem. Toda, ker ni sprejel psihoanalitične konceptualizacije duševnosti z razmejitvijo na Ono in Nadjaz (ter Jaz in Self), takšen miselni preskok (na žalost) ni bil mogoč.
Skozi psihoanalizo bi se dalo dokaj jasno opredeliti do bitij oz. klinično »mrtvorojenih« otrok (anencefaličnih otrok oz. otrok brez možganov) – alternativa bi bila terapija žalujočih, tistih, ki ne morejo odtegniti svoje libidinalne investicije od, sicer formalno živega bitja, ki pa brez možganov seveda nič ne čuti oz. čustvuje. Problem sodišč torej ni v neposrednem odnosu do klinično mrtvih (evtanazijsko usmrčenih itd.) pač pa do kronično žalujočih, tistih, ki svoje libidinalne investicije ne morejo odtegniti od ljubljenega (libidinalno investiranega oz. »zasedenega« oz. »oenergetenega«) objekta. Če klinično mrtvi oz. vegetirajoči, vendar s strani »okolice« (sočutnih ljudi) libidinalno investirani objekt, nima možganov, ni ujet v načelo ugodja, torej tudi ne trpi in nima želj. Formalna smrt (ustavitev srca in končanje pretakanja življenjskih tekočin) zanj (za formalno vegetirajoče, a klinično mrtvo bitje, ki ima na zunaj človeško podobo) torej ni »tragičen« dogodek. Žalujoči torej žalujejo »neutemeljeno« – banalno rečeno: »po neumnosti« (in zato rabijo psihoterapijo). Če vegetirajoče bitje tudi formalno umre, sploh ne neha ne uživati (beri: doživljati ugodje), ne trpeti (beri: doživljati neugodje), saj bitje tudi možganov oz. receptorjev za doživljanje (ne)ugodja ni imelo. Dilema je na ta način rešena. Vendar Singer v svojem razpredanju misli ne ubere te poti, pač pa niza različne človekove oz. pravne »iznajdljivosti« in »domiselnosti«, ki so nemalokrat banalen in včasih mejijo na absurdnost. Singer na ta način odlično razkriva nemoč človekove miselne iznajdljivosti. Človeštvo, ujeto v tradicionalno (bio)etiko, postane skozi Singerjevo knjigo osmešeno, in to ravno zaradi nizanja včasih absurdnih in banalnih rešitev oz. argumentacij, v katere se zatekajo sodišča in različni zdravniški konziliji, komisije – v zgodnjih 80-ih letih prejšnjega stoletja se je k takšnim argumentacijam zatekel tudi takratni predsednik ZDA Roland Reagan.
Singer v drugem delu knjige tematizira še nekaj izjemno etično zagatnih poglavij človekovega bivanja – npr. odtegnitev pomoči »na smrt obsojenim« novorojencem, detomoru, pomoč pri samomoru, presajanju organov, katerih donatorji so zdrave živali (opice), ki potem umrejo, seveda v povezavi z idejo oz. z gibanjem za zaščito pravic živali. Logično je, da v diskurz vpelje tudi krščansko ideologijo, Boga in Kristusa, nekatere filozofe (Aristotela, Tomaža Akvinskega, Reneja Descartesa, Immanuela Kanta) in celo »heretične« znanstvenike, ki so ranili človeški narcizem (Giordana Bruna, Galilea Galilei, Nikolaja Kopernika in Charlesa Darwina).
V tretjem delu knjige Singer postane »etično (pre)drzen«, če že ne kar prelomen oz. revolucionaren. Predlaga, da bi (samo) pet nedotakljivih in svetih starih zapovedi rekonceptualizirati in predrugačili. Njegove »heretične« ideje imajo sicer konsistentno logiko, s katero pa bi mnogi znali imeti probleme. V nekaterih bioetičnih kontekstih namreč (tudi čuteče) žival enači s človekom ali jih celo daje pred človeka oz. človeško bitje, kar konzervativni krogi ne sprejemajo zlahka. Po Singerejvem mnenju je revolucija oz. rekonceptualizacija tradicionalne (bio)etike v kontekstu življenja in smrti nujna. Odpori, ki so jih konzervativni krogi vzpostavili na račun Singerjevih rekonceptualiziranih pogledov na bioetične dileme, so znani po vsem svetu.
Založba Studia Humanitatis je z izdajo te Singerejeve knjige, ki jo je napisal že leta 1994, storila velik korak pri »promociji« novih oz. »drugačnih« (etičnih) pogledov na dileme življenja in smrti. Rok Lampe je k tej »promociji« prispeva obsežno spremno besedo, ki vse Singerjeve dileme dodatno osvetljuje. Jasno je, da se je o Singerju in njegovih pogledih na bioetiko in na novo definiranega pojma osebnosti v Sloveniji razpravljal že dalj časa – morda še najbolj v teoloških oz./in cerkvenih (katolicističnih) krogih. Sedaj bo mogoče s Singerjem polemizirati tudi v širšem filozofskem oz. etičnem kontekstu – tudi v laičnih krogih. Bralec, ki se bo odločil spopasti s to knjigo, bo po prebranem dobesedno psihično izmučen od vseh (bio)etičnih dilem in zagat, ki mu jih niza Singer. Vprašanje, ki bi ga na tem mestu morali izpostaviti je vprašanja ciljne publike: komu je knjiga namenjena? Zagotovo tistim filozofom, ki se ukvarjajo z etiko in vprašanjem življenja in smrti ter seveda teologom. Tudi pravniki in celo politiki bi tematiko znali zapopasti na svojstven način. Psihoanalitikom in analitičnim filozofom pa bi se ob prebiranju knjige lahko ponujale tudi kakšne (drugačne) rešitve, ki jih je Singer pustil odprte ali pa jih zvedel na novo, rekonceptualizirano ideologije bioetike.