TALE ZAPIS SO MI NA MMC RTV UMAKNILI. ZATO GA OBJAVLJAM NA TEM MESTU. NIKOGAR NE ŽALIM, SAMO KRITIČNO MISLIM FEMINIZEM, SIMONE DE BEAUVOIR (NJEN DRUGI SPOL) IN RDEČE ZORE NAD MESTOM ŽENSK.
Oktober je (v Ljubljani), kot že dolga leta, tudi letos v znamenju žensk, bolje rečeno Mesta žensk, ali še natančneje Rdeče zore nad Mestom žensk. Že devetnajst let poteka mednarodni festival sodobne umetnosti, seveda umetnic ženskega spola; moških je na tem festivalu bolj za vzorec oziroma imajo bolj obrobno in suportivno vlogo. Letošnja novost je povezava z mednarodnim feminističnim in queer oziroma lezibičnim festivalom Rdeče zore. Celoten oktobrski projekt se torej leto Rdeča zora nad Mestom žensk. Siceršnji »osmomarčevksi« festival se je sedaj združil z Mestom žensk oziroma Mesto žensk dopolnjuje in teden (od 2. do 13. oktobra) razvleče do 26. oktobra.
Kakšne notranje boje so imele aktivistke oziroma ideologinje – sicer heteroseksualne ženske – z lezbijkami, ki gravitirajo k Rdečim zoram, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Dejstvo pa je, da sodobni feminizem spontano ugotavlja, da je ideologija feminizma morda res preveč kontaminirana z militantnimi lezbijkami in z njihovimi včasih res nemogočimi stališči in zavzemanji.
Program – prvi in drugi del – je oziroma bo (do 26. oktobra) tudi letos vseboval – pravijo pa (beri: želijo si), da tudi odkrival in opredeljeval – »vpliv performansa na različne segmente feminizma, teorije spolov in skušal skozi umetnice nekaj prispevati k diskurzu o sodobni politiki« torej ideologiji (obeh) spolov. Če smo malce pikri in filozofski, lahko rečemo, da festival v resnici ne bo nič odkrival, bo pa skušal ljudem predstaviti poglede, ki jih ima na koncept spola feminizem. Festival bo skušal ideološko vplivati, torej indoktrinirati udelžence in mimobežne opazovalce s (pro)feminističnimi pogledi na svet, na družbo, na razmerja med spoloma. Feministke v resnici niso tradicionalne (beri: »normalne in naravne«) ženske – pa vendarle: feministke pač niso ženske s tradicionalnimi pogledi na svoj in nasprotni spol. Večina njih ne seksa z moškimi, ali pa zalo poredko. Da bi oboževale – npr. oralno – »organ, ki njim na telesu manjka«? Se raje ubijejo! Med feministkami so tudi aseksualne ženske, ki so se jim moški skozi življenje zagravžali – večinoma (verjetno) zaradi spolnih zlorab. (Ta svoj večni problem bi sicer lahko reševale na konceptualno povsem drugačen način – s psihoterapijo.) Feministke so ženske – bolje rečeno niso ženske, najraje bi zapisal, da gre za »vaginalna bitja« –, ki čist drugače gledajo na koncept spolov kot običajne, torej normalne ženske.
Ko govorimo o feministkah in njihovo percepcijo (obeh) spolov seveda ni nepomembno kakšne spolne usmeritve so. Ne gre za to, da so mnoge ortodoksne lezbijke, druge aseksualke (ker so se jim moški zagravžali, ali pa so imele dominantno mamo ali pa jih je morda zgolj oče naslavljal kot sina, ki ga ni imel), tretje pa preprosto prakticirajo seks z obema spoloma – nekatere pa so čisto normalne, le da jim je feminizem skozi šolanje opral možgane, jih indoktriniral z ideologijo feminizma. Namreč: spolna usmerjenost – tudi heteroseksualna – vselej simptom, simptom določenih infantilnih procesov (najbolj tisti, ki so vezani na Ojdipov kompleks in kastracijo). In otroci (deklice) s specifičnim oziroma »težkim« otroštvom v primarni družini – takim, ki so ga imele mnoge feministke –, imajo pogosto problem s svojo spolno željo in spolno identiteto. To se seveda vselej pozna v njihovem vsakdanjim življenjem in v njihovih interesih tar afinitetah v mnogih življenjskih situacijah. Feministke so torej simptomatsko (pre)okupirane z ubadanjem oziroma s pozicioniranjem obeh spolov v družbi.
Medtem ko »normalne«, bolje rečeno tradicionalne ženske, ki jim je feminizem deveta briga, blestijo v svoji koži in se povsem spodobno znajdejo v svojem življenju, še posebno takrat, ko svojo pojavnostjo – lepoto in seksapilom – briljirajo, feministke vselej dramatizirajo svojo vlogo in družbeni oziroma (med)spolni položaj. Pritožujejo se torej nad (med)spolnim položajem, da ne rečem mestom – pa ne tistim, ki ga ženska navadno zaseda v seksualnem aktu oziroma »figurah veneris« (mimogrede: tudi ta jim gre na živce), ampak položajem/mestom, ki ga zasedajo v družbi oziroma »mestu« (če le ne živijo na vasi) – odtod verjetno tudi umetniški slogan: Ustvarimo si mesto.
Če umetnost dojemamo tako, kot je predlagal Freud, torej kot simptom, v katerem se reflektirajo nezavedni procesi umetnikov, v tem primeru umetnic – tudi v primeru Mesta žensk, še bolj pa v primeru Rdečih zor (nad Mestom žensk) – lahko rečemo, da ideološko jedro obeh festivalov predstavlja nezadovoljstvo z družbenim spolom (gender) v katerega so ujete feministke. Feminizem je simptomatična ideologija, ki zadnja desetletja – vse od Simone de Beauvoir in njenega Drugega spola – predstavlja trend levoliberalnih politikov in pripadnikov anarhičnih družbenih skupin/trendov. Slovenija je v tem kontekstu naravnost obsedena s Simone de Beauvoir in njenim Drugim spolom.
Ljubljanski festival Mesto žensk je torej potekal pod geslom Ustvarimo si mesto – jasno, saj so ideologinje festivala hotele moškim nekaj sporočiti. Jedro všečnosti slogana je – tako kot vedno – v nezavednem. Ne da se sicer točno vedeti – špekulacija pa je legitimna – da so ideologinje festivala nezavedno podlegle želji oziroma apelu, da naj bi bila vas, za razliko od mesta (ki naj bi bilo žensko), prepuščena moškim. Feministke si v resnici res strašansko želijo – in to je njihov simptom – zasesti mesta moči in oblasti, in to v »mestu«, ne na »vasi«, torej na obrobju. Feministke hočejo na vodilne družbene položaje – Alenko Bratušek že imajo, tu je še Anja Kopač Mrak, in »gospodaric (z bičem)« bi se še nekaj našlo po ministrstvih in direktoratih, da o fakultetah ne govorimo. Ve se, da feministke tarnajo, da ženske v družbi nimajo (prvega) mesta. Tudi aluzija na Simone de Beauvoir, in letošnji ponatis feministične biblije Drugi spol, je povsem legitimna. Namreč: če so v družbi na prvem mestu moški, si morajo ženske ustvariti (svoje, če že ne kar prvo) mesto – z (domnevnim) t. i. drugim mestom niso zadovoljne. Z večno žensko »drugostjo« je bila obsedena že Simone de Beauvoir. Zaradi te domnevne »drugosti« (in ne »prvosti«) je bil Drugi spol sploh napisan. To psihotično, tisoč strani obsegajočo »šephovino«, je omenjena »moškinja« pisala dve leti – in naposled izdavila: »Ženska se ne rodi, ženska se postane«. Jasno, bi rekel Freud, in dodal, da je anatomija genitalij – moških in ženskih – usoda, pa tudi koncept koitusa (spolne združitve) je posledično natančno tak kakršen je: sado-mazohistične oziroma aktivno-pasiven, torej »dajajoče-sprejemajoč«.
Temeljni Freudov oziroma psihoanalitični atribut k mozaiku sociologije spolov je, da se moški v druži ne bi ne mogli, niti hoteli peteliniti, da ne rečem(o) »kurčiti«, če ne bi imeli penisa, torej takšnih (penetrirajočih) genitalij, kot jih imajo. In ženske po drugi strani ne bi bile ujete v moški pogled oziroma telesni narcizem, če ne bi bile »ne-cele«, torej brez tega fatalnega in za žensko fascinantnega priveska, ki lahko postane (»dajajoč«) »pristojek«. Ženska nemočnost in svojevrstna »sprejemajočost« je kompatibilna z moško »dajajočostjo«, tisto »dajajočostjo«, ki jo diktira anatomija genitalij.
Že prve kritike Beauvoirinega Drugega spola, moške in ženske, so šle prav v smer, da ženske v družbi sploh niso druge, torej ne zasedajo drugega mesta. Ženske v družbi imajo svoje mesto, in moški natančno vemo, da je to mesto PRVO in nikakor drugo. Vse se (v resnici) vrti okrog žensk, res da lepih in feminilnih, ne pa možatih (faličnih) in – se opravičujem – grdih. Dikcija, da se svet res ne vrti okrog grdih (beri: ne dovolj lepih) žensk je seveda neznosna in sprožila val nelagodja oziroma vihar ogorčenja. Nekatere resnice pač ne smejo biti izrečene/zapisana – v časih, ko ni več Janeza Ruglja, te resnica očitno izreka(m) samo še Roman Vodeb (ki ga feministke redno zažigajo na grmadi). Dotična (kruta) resnica pa je vendarle povsem legitimna: govoriti o prvem in drugem spolu (v človeški družbi) je hud konceptualni zdrs. Ženske v resnici (sploh) niso DRUGE, tako kot moški (sploh) niso PRVI.
Vendar – ker je tale (moj) »pogled« mnenjski, kljub temu, da se v ozadju nahaja korpus psihoanalitičnih argumentov (proti feminizmu in hkratni glorifikaciji ženske feminilnosti in lepote), je kruto nadaljevanje neizbežno.
Namreč: za Simone de Beauvoir se (neuradno) ve, da je bila mizogina lezbijka – uradno partnerstvo s Sartrom je bilo le krinka –, ki se je hudovala nad vso feminilnostjo žensk, ki so jo dotlej, večinoma pa tudi danes, pojmovali za normalno in naravno. Beauvoirina mizoginija je bila v resnici hujša, kot jo premore katerikoli moški antifeminist (npr. Freud, Weininger Rugelj ali moja malenkost). Neutrudno – na tisoč straneh – je, tako kot današnje feministke, skušala dokazati, kako je ženska neupravičeno drugi spol, moški pa prvi. Posmehovala se je iz paradigme zakonskega življenja, materinstvo je obsojala, češ da uničuje ženskam kariero – in jasno: svojih otrok ni imela. Moške semenčece je (po)imenovala/označevala kot klice, prevod bi lahko bil tudi bacili. Zarodek v materinem telesu pa parazit (zajedalec)!? Matere z veliko otroci oziroma mnogorodnice je t. r. zmerjala z izrazom matrona (vélika Mati) in celo (kura/kokoš) »nesnica«. Ženske, ki so se oziroma se neskončno zaljubljajo v moške, je obsojala. »Venerični drget«, torej orgazem, je po eni strani obsojala – ko pa je bilo treba blatiti moške, je rekla/zapisala, da se ne potrudijo dovolj za svoje ženske. Žensko hlinjenje orgazma pripisuje nesposobnim moškim, ne ve pa, da je pogosto ravno ženska glava, torej njene infantilne potlačitve, kriva za anorgazmičnost. Klasični koitus preko katerega žensk doživi orgazem, pojmuje kot akt nasilja (nad žensko), v katerem moški zmaga, saj žensko premaguje, jo penetrirajoče dominira. Moška pohota ji predstavlja nekaj najbolj obsojanja vrednega, njihov penis pa dojema kot nekaj najbolj nagnusnega, kar se je lahko pojavilo na tem svetu. Prav tako obsojanja vreden se ji zdi ženski mazohizem oziroma uživanje v njem. Frigidnost pripisuje moškim, in seveda ne ve, da največ frigidnosti, ki jo ženske občutijo v odraslosti, nastane v otroštvu. Pojav ženske psihoze pripisuje moškim in vstopu v zakonski »jarem«, in pri tem ne ve, da se gentsko predispozicionirana psihoza res pojavi med 18. in 22. letom – torej takrat, ko so s ženske v njenem času poročale. Ampak niso bili moški krivi za pojav ženske psihoze, pač pa kvečjemu ponesrečeno otroštvo in/oziroma genska predispozicija. V svojo kritikarsko držo do moških spontano in simptomatsko, torej dokaj nepazljivo projicira lastne nezavedne težave in probleme, torej potlačitve – npr.: zavidanje penisa, saj pravi, da moškem penis ženske ne bi odrezale (odstranile, kastrirale), pač pa bi ponižale njegovo (vse)mogočnost. Beauvoirjeva priznava (svojo zavist), da bi ženska »rada moškega pohabila tako, da bi mu odvzela njegovo prihodnost, projekte«.
Simone de Beauvoir, ki jo v mesecu oktobru feministke še posebej kujejo v zvezde – tudi na okrogli mizi posvečeni njej oziroma Drugemu spolu – je na vsak način hotela sesuti Freuda in njegov stebrni psihoanalitični koncept: Ojdipov kompleksa in fenomen kastracija, katere inherentni del je zloglasno (žensko) zavidanje penisa. Prav tisto zavidanje (penisa), zaradi katerega je tako specifično zapeljala svoje življenje, danes pa diktira armadi militantnih feministk. V objemu istega zavidanja se – po psihoanalitični logiki – dogaja cel fenomen družbene ideologije, ki se imenuje feminizem.
Tudi oba oktobrska festivala Mesto žensk in Rdeče zore (nad Mestom ženske) sta (simptomatsko in nezavedno) kontaminirana z logiko zavidanja (penisa) in/oziroma zgledovanja po moških. Feministke sporočajo, da niso zadovoljne s položajem svojega spola v družbi – čeravno se cel svet vrti okrog žensk. Njihovi aktivistični oziroma ideološki apeli so zadnje čase – ko so prav feministke prepoznane kot tiste, ki simbolno kastrirajo moške, kar je pogubno za družbo – usmerjenje »v bran vsakemu milimetru (do sedaj) priborjenega in javno nastopiti v imenu enakopravnosti«. Hec in hkrati žalostno pa je to, da večina žensk (sploh) ne razmišlja tako kot feministke, ampak svojega glasu pač ne povzdignejo, ker se jim zdi »brez veze«, iz feministk in njihovih zahtev pa se po drugi strani (tiho) posmehujejo.
Položaj žensk je morda res potrebno spremeniti, vendar ne po feminističnem diktatu – tako, da ženske postanejo »moškinje« in na ta način simbolno kastrirajo moške. Položaj žensk bi bilo treba spremeniti tako, da jim v številnih življenjskih stiskah ne bi bilo treba postati oziroma igrati »moškinje«. Zato, da bi bile ženske (spet) srečne, je treba rehabilitirati (njihove) kastrirane može oziroma moške kot (populacijo) nasploh.
Oct 23, 2013
