Letošnje poletje (druga polovica julija) sem si za 10 dnevni dopust na morju vzel tudi knjigo, ki sem jo bral oz. »študiral« že lansko leto … Ampak, ker je bila tako pusta in nezanimiva, mestoma absurdna, je nisem mogel prebaviti, torej prebrati do konca. Ni se mi zdelo vredno izgubljati časa za neko (v osnovi) spodletelo knjigo, nekakšen »filozofski (basenski) roman«. Letos pa – ko se poskušam motivacijsko oz. ustvarjalno spet rehabilitirati – sem spet zagrizel v to »brezokusno« jabolko. (Ko bi bila vsaj kisla, pa še to ni!) Govorim o knjigi, filozofskem romanu, Bernarda Herberta Suitsa Muren (angl. Grasshopper), ki jo je ta ameriško-kanadski filozof izdal leta 1978, pri nas pa je (»po nepotrebnem«) – v prevodu Mitja Uršiča – izšla leta 2020.
Preden se nekako »poslovim« od (slovenske) filozofije športa, bom nekaj besed res namenil tej knjigi. Moram – ker je to moja moralna dolžnost, ker sem pač o tej temi povedal toliko, da bi bil greh, če se ne bi kritično razgovoril o knjig Muren.
Naj pojasnim svojo uvodno kritiko. Prevod je, »po mojem mnenju«, povsem nepotreben, celo škodljiv, ker knjiga – »po mojem mnenju« – nima nobene vrednosti, nikakršnega pomena, za filozofijo športa. Knjiga je celo zavajajoča, če se ji – ker se ji – posveča prevelika pozornost. In pri nas se je – ravno zato, ker se jo je prevedlo – namenilo oz. se ji namenja prevelika pozornost. Pri nam sta se dva dokaj priznana in dovolj uveljavljena filozofa preveč ukvarjala z njo, in to povsem nekritično – mislim predvsem na Leva Krefta in na Olgo Markič, posredno pa tudi na prevajalca Mitjo Uršiča in športnega filozofa, aktualnega predsednika Slovenskega društva za filozofijo športa Jerneja Piska.
Kljub temu, da se mi Uršič nekje – ravno ko predstavlja knjigo Muren – nekako zahvaljuje, ker sem mu, še kot študentu, odprl vrata v althusserjanski pogled na šport (mislim na ideologijo športa) – v isti sapi pa (v objemu nevednosti – očitno podlega Dunning-Krugerjevemu efektu) kritizira v mojo psihoanalitično interpretacijo športa. Zato mu moram pač izreči kritiko, ker si je – naj spet vljudno dodam: »po mojem mnenju« – izbral napačno knjigo za prevajanje. Slovensko filozofijo športa je – »po mojem mnenju« – zapeljal v napačno smer. Za razvoj filozofije športa bi se bilo treba lotiti diskurzivnega oz. filozofskega premlevanje športa na čisto drug(ačen) način – mimo tega, da se moramo »v« oz. »o« športu (oz. v filozofiji športa) spraševati, kaj šport v resnici je – oz.: kako misliti šport? …
Ampak ne tej točki ne bom dajal inštrukciji, ker menim, da se mora vsak sam prebiti do točke, ko bo spoznal, kaj je v nekem kontekstu v resnici bistveno in kaj ni bistveno. In Suitsov »lahkomiselni«, »dejaven utopist«, Murn zagotovo ni bistven v nobenem kontekstu – razen v tem, da se zaradi Suitsa lažje detektira filozofijo športa na zemljevidu splošne filozofije (Suits je bil namreč klasičen filozof, malo pa se je spogledoval s športom, predvsem s šahom, pa golfom oz. z IGRO) … Muren je – za razliko od »delovnih« mravelj – nekakšno utelešenje »ne-vem-točno-česa«, morda prepotentnega vsevedneža, utopista, ki ne ve, kaj bi sam s sabo – zato se baha s svojim (domnevnim) znanjem, pametjo. S svojima učencema oz. oprodama, Skeptikom in Preudarnostjo, (basensko) razpreda misel o igri.
Po mojem videnju je – če že kdo – bistveno bolj kot Suits uporaben nizozemski avtor (sicer bolj zgodovinar oz. kulturni teoretik) Johan Huizinga s svojo »teorijo igre«, torej knjigo iz leta 1938: Homo ludens, nikakor pa ne Suits s svojim Murnom. No, tu sta še Roger Caillois (Igre in ljudje) in Eugen Fink (Igra kot simbol sveta) … (Seveda, če odmislim svojo psihoanalitično interpretacijo športne igre.)
Literarna vpeljava neke poosebljene »kobilice« oz. »murna« (s katerim se Suits kot filozof nekako identificira, identificira pa se tudi z obema Murnovima učencem Skeptikom in Preudarnostjo), je sicer mogoča, čeprav (»po mojem mnenju«) t.r. »ničemur služeča« – literarno torej (simpatično) vzdrži … No, kakor za koga – kaj več pa (»po mojem mnenju«) NE! In moje mnenje se lahko upošteva, se ga resno jemlje, ali pa tudi ne. Vsak se naj sam odloči, kako resno me bo jemal.
Tudi lika Skeptika in Preudarnosti ne predstavljata filozofskega, niti literarnega presežka … – četudi se išče definicija igre (kar naj bi predstavlja bistvo Suitsove knjige). Definicije Suits t.r. ne najde, vsaj ustrezne ne. Pomaga si z mnogimi filozofi oz. filozofskimi smermi, s filozofiranjem, ne vse pretege in vse načine … Opira se na Wittgensteina, pa mu (tudi) to ne pomaga … Tu sta Sokrat in/oz. Platon … Pisec spremne besede, Lev Kreft, izpostavlja prav Sokrata (in Platona) in še koga – npr. Marxa (po mojem mnenju povsem nepotrebno. Freuda pa Suits obide – ker ga očitno (mislim na njegovo psihoanalizo) – ne razume. Psihoanaliza je vendarle, ravno v tem kontekstu – zaradi kategorije Simbolnega – bistveno močnejša, bolj uporabna in prodorna od vsega, ker v filozofijo igre »privleče« Suits … Vendar psihoanaliza na žalost Suitsu predstavlja »špansko vas« (prevajalcu Uršiču, in piscu spremne besede Kreftu, pa tudi).
Če kaj, kar pri Suitsu (vz)drži, je ideja o mogočem in legitimnem definiranju (športne) igre. Njegova poroti-protidefinicijska drža je spoštovanja vredna. Vendar Suits igre vendarle ne zna definirati – ker se igre, mimo oz. brez psihoanalitične teoretske intervencije, ne da definirati. In Suits tega ne ve (in tega ne ve niti prevajalec Mitja Uršič, niti pisec spremen besede Lev Kreft) …
Suits skuša, v dialogu med Murnovima učencema Skeptikom in Preudarnostjo vpeljati distinkcijo med delom in igro. Ne ve pa, da imata oba, DELO (neko opravilo) in IGRA simbolno strukturo. Igra je, bolj kot delo, kompatibilna z načelom ugodja, delo pa z načelom realnosti, čeprav je lahko tudi delo simpatizira z ugodjem (torej z užitkom) – pač v primeru, da nekdo opravlja svoj poklic (delo) z afiniteto, torej pri svojem delu t.r. uživa. Suits nima nikakršne psihoanalitične kompetence, da redukcionirano tematizira delo in igro, ker ne pozna (Lacanove) »realne realnosti« (in/ oz. Freudovega primarnega procesa), ne pozna kategorije (konceptom) simbolnega, kljub temu da mestoma operira s konceptom nezavednega, vendar zelo laično in površno. Zato je logično, da ne pride dlje od sklepa oz. »infantilno« zveneče dikcije: »Delo je dejavnost, ki jo moramo opraviti, igra pa je nekaj, kar počnemo za zabavo.« In: »Delo je nekakšno nujno zlo,« kar absolutno ne drži, in tega Suits ne more vedeti, ker ne pozna simbolnih procesov (ki potekajo v nezavednem, v primarnem procesu, v »realno realnem«), ker ne pozna simbolne strukture dela(nja). Tudi zato se Suitsa »ne more« in »ne da« in »ne sme« kovati v zvezde kot pomembnega filozofa športa oz. igre. Suits preprosto ni dorasel problemu, ki ga tematizira. V celi farsi pa je patetično to, da nihče, ki se v Sloveniji ukvarja z Murnom in Suitsom (ga kuje v zvezde), doslej tega ni dojel. Zato je tale moj ekspoze ekscesna izjema.
Obešati na veliki zvon distinkcijo med »game« (»igra z izidom«) in »play« (»igračkanje«), je domala patetično, vsaj za 21. stoletje. (Slovenski, torej Uršičev prevod namreč datira v leto 2020.) Zdi se – »takšno je moje mnenje« – da smo v Sloveniji izgubljeni v času. Za intermezzo naj rečem, da sem sredi 90-ih let prejšnjega stoletja sam delal omenjeno distinkcijo (med game in play), in ni se mi bilo treba zatekati k Suitsu. Tudi psiholog Dušan Rutar je takrat, sredi 90-ih let, v svojem tekstu Psihologija skozi psihoanalizo - X. del (George Herbet Mead) (ANTHROPOS, 1995/1-2 (str. 39 - 53)) delal razliko med game in play. Vsak namreč ve, da se v športni igri tekmuje (da se pride do zmagovalca) – afiniteto do tekme/borbe/agona (angl. game) imajo bolj fantje – medtem, ko se dekleta v športu bolj »igrajo« oz. »igračkajo« (angl. play). In ravno v tem kontekstu je psihoanaliza bistveno bolj uporabna kot katerikoli drugi miselni oz. filozofski koncept … Če tega ni opazil Suits leta 1978, ko je knjigo pisal, bi morali pri nas to opaziti tisti, ki Suitsa sedaj kujejo v zvezde – v prvi vrsti prevajalec Mitja Uršič, recenzent, pisec spremne bese Lev Kreft, analitična filozofinja Olga Markič, predsednik Slovenskega društva za filozofijo športa Jernej Pisk in še kdo).
Prevajalec Murna Mitja Uršič sicer izpostavlja svojo prevajalsko dilemo – v smislu: kako prevajati »play« in kako »game«, in rešitev celo najde (predvsem s vpeljavo pojma »igra z izidom« oz. »tekmovalna igra«), vendar je ne razume tako kot bi se za današnji čas (vsaj v Sloveniji) spodobilo, pač glede na to, da je leta 2001 pri nas izšla (moja) knjiga Šport skozi psihoanalizo. Suits (in Uršič) bi se morala vsaj malo zateči k starim Grkom in agonskim oz. olimpijskim igram ... V tem primeru bi moral dodobra preštudirati koncept agona, ki v osnovi pomeni konflikt. In ravno agon oz. konflikt (in ne zgolj tekmovanje/tekmovalnost, borbo/borbenost, prepir/prepirljivost) predstavlja jedro Ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa, kjer na velika vrata v teorijo igre (in športa) vstopa Freud oz. njegova psihoanaliza. Suits s svojim »murnom« (in Skeptikom ter Preudarnostjo) ne pride dlje kot do dikcije oz. sklepa, da »se igranje igre razlikuje od dela« in da se »igre razlikujejo od tehnične dejavnosti (od dela) po tem, da sredstva, ki se uporabljajo v igri, niso najučinkovitejša«. Potem pa Suits še dodaja: »Predpostavimo torej, da so igre z izidom ciljno usmerjena dejavnost, pri kateri se namenoma uporablja neučinkovita sredstva« (str. 17). Suits s primerom (atletskega oz. stadionskega tekmovalnega) teka zastavi – »po mojem mnenju« povsem ponesrečeno – svoje diskurzivno utemeljevanje definiranja (tekmovalne) »igre z izidom«. (Nič bolj kredibilen ni, ko vpelje golf in pozneje šah.)
Če bi bil Suits seznanjen s Freudovim (psihoanalitičnim) konceptom t.i. sekundarne elaboracije (drugotne obdelave) in »igrabilnosti igre« se ne bi zatekel v tako banalno primerjavo, kjer si pomaga s konceptom goljufanja (npr. s tekom do zmage po bližnjici) – kljub temu, da (pozneje, naknadno) vpelje koncept »pravil igre«, skozi katerega se izvleče iz številnih konceptualnih zagat v katere se »zaštrika«. Ko vpelje »pravila igre«, sicer ne brca v temo, ampak suveren pa ni na tak način, kot to (lahko) bil, če bi si pomagal s psihoanalizo – predvsem s konceptom »intelegibilnosti igre, torej igrabilnosti in sekundarne elaboracije.
Suits hitro sklene, da je: »Cilj igre, bi lahko rekli, zmaga« (str. 18), kar sicer ni zmotno … Ampak toliko tega se da povedati o tej (simbolno koncipirani) »naknadni« zmagi. Namreč – (moška) »zmaga vseh zmag«, ki se dečku, »malemu Ojdipu«, nekoč ni zgodila, bila pa je zelo želena (beri: libidinalno investirana), je bila namreč fatalno kronana s »porazom« (in posledično vzpostavitvijo tabuja incesta) – gre za dečkov oz. sinov odločilen ojdipalni poraz, ki mu ga je – moral ga bi – v boju za mamico prizadejal (ojdipski) oče, in mu ob tem zagrozil še s kastracijo – v smislu: »Če si boš želel mojo ženo, tvojo mamico, te bom kastriral,« kar kot nezavedno fantazmo doleti potlačitev.
Suits meni, da je njegova knjiga »prispevek k sociologiji ali socialni psihologiji«, in pri tem oplazi Erica Berneja in njegovo knjigo »Katero igro igraš?«, in se nanj naposled tudi malce opre. Da bi se pa zatekel k Freudu, mu očitno ne pade na misel; psihoanaliza je očitno preveč »kvantna« in težko razumljiva povprečnemu intelektualcu oz. (severnoameriškem) filozofu. Ampak ne kancu se vendarle moramo vprašati: »Suits ali Freud?« In brez zadržkov in obotavljanja zmaga – mora zmagati – Freud. In tega bi se moral zavedati ravno slovenski prevajalec Suitsovega Murna (in vsi »oboževalci« Murna), pa se ni – kljub temu, da mu je bila, še v njegovih študentskih letih, na pladnju serviran(a) Šport skozi psihoanalizo (2001) in Interpretacija športa (2005) – po modelu interpretacije sanj …
Suitsov Murn je mestoma prežet s številnimi pomanjkljivostmi in nedoslednostmi, tudi z zdrsi in tavtološkimi zaciklanji. Npr.: ko Suits vpelje šah oz. igranje šaha (4. poglavje, str. 45-50), je v svojem filozofskem diskurzu prav patetičen, celo absurdno banalen in »nedostojno infantilen«, v rangu (»glupega«) »Mujota i Hasota i Fate« (v vicih o Bosancih) ... Ena od Suitsovih za lase privlečenih in odvečnih misli (teoretskih traktatov) se nanaša na distinkcijo med (šahovsko) igro in njeno »inštitucijo«. (Kaj točno za Suitsa pomeni »inštitucija«, ve samo Suits.)
V 6. poglavju (Ivan in Abdul) Suits (absurdno) zapiše tole: »Pri golfu, na primer, se pričakuje, da uporabiš palico za golf, in da spraviš žogico iz mivke celo tedaj, ko nasprotnik ne vidi, kaj počneš. In pri tenisu se pričakuje, da pravično sodiš, ali je bila žogica v polju ali izven njega, celo če nasprotnik ni bil v položaju, da bi presodil tvojo presojo. Šah ni nič boljši, saj skrivoma nisi mogel spremeniti položaja figur na deski – kar bi bila očitno učinkovita taktika.« (str. 57-58) V luči citiranega se ne bi smeli začuditi, če bi Suits (filozofsko) zapisal, da se tek nadaljuje, četudi tekač med tekom požre komarja ali muho, četudi je – ali pa ni – vegetarianec ali vegan, in za nameček med tekom še prdi … Takšnih diskurzivnih zdrsov, pravih banalnosti in absurdov, v Suitsovem Murnu, vsaj v nekaterih poglavjih, kar mrgoli, in niso zapisana v funkciji, da bi bralca nasmejale … Suits se – »po mojem mnenju«, v mojih očeh – zgolj in samo (o)smeši in izgubi kredibilnost.
Mestoma se celo zdi – »takšno je moje mnenje« – da ni dorasel temi, ki se jo loteva (definirati želi igro). S psihoanalitične perspektive je Suitsova nedoraslost tematiki, ki jo obravnava, morda kronana z vpeljavo spolnosti (s katero se paradno ukvarja ravno psihoanaliza), saj zapiše: »Potemtakem bi se lahko vprašali, ali je spolnost prav tako neke vrste igra z izidom. … /…/ … Pretehtajmo napor pri spolnosti, kadar ne dosežemo orgazma.« (str. 78-79) Freudov koncept t.i. predhodnega oz. vnaprejšnjega uživanja (v spolnosti) mu je popolna neznanka. S tem, ko si je Suits spontano pridobil status znamenitega »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve« (ne nazadnje je bil med letom 1975-1976 predsednik Mednarodne zveze za filozofijo športa), se njegove teorije nekritično servirajo bralcem, ki jih nekritično konzumirajo, ne vedoč za veliko mero nevednosti in obilico zdrsov v katere je ukleščen Suits.
Pomemben Suitsov zdrs je tudi primerjava »igranja igre« in »igranja pozavne« (str. 155). Namreč, igranju nekega glasbenega inštrumenta (glasbila) bi lahko rekli tudi muziciranje ali pa »glasbiljenje« oz. »inštrumentaliziranje« – v primeru igranja na pozavno npr. »pozavnanje« ali pa »pozavniranje«. Igranje neke igre namreč nima popolnoma nič skupnega z igranjem na neko glasbilo/inštrument, čeprav je izraz »igranje« isti oz. identičen, in to ponesrečeno (spodletelo) oz. zavajajoče identičen. Suits pa sploh ne opazi tega svojega zdrsa oz. zavajajoče zmote …
Še in še bi se dalo kritično razpredati misel, na temo Suitsove filozofije igre oz. športa, torej zdrsa v knjigi Muren. Marsikaj v Murnu je namreč tudi filozofsko spodletelo koncipirano oz. formulirano – npr.: v 10., 11. in 12. poglavju med drugi govori tudi o že omenjenem igranju vlog v vsakdanjem življenju., kjer se očitno naslanja na Erica Brna. Morda kontekst ne bi izpadel tako spodletelo, če bi prevajalec »igro« (vlog) prevajal v hlinjenje (in sprenevedanje, ki ga sicer omenjeno, saj govori tudi o »igri sprenevedanja«). Tudi alpinizma (8. poglavje), kot igre z enim igralcem, se loteva precej površno, predvsem pa brez poznavanja simbolne povezave z infantilnimi dogodki iz registra (simbolnega) »iskanja mame« … 9. poglavje (Vzvratni Anglež) je, »po mojem videnju«, eno samo razvlečeno nakladanje, natolcevanje brez posebnega doprinosa k filozofiji športa oz. igre.
13. poglavje je treba razumeti v kontekstu časa, v katerem je živel in deloval Suits, in takratnega razhajanja med profesionalnim in amaterskim športom. Zaslužek (plačilo) oz. denar (profit) vsakega Američana (kot kapitalista) po svoje zadane in si s tem beli glavo. Suitsu je športnikov zaslužek popolnoma zmede, saj je razmišljal, da npr. hokejist, ki za svoje (profesionalno) igranje hokeja dobi plačilo, v resnici ne igra igre, in je prikrajšan za t.i. ludično držo (»igriva igra«). S to filozofsko držo je Suits (seveda spet) brcnil v temo oz. se zaciklal, in to zato, ker ne pozna koncepta športnega užitka, ki je posledica pomembnih nezavednih procesov, ki so vezani na kategorijo simbolnega in koncept kastracije.
Za konec naj rečem: »To je bilo to!« Takšen nediskreten parhezijski govor (tekst), ki sem si ga privoščil tule, sodi v paket moje »neustrašne drže«, in moje moralne in intelektualne obveze, dolžnosti – pač glede na to, da sem o športni igri napisal bistveno več (in bolj poglobljeno) kot Suits. »Take it or leave it!«