Želel bi, da bi se v tej farsi s Policijo vedelo, da sem – tako ocenjujem (nekatera dejstva tako govorijo) – vendarle kar cenjen in udarne kritični mislec, saj t.r. brez »dlake na jeziku« spregovorim o občutljivih družbenih temah vezanih na dnevno politiko in splošno družbeno dogajanje. Moje miselno orodje je psihoanaliza. Ravno zaradi psihoanalize lahko povem več kot drugi – in kot tak sem tudi dobrodošel na javni medijski sceni. In kot tak redno gostujem (že četrt stoletja) v vseh pomembnih medijih, tudi na RTV SLO (kljub temu, da sem že več kot 10 na »črtni listi«).
Na TV3 oz. na oddajo Faktor so me povabili septembra 2018 natančno zato, ker imam toliko »drugačnega« znanja, ki ga drugi nimajo. Strahospoštovanje do mene imajo t.r. vsi, od intelektualcev, do politikov. In res je: zelo sem samozavesten, imam t.i. »neustrašen govor«, ki se mu je v starogrščini reklo PARHEZIJA. V družbeno aktivacijo pa me sili še en starogrški imperativ, to je THYMOS, kar pomeni, da tisto kar vem, mora prenesti v javnost, in to v upanju, da bom uslišan, sprejet, priznan.
Danes bom govoril o tem preganjanju s strani Policije (in tudi AKOSa), ki ga je v začetku tega leta »zagnala« Predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič.
Vodebova dolžnost, da ne rečem "poklic", je med drugim tudi PROFILIRANJE pomembnih javno izpostavljenih oseb – V svoji prvi oddaji Faktor (št. 160, septembra 2018) sem se soočil z »Vardistom« Andrejem Šiškom, ki so ga t.r. zaradi Faktorja oz. soočenja z mano, sploh lahko – drugi dan po oddaji – priprli in mu potem, v naslednjih meseci v priporu t.r. vsak dan predvajali »jutranjo matinejo«, kot se je izrazil: oddajo Faktor, v kateri sem iz njega izvlekel manifestacijo njegovih vardističnih nameri in njegove psihopatije. Ravno v tem 160. – mojem premiernem – Faktorju sem ga povsem razkrinkal … Andreja Šiška – in to moram poudariti – ravno zaradi moje pomoči – mojega PROFILIRANA – sploh lahko oz. lažje zaprli oz. ga obsodili na 8-mesecev zapora. (Zdaj: če ne verjamete, vprašajte tožilstvo, ki ga je »zaprlo«, eden od uradnih oseb se mi je osebno zahvali!). Če že Urška Klakočar Zupančič tega ni vedela, bi to lahko vedel Andraž Suhadolec, »policijski inšpektor specialist III«, ki vodi pri Ministrstvu za notranje zadeve, torej pri Policiji, vodi primer proti meni.
Nadalje: Sebastjana Abramova-Colariča, ki je Julijo Adlešič pripravil, da si je odžagala roko, so lahko zaprli, ker sem jaz razložil, da je ravno on ubil že Saro Veber ... Tudi z mojo pomočjo s ga lažje zaprli … Julijo Adlešič, ki si je na sugestijo Abramova, odžagala roko, sem tako razglasil kot žrtev. Kriminalisti so se mi »zahvalili«, ker sem ga tako suvereno PROFILIRAL – npr. v reviji Reporter, na svoje blogu, v Faktorju ... Spomnim se korespondence z nekim kriminalistom, ki mi je rekel, da se kriminalisti od mene lahko veliko naučijo – in nekateri so se naučili – več kot na faksu.
Nadalje: PROFILIRAL sem tudi amok-napadalca, Norvežana Adreasa Breivika – pred 12 leti, npr. za Dnevnik, za RTV. Razložil sem vso latentno, torej simbolno strukturo takratnega masakra na Norveškem …
Pred tem, leta 2009, sem ravno za MMC RTVSLO skozi profiliranje razložil fenomen Avstrijca Josefa Fritzla (za RTV SLO), pa Wolfganga Priklopila in njegovo žrtev, ugrabljeno Natasho Kapush … Razložil sem klanje Petra Gospetija … Nazadnje sem spet v Faktorju razložil fenomen amok-napadalca 13-letnega Beograjčana Kosto Kecmanovića ... Celo v angleščini sem interpretiral latentno ozadje enega od naturaliziranih belgijskih amok-napadalcev, Maročana Nordina Amranija – leta 2012 …
Moja kritična misel in moje znanje – psihoanalitično znanje – je družbeno koristno! Zaradi zakonsko, torej ustavno zagotovljene svobode govora to sme početi! To je moja ustavna, človekova pravica! Jaz Urške Klakočar Zupančič nisem žali – to ni bil moj namen; jaz sem jo zgolj PROFILIRAL, ker si kot pomembna političarka – ki je na 2. najpomembnejši funkciji v državi – to »zasluži«, ker je moja kritična misel (skozi profiliranje) za državo v resnici zelo koristna. *** Mene ja Aljuš Pertinač v Faktor povabil natančno zato, da bi jo skozi svoje znanje PROFILIRAL. Jaz se v oddajo nisem sam povabil. S TV3 oz. Faktorjem imam pogodbo, in občasno pač profiliram pomembne osebnosti, ki zaznamujejo našo družbo. V Faktorju sem profiliral Andreja Šiška, Sebastiena Colarič Abramova in njegovo Juzlijo Aldešič – tudi predsednika Roberta Goloba in Natašo Pirc Musar, Kosto Kecmanovića … Do nobenega nisem bil prizanesljiv … Sedaj pa me Urška KZ preganja s Policijo?! Halo?!
Teme za sporni Faktor št. 784 si torej nisem izbral sam, pač pa mu jo je sporočil voditelj oddaje Faktor Aljuš Pertinač. PROFILIRANJE pomembnih političnih oseb, tudi predsednice DZ, je t.r. nujno in potrebno, torej je družbeno koristno – četudi je za tiste, ki se jih PROFILIRA, »boleče«. Drugače povedano: jaz nisem kriv, če Urško Klakočar Zupančič boli kar sem povedal o njej – po načelu: »Resnica boli, komentarji še bolj«.
Moja komentatorska in družbena oz. medijska dolžnost – zaradi tega sem tudi vabljen v oddajo Faktor (in tudi v druge medije) – je, da kritično mislim! Užaljenost Urške Klakočar Zupančič v tej zgodbi oz. farsi, groteski, res ni bistvena! Ne bi smela biti bistvena. Mene se, zaradi moje družbene funkcije kritičnega misleca, političnega analitika in uglednega intelektualca (dvojnega magistra), ne bi smelo preganjati s Policijo (oddaje Faktor pa ne z AKOSom).
Vse moje kritične misli so se pri meni vselej argumentirano navezovale na legitimne znanstveno-teoretske koncepte, ki so značilni za Freudovo psihoanalizo, ki v osnovi velja za »panseksualen« miselni koncept, znotraj katerega je epicentrično vselej tudi ženska – seveda kot »objekt želje«, kot legitimna simbolna naslednica »prvega objekta želje«, torej mame, kot se reče v psihoanalitičnem diskurzu. Ravno Urška Klakočar Zupančič bi se morala zamisliti nad vsem, kar si samopoveličevalno misli o sebi – in kritiko, naslovljeno nase, končno jemati resno – ker je kritika, izrečena v spornem in vseh prejšnjih in bodočih oddajah Faktor, v resnici posledica znanstveno-teoretskega ozadja in je za nameček še dobronamerna, osveščajoča, izobraževalna, nikakor pa žaljiva – četudi jo predsednica DZ subjektivno doživlja kot žaljivo, Policija (torej Andraž Suhadolec in AKOS oz. Petra Zupančič) pa jo, politično motivirano, pri tem podpira. Po drugi strani bi ravno ona (Urška), kot pravnica in bivša sodnica, morala vedeti – in to bi moral vedeti tudi Policija (Andraž Suhadolec in tudi AKOS in njihova Petra Zupančič) – da ima svoboda govora etično utemeljeno logiko in tudi pravno podporo, tako v naši Ustavi (39. člen), kot na ravni EU, kjer v »Listini EU o temeljnih pravicah« – npr. v 11. členu (o »svobodi izražanja in obveščanja«) piše: »1. Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje. 2. Spoštujeta se svoboda in pluralnost medijev.«
V 10. členu »Konvencije o varstvu človekovih pravic piše« (»Svoboda izražanja«): »1. Vsakdo ima pravico do svobode izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. Ta člen ne preprečuje državam, da zahtevajo dovoljenje za delo radijskih, televizijskih in kinematografskih podjetij.« Urška Klakočar Zupančič se kot predstavnica oblasti, torej kot predsednica Državnega zbora, ne bi smela vmešavati v svobodo nekega kritičnega misleca kot sem jaz – zgolj zato, ker je to osebno moti! Halo?! In ta Urškin paradoks, absurd, ERROR, bi morala zaznati tudi Policija (in AKOS).
V zadnjih 25 letih sem se – kot dvojni magister (kinezioloških znanosti in sociologije kulture ter nesojeni doktor antropologije vsakdanjega življenja) – ravno preko psihoanalize – uveljavil kot kritični mislec, in vem, da grem sicer mnogim ljudem na živce … Ampak časi inkvizicijskega zažiganja na grmadi (in »verbalnega delikta«, torej 133. člena jugoslovanske ustave) so mimo. In to bi dotična političarka, ki je za nameček – da bi bil paradoks še večji – še avtorica knjige »Gretin greh«, morala še najbolj vedeti. In to bi moral vedeti tudi Policija oz. njen Andraž Suhadolec. Predsednica državnega zbora, ki po mnenju drugih, tudi po argumentiranem mojem mnenju, nima nikakršne avtorefleksije – očitno pa niti kompetentnih svetovalcev, ki bi ji svetovali, kaj sme in česa ne – se v objemu neke revanšistično-sadistične jeze sedaj spravlja name (s Policijo), na oddajo Faktor pa preko AKOS-a.
V resnici bi Urški KZ moral nekdo od njenih kolegov ali svetovalcev (ali njena psihoterapevtka) prej moral svetovati, ji povedati v poduk, da se bo osmešila in da s tem svojim trmarjenjem škodi Vladi, koaliciji in Gibanju Svoboda. Sodelavci oz. njeni politični kolegi (poslanci) ji v resnici niso servirali domnevno spornega Faktorja zato, da bi znorela in se znesla nad samo oddajo in nad menoj, pač pa zato, da bi se končno »streznila« in normalizirala – ker ta ženska, in to po mnenju mnogih političnih komentatorjev – dejansko nima nikakršne avtorefleksije in avtocenzure, nobene kritike ne jemlje resno – in dejansko se obnaša (čustveno) – naj se ponovim, in to je izpostavljeno tudi v »odločbi o prekršku«: »Tale Urška je pa, mislim, kako naj rečem, KOT tista podivjana kobila, ki je ne moreš osedlati, ker tolk rita, da je noben jezdec ne more ukrotiti.« Metaforo o konju oz. kobili sem uporabil zato, ker Urška KZ dejansko jaha konje in je tudi, če se ne motim, lastnica konja. Lahko bi ji rekel, da je »KOT slonica med porcelanom«, ker je ženskega spola in ni slon, »slon med porcelanom«.
Preden se je Urška KZ preko t.r. »svoje« Policije oz. Andraža Suhadolca zapodila vame KOT – kako naj rečem – »kot svinja v buče« - ej, to je metafora! Urška bi se znala, v navalu jeze, spet zateči na Policijo in reči, da sem ji rekel, da je svinja ... O pojmu in uporabi – legitimni uporabi – metafore in metonimije govori lingvistika. Naj ji – vrli Urški in ubogljivem Andražu – razloži nek lingvist! Jaz ne bom s tem časa izgubljal …
Po mojem legitimnem mnenju si je Klakočar Zupančičeva »sama nadela zanko okrog vratu« in sedaj, preko Policije (in AKOSa), »opleta z glavo« tako suvereno, da se bo, čisto sama, »politično obesila«. Tej samovšečni političarki mora nekdo od njenih prišepniti – tako menijo domala vsi politični analitiki in kritični misleci, ne čelu z mano – v smislu: »Vodeb v resnici ni povedal nič takega, kar ne bi (vz)držalo oz. kar ne bi bilo legitimno!« Nekdo pač mora predsednici DZ razložiti logiko nezavednega, ki je, po psihoanalitični (torej Freudovi) logiki, doktrini, vselej seksualna – in njeni simptomi, po logiki simbolnega, v prvi vrsti nakazujejo njeno latentno (hiper) seksualnost.
Ker: ženska (že) »vselej JE« »seksualni objekt« in »objekt želje«, kot se reče v psihoanalizi, četudi si ženska (npr. Urška Klakočar Zupančič) tega ne želi – ker smo ljudje vselej tudi in predvsem seksualna bitja; in ker je seksualnost – ob simbolnosti – konstitutiven del našega nezavednega! Freud je ravno zato, torej s temi svojimi ODKRITJI/SPOZNAJI, postal epistemološko prelomen mislec, ki je sicer ranil človeški narcizem, ampak je človeštvo poučil in t. r. ukinil nevednost – ampak očitno ne vsem (Urški Klakočar Zupančič in policijskemu inšpektorju specialistu III Andražu Suhadolcu ter AKOSovi Petri Zupančič očitno ne).
Nekdo bi dotični predsednici DZ moral razložiti tudi bistvo in logiko ter vsebino poslovnega bontona – vsaj v kontekstu oblačenja, če že ne tudi »poplesavanja« na raznih promenadah, npr. po rdeči preprogi pred častnim vojaškim vodom; četi vojakov je namreč kazala hrbet oz. rit, česar se, po protokolu, absolutno ne sme. Nek svetovalec bi ji moral tudi namigniti, da, če je ona (subjektivno) užaljena, ko sliši nekaj neljubega o sebi, ne sme kar znoreti in hiteti na Policijo (in na AKOS) – še posebej ne zato, ker je predsedniku Vlade Golobu t. r. zagrozila, češ da bo ona prva, ki bo dvignila glas in se uprla, če bo »oblast« nad ljudi pošiljala Policijo: »Naj se nikoli več ne zgodi, da Policija dvigne roko nad lastne državljane.« In ravno ona je bila tista, ki je na name poslala Policijo … Popolnoma je v kontradikcij sama s sabo – in to je del njen simptomatike, ki daje slutiti, da … Na to temo naj se razgovori Bojan Zalar/psihiatrija.
Takšno ravnanje je značilnost osebnostno zmedenih, da ne rečem, (z)motenih ljudi. Urška Klakočar Zupančič bi se v resnici morala bati, da ji nek uradni psihiater ne bo postavil kakšne diagnoze – najbližje bi bila ravno neki nedefinirani osebnostni motnji s hipomaničnim, verbalno agresivnim pridihom.
Namesto svetovalcev (ali pa morda njene psihoterapevtke ali pa celo uradne psihiatrije) sem ji vse te neljube »resnice« konsistentno in dovolj uvidevno, čeprav neposredno, posredoval ravno jaz, v Faktorju, torej skozi pogovorno oddajo oz. intervju. V vsej tej kalvariji pa je grozljivo to, da bi ona rada z represivnimi in/oz. pravnimi sredstvi utišala drugače misleče – tiste, ki so do nje in njenega Gibanja Svoboda kritični. To tendenco ima tudi predsednik Vlade Robert Golob – in to ni dobro za državo, za narod in za samo demokracijo. Predsedničina »srdita« drža je po vsesplošnem mnenju in po mojem mnenju nedemokratična, celo totalitaristična. Zatiranje drugače, torej kritično mislečih, je absolutno politično nesprejemljivo in anahronistično za sedanji družbeno-politični trenutek. In to bi morali vedeti tudi ljudje na Policiji (in na AKOSu). Nenazadnje bi si na Policiji vendarle lahko – morali bi si – pomagali z določenimi splošno znanimi in uveljavljenimi pravnimi akti – npr. s Kazenskim zakonikom.
Ko sem komentiral AKOSov t.i. »poziv k izjasnitvi« pri začetku inšpekcijskega nadzora z dikcijo, ki je relevantna tudi za Policijo oz. Andraža Suhadolca, sem začel takole: »Dotična strokovna sodelavka (Petra Zupančič) ne ve niti tega, da npr. KZ v svojem 158. členu v 3. odstavku (18. poglavje – »Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime«, podpoglavje »Razžalitev«) piše tole – DOBRO POSLUŠAJTE: (3) Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.« … … …
Za razjasnitev srditega trmarjenja in aktiviranje Policije (in AKOSa) na pomoč bi bilo dobro navesti še 4. odstavek KZ: »(4) Če je razžaljenec razžalitev vrnil, sme sodišče obe stranki ali eno od njiju kaznovati ali kazen odpustiti.« Ozadje je pač tole: na Twitterju sem (13. maja 2022) komentiral Požarjevo fotografijo Urške Klakočar Zupančič – »retweet« pa se je nanašal na, zdaj že znamenite rdeče čeveljce/štikle, s katerimi se je ob imenovanju za predsednico DZ v parlamentu pojavila Urška Klakočar Zupančič, takole: »Rdeči štikli so simbol (in znanilec) ženske želje po 'organu', ki ženski na telesu manjka.« … V ozadju je mehanizem TVORBE SIMBOLOV z dva temeljnima procesoma, ki jih je Freud opisal v Intepreretaciji sanj, to sta PREMEŠČANJE in ZGOŠČANJE …
Name se je takrat, maja 2022, posledično zgrnil medijski stampedo, ki še traja, saj Urški Klakočar Zupančič asistirajo t. r. vsi MSM, ki so levo-režimski. Moje znanje, moja pamet, moj intelekt je bil s tem njenim medijskim pogromom ponižani in »razžaljeni«. Rdeči štiki so postali njen zaščitni znak, naredila si je »spomenik« – dobesedno – in me (moje znanje) s tem posredna prizadela, me ponižala in razvrednotila moje psihoanalitično znanje. In jaz se, ravno na Faktorju branim – beri: »razžalitev vračam«, kot se pravno reče – s teorijo oz. s kruto in po svoje »bolečo« znanstveno-teoretsko (psihoanalitično) elaboracijo, ki je seveda povsem legitimna, in gre Klakočar Zupančičevi seveda na živce – beri: ne trpi nobenega oporekanja oz. mnenja, ki nasprotuje njenemu mnenju – in zato kliče na pomoč policijo in AKOS. Ta gesta Urške Klakočar Zupančič, še posebej pa asistenca Policije (in AKOS-a), je izjemno perverzna, pač glede na to, da živimo v demokratični politični ureditvi in ne v totalitarizmu, kjer se je drugače misleče sadistično preganjalo in pošiljalo na »Goli otok«.
Policija po mojem mnenju – tako mnenje pa ima tudi medijska hiša TV3 in voditelj oddaje Faktor Aljuš Pertinač – absolutno ne sme biti politično-ideološka inštanca, ki bi kršila ustavo in zakone ter temelje evropske listine o človekovih pravicah (v kontekstu svobode govora). Utišati drugače misleče na politično oz. ideološko ali osebno pobudo, je precedens svetovnih razsežnosti, ki si ga ne bi smela privoščiti nobena demokratična država. Ne pozabimo – in naj se to sliši še tako samohvalno: jaz sem je ugleden in kredibilen politični komentator in kritični mislec že več kot 30 let; sem pisec šestih epistemološko prelomnih knjig; bil sem izjemno bran kolumnist (npr. v Večeru), dolga leta – od 2007 do 2014 – najbolj bran bloger na MMC RTV SLO; izjemno obiskani oz. poslušani so moji podkasti oz. videi na YouTube kanalu »Sigman Frojdeb«; redno dajem številne intervjuje, tako v levih in desnih medijih (v zadnjih par mesecih za Mladino, PlanetTV, Reporter, Nova24TV ...). Svoje kritične misli – tudi tiste, ki jih izrekam v oddaji Faktor – vselej znanstveno-teoretsko in epistemološko utemeljim. Moj adut je psihoanalitično argumentirana podstat vsake teoretske elaboracije (tudi profiliranja), ki jo zgradim, preden izrečem neko kritično misel, ki zgolj na videz, predvsem za laike, zveni žaljivo – npr. profiliranje pomembnih javnih oseb.
Če užaljena Urška Klakočar Zupančič ne razume Freudovega opusa in vseh psihoanalitičnih konceptov – in če tega ne razume niti Policija oz. Andrež Suhatolec – potem v tem absurdu tudi jaz, in mnogi z njim, ostajamo (v šoku) brez besed. Moja resignirana misel gre v tole smer: »Le kako si drzne neka samovšečna predsednica državnega zbora, posledično pa še Policija (njen Andraž Suhadolec), oporekati večnemu geniju, torej Sigmundu Freudu, ki je zaznamoval vso družboslovje in humanistiko?!« Preden si nekdo drzne oporekati meni »na mojem terenu«, naj se najprej seznani z vsemi ustreznimi psihoanalitični koncepti, ki so ključni, da se razumejo moji znanstveno-teoretski traktati. In potem boste družno dojeli, da (npr.) teza o šibkejši moralni razsodnosti žensk drži, pač glede na etiologijo moralne razsodnosti v povezavi z razrešitvijo Ojdipovega in kastracijskega kompleksa in tvorbo Nadjaza. Ko se motri ženska moralna razsodnost (v primerjavi z moško), naj se nekdo poglobi v (znanstvene!) raziskave Lawrenca Kohlberga, ki je s statističnimi testiranji obeh spolov DOKAZAL, da so ženske v povprečju manj moralno razsodne kot moški – in na ta način potrdil Freudovo znanstveno-teoretsko trditev o šibkejšem Nadjazu pri ženskah. (Metapsihološki spisi: »Jaz in Ono«) Zaradi šibkega Nadjaza v resnici tudi težje brzdajo svoje pohoto.
Naj sedaj spet osredotočim na za lase privlečene, in iz konteksta iztrgane očitke, ki jih je izpostavil Andraž Suhadolec, ko je očitno stokrat preposlušal Faktor 784 – in magnetogramsko izpisal vse očitke oz. »prekrške«. Iz kontekst so iztrgani naslednji traktati: »… ta hiper njena seksualnost, političarka … - načeloma političarke izgubijo svoj seksualno kariero, ker imajo moč in oblast.« *** »… Ona napada moška srca s tistimi dekolteji.« *** »Sporoča predvsem to, da je nezrela.« *** Aljuš me je spraševal, zakaj s tujimi državniki govori svoje osebne stvari o svojem zakonskem stanu, torej, da se ločuje. Jaz pa potem to komentiram, tako kot bi komentiral vsa strokovna srenja: »…sporoča predvsem to, da je nezrela … nezavedno sporoča, da je – kako naj rečem –, 'awailable', da je na voljo«; (Aljuš me je prekinil) »ne zna obvladovat seksualnega impulza; in potem nezavedno sporoča podatke, ki dajejo moškim misliti, da je ta ženska na voljo, ker je nepreskrbljena, v smislu v smislu organa, ki na njenem telesu manjka«. (Rekel sem: »VSAKA ŽENSKA JE TAKA!«) *** »Ženska, ki se takole lepotiči, oz. narcistično izpostavlja, buhti od pohote … - ona se s tem nastavlja, kot seksualni objekt.« *** »To ne velja samo za njo, to za vsako žensko velja!« (TEGA SUHADOLEC NE IZPOSTAVI, POPOLNOMA NASPOL ME CITIRA IN IZREČENO JEMLJE IZ KONTEKSTA!) *** »Meni izkazuje ta njen sadizem in revanšizem – da ima do lastnega očeta neko zamero … očeta moraš dvakrat pogledati, da ga enkrat vidiš.« (Dejstvo je, da ima asteničnega očeta!) *** »In ona daje kariero pred materinstvo.« (Ne daje vsaka zrela in moralno odgovorna ženska kariere pred materinstvo!) *** »Tale Urška si daje duška v njenem cviljenju in mrcvarjenju ...« (Urškin revanšizem je dokazljivo dejstvo!) *** »Ampak tale Urška, je pa kronično razštelana.« (Dejstvo je, da ne hodi kar tako na terapije – nekaj jo dejansko muči!) *** Moj Faktor je bil poučno »inštrukciji«, torej svetovalni – npr. skozi dikcijo: »Jaz bi priporočal …« V resnici sem jo mestoma celo branil (NE PA ŽALIL!) – npr. v kontekstu boksa. Zvalil sem krivdo na svetovalce, marketingarje … Opozoril sem na SIMBOLNO DISONANCO. Cel intervju sem v resnici inštruiral stranko Gibanje Svoboda – bil sem analitično izobraževalen … Moj cilj ni bil žaliti!!!
Če vpeljem še (Freudov) t. i. primarni proces oz. Lacanovo »realno realno«, ki se dotika nezavednega in Simbolnega ter latentne seksualnosti, se običajni laiki in tudi psihoanalitično nepodkovani intelektualci, takoj izgubijo – beri: izgubijo tla pod nogami. V tej stiski se ne more (in ne sme!) nekdo kar klicati na pomoč Policijo (in AKOS) – in natančno to je storila Urška Klakočar Zupančič. Tudi policijski inšpektor Andraž Suhadolec bi morala »s tresočo roko« oporekati znanstveno-teoretskim traktatom in konceptualno konsistentnemu fundamentu, na katerem jaz zgolj posledično zgradim svojo kritično misel, zaradi katere je Urška Klakočar Zupančič (subjektivno) užaljena. Nekod bi ji moral prišepniti: »Vodeb je zgolj sel, ki prinaša slabo novico.« Če že dotična političarka ne ve, da je človek v osnovi predvsem seksualno bitje, ki ga obvladuje nezavedno (ki je za nameček še simbolno strukturirano), bi vsaj Policija morala to vedeti. In če tega ne ve Policija, torej njena pooblaščena uradna oseba (Andraž Suhadolec), naj se gre najprej k nekomu konzultirat – vsaj toliko, da bo vedela, v kaj se spušča, ko »zaukazano« piše svojo »odločbo o prekršku« in meni izreka kazen kljub »izjavi«, ki sem jo prvotno izročil Policiji. Še enkrat h KZ: »Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v ZNANSTVENEM, književnem ali umetniškem delu, V RESNI KRITIKI, PRI IZPOLNJEVANJU URADNE DOLŽNOSTI, ČASTNIKARSEGA POKLICA, POLITIČNE IN DRUGE DRUŽBENE DEJAVNOSTI, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.« (Pa še branil sem se!) V mojih izjemno resnih in udarnih ekspozejih, na Faktorjih, ki sem je posnel že blizu 100, ni duha ne sluha o kakršnikoli (moji) nameri po zaničevanju ali razžalitvi. In v to smer gredo tudi številne pohvale in komentarji o moji prodornosti in perfekcije, tudi ženske pohvale. Jaz zgolj in samo širim »prepovedana znanja«, izobražujem in opozarja ne segmente družbene realnosti, ki so običajnim laikom skrite, ker so simbolne, torej nezavedne, torej latentno seksualne, nekatere pa tudi moralno provokativne. In dobro bi bilo, da se s psihoanalitičnim znanjem seznanijo tudi kompetentni sestavljalec »odločbe o prekršku« (Andraž Suhadolec) že zato, da se ne bi osmešili pred strokovno javnostjo. Kot policist ne bi smel podleči politični ubogljivosti … A razumete sedaj odstop Tatjane Bobnar, ki pa je politiki, torej Golobu, vrata Policije zaklenila?!
Če kdo misli, da »Vodeb sovraži in žali ženske« – npr. Urško Klakočar Zupančič – je v veliki zmoti; ker je preprosto neveden in neinformiran in šibek v psihoanalitičnem znanju, ki Vam ga redno, t. r. v vseh medijskih nastopih, ponujam. To, kar si je privoščila Policija z izrečeno globo (250,38 Eur) po »službeni dolžnosti« (in kar je storil AKOS), je preprosto nevzdržno in politično nespodobno in tudi popolnoma nestrokovno, saj so plod znanstveno-teoretske, torej psihoanalitične nevednosti, neznanja in neinformiranosti. Če pa je v ozadju dejanski politični ukaz iz vrha »Gibanja Svoboda«, potem naj se z mojim primerom ukvarjajo vsi kredibilni mediji, tudi tuji in tudi Evropska unija ... ... ... Itd. Itd. Itd.

PS: Tole so pa video-posnetki na to temo: 1. del: https://www.youtube.com/watch?v=x6S1N8EKD-c&lc=UgzJ37JE34WVJEWxR8t4AaABAg