Članek
Nekaj politične analitike (za v anale)

O Robertu Golobu in njegovem simptomatskem revanšističnem sadizmu

Objavljeno Jun 06, 2023

V politologijo, v politološki diskurz oz. v politično analitiko bi že dolgo rad vpeljal nek psihoanalitični koncept, ki se mi zdi zelo pomemben za razumevanje različnih političnih in ideoloških dogajanj doma in po svetu. No, tu in tam sem o tem že govoril. Uvodoma naj rečem, da sem pred 20 leti v svoji tretji knjigi oz. pri svojem drugem magisteriju z naslovom Subjekt v ideologiji (športa) – na Sociologiji kulture na Filozofski fakulteti (FF) (mentor je bil Rastko Močnik) – izpostavil tezo, da je vselej subjekt – človek/individuum s svojimi simptomi – tisti, ki simptomatsko, torej nezavedno motivirano, zakoliči in zapelje neko »družbeno dogajanje«, ideologijo, politiko v neko specifično smer. Gre za nezavedno zelo premišljeno »subjektovo intervencijo v politiko«, in to vselej po diktatu svojega simptoma (kot nečesa izrinjenega, potlačenega, torej nezavednega).
Če sedaj preslikam omenjeno paradigmo »subjektove intervencije v politiko« na klasično oz. sedanjo politično sceno, naj rečem, da je za »politično prepiranje« – olepševalno rečeno: nestrinjanje – v resnici, torej »v fundamentu«, kriva neka (nezavedna) psihična dispozicija, ki prav »preži« na manifestne (politične) dogodke, zaradi katerih se potem aktivira (sproži) kreganje, ki bi se mu dalo reči »kronično« politično bojevanje, prepiranje – navadno med koalicijo in opozicijo.
Pri klasičnem in konstantnem političnem prepiranju med koalicijo in opozicijo gre največkrat v resnici za nekakšno »čiščenje« oz. sproščanje »zataknjenega afekta« (kot se je prvotno reklo v psihoanalizi), ki ima libidinalno konotacijo. Afekt ima torej ima infantilni fundament, le-ta pa ima kastracijsko obeležje, kot bi rekel »mladi Freud« – stari Freud bi govoril o thanatosu. (OPOMBA: nasledek razreševanje ojdipalne kastracijske bojazni je moška konfliktnost, torej (starogrški) agon oz. tekmovalnost, brobenost, prepirljivost.)
»In medias res«: jedro Golobovega političnega aktiviranja – beri: vstopa v politiko – je v resnici simbolna »kastracija«, ki mu jo je zagrešil Janša, ko ga je odstavil z GEN-I. Problem zdajšnjega Golobovega »rovarjenja« proti Janši in prejšnji vladi v resnici ni slabo delo prejšnje vlade oz. slabo vodenje države, pač pa osebna zamera, ki jo Golob goji do Janše oz. prejšnje vladne garniture. Prav perverzno in pravno (ter politično) nevzdržno je, da se sedaj obračunava z akterji ukrepov prejšnje vlade tako, da se rehabilitira tiste, ki so kršili takratne ukrepe, ki jih je vresnici diktirala medicinska oz. epidemiološka stroka.
Ko Golob po enem letu vladanja spregovori in nekaj na silo pove o svojem vladanju in svojih obljubah, so njegovi (od)govori prav patetični in s psihoanalitičnega vidika prav perverzni – imajo celo status mane, torej mašila v manku smisla. Nekaj »všečnega« pove zato, da prikrije tisto latentno (nezavedno) bistvo, zaradi katerega se je zapodil v politiko kot svinja v buče. Glob pravi, da »je bila glavna obljuba in tudi glavna želja ljudi, da ponovno živimo v normalni državi«. In potem pravi, da »je to prva obljuba, ki smo jo izpolnili«. Ne pove pa bistva, torej, da se je v tem enem letu zgolj sadistično in revanšistično znesel nad Janšo in prejšnjo vlado, in da je zgolj posredno oz. spotoma zadovoljil še svojo peščico volivcev (mnogi njegovi pristaši so se mu v enem letu celo že odrekli). Nikakor pa ni zadovoljil vseh oz. večine volivcev! Golob ima veliko srečo, da COVID19 ni epidemično vztrajal tudi v njegovem mandatu. Če bi se to zgodilo, bi se nam zgodila velika zdravstvena katastrofa.
Golob je v svojem vélikem »desantu na državo« celotno desno oz. konservativno volilno telo povsem odrezal in preslišal njihove apele, želje in potrebe. Prav patetično je to, kako potem razlaga, kaj pomeni normalna država – češ da gre za državo, »kjer je pomembno pravo, kjer živimo v demokraciji, in kjer veljajo pravila odprte družbe«. Po drugi strani pa se ve, da je »pohabil« pravno držav, s tem, ko je aboliral – t. r. pomilostil – tiste, ki so med epidemijo kršili ukrepe, torej pravni red.
V tej isti Golobovi vladi oz. državi se skuša s Strateškim svetom za sovražni govor utišati drugače misleče, preganja se jih s Policijo, preko Akosa se skuša ukiniti oddaje, v katerih se kritično govori o njem in njegovi Urški (in Tini) in vladi. Na ta način je potrdil, da je zgolj in samo ujetnik svojega nezavednega, svojih potlačitev in izrivanj (ki imajo status potlačitv), svojega sadističnega revanšizma in svoje EGOMANIJE.
Njegova ambicija in ambicija domala mnogih politikov ni »dobro življenje ljudi« v državi, ki jo oz. jo želijo (politično) upravljati, jo voditi, pač pa »priti na oblast«, imeti »moč in oblast« in potem zganjati nek revanšistični sadizem nad »nekom«, v Golobovem primeru nad drugače mislečimi, na samim Janšo in njegovimi »janšisti«. Bistvo revanšistično-sadističnega je seveda UŽIVANJE, ki ima latentno obeležje, torej nezavedno konotacijo.
Problem in nevarnost slabih politikov – tudi Goloba (in še prej Šarca) – je predvsem kriza identitete teh (slabih) politikov, ki povsem povozi njihovo moralnost, ki bi jo morali pogosto zavzeti, ko so v skušnjavi, da bi obračunavali s svojo politično opozicijo. (Čisto mimogrede: to, slednje ni Janševa slabost – on je zaciklan v drugo paradigmo, vezano na NOB, povojne poboje oz. polpreteklo zgodovino.)
Goloba ne zanima »dobrobit države«, znotraj katere naj bi se dobro živelo – ne zanimajo ga državljani – nezavedno ga zanima predvsem maščevanje Janši in prejšnji vladi, ki ga je z odstavitvijo z GEN-I »kastrirala« (in to ni retorična fraza). Golob hoče – beri: si nezavedno želi – in to ga vodi sadistično izživljanje nad prejšnjo vladno garnituro, samo mrcvariti »janšiste«; življenje državljanov pa ga v resnici sploh ne zanima – oz.: zanima ga v toliko, kolikor svoje vladanje sklicuje na dobrobit državljanov. V resnici pa si jemlje državo oz. državljane za talce, s pomočjo katerih se revanšistično izživlja nad prejšnjo vladno garnituro, torej nad Janšo.
Ta njegova revanšistična politična drža je, milo rečeno (s politološkega vidika) politično nezrela in škodljiva za državo in za splošno politično klimo, ki že eno leto vlada v državi. Prejšnja vlada je skušala zajeziti COVID-krizo, in bila pri tem – resnici na ljubo – kar uspešna. Golob pa »v nič daje« vse, kar je dobrega naredila prejšnja vlada – in to samo (in izključno) zato, da se maščuje Janši, torej prejšnji vladni garnituri! Golob bo s to svojo revanšistično politično držo v narodu zanetil totalno vojno levih proti desnim, ker ščuva vse svoje privržence k totalni vojni proti »prejšnjim«, proti Janši in njegovi vladni garnituri … In potem absurdno reče: »Ljudem smo obljubili … pravno državo, svobodo …«, v resnici pa s svojim popadljivim vladanjem zgolj »futra« svoj revanšizem in sadizem. In to počne nezavedno! To je absolutno škodljivo za državo, za narodno spravo, ki jo Slovenija v tem trenutku najbolj potrebuje.
On bi se moral najprej sterapirati, se pogovoriti z nekim »politični supervizorjem« – se znebiti svojega sadističnega revanšizma. (Če bi se sterapiral pred volitvami, prišel do UVIDA, si sploh ne bi želel vstopiti v politiko – oz.: če bi sedaj prišel do uvida, bi si želel izstopiti iz politike.) Namreč: po UVIDU (glede svoje »ranjenosti« v zvezi z Janšo in svojo »kastracijo«) se mu ne bi bilo treba (več) revanšistično podajati v politiko in se izživljati s »psihotičnimi« pristopi v smislu linča nad vsem, kar je počela prejšnja vlada v času COVID-krize.
Slovenija v tem trenutku v resnici potrebuje »mirovni sporazum« med desno in levo »sceno«. Torej med Janšo in »nekom na levi« – vendar vodja »leve scene« pač ne more biti Golob, ker je politično nezrel, ranjen, nestabilen in »nesterapiran«. Na levici – oz. »levi sredini« – bi se nujno moral konstituirati nek »svet modrecev« – nekakšni »strici iz ozadja« – ki bi Golobu jasno in avtoritativno (do)povedali, da je škodljiv za Slovenijo, ker s svojo militantno-revanšistično in agresivno retoriko in držo vnaša razdor med narod. In ne nazadnje: »glupe ovčice« pa mu slepo sledijo, in postajajo karikature njega samega – in »njegove« še bolj pobesnele, neukročene, trmoglave Urške …
In da ne bi kdo mislil, da je desnica izvzeta iz paradigme kontaminiranosti svojih psihičnih občutkov in svojih političnih prepričanj z nezavednimi jedri. Tudi desničarji so samo ljudje – res bolj politično kultivirani, vendar tudi zgolj in samo ljudje, ki so ujeti v svojo nezavedno dvojno slepoto. Namreč: »zavest (v resnici) ne ve, kaj nezavedno (resnično) misli« – in tista resnična oz. dejanska in primarna realnost je v resnici simbolna.
Tudi desnica bi morala umakniti nekaj svojih »terierjev«, v prvi vrsti nekrofila Jožeta Dežmana, ki razkopava kosti – ki so kot tisti psi, ki iščejo tartufe v Istri. Dežman bi svojo obsedenost z odkopavanjem kosti moral ozdraviti s pogovarjanjem, s »talking cure«. Dežman ni (do konca) sterapiran! Travm, ki jih je doživel ob očetovih vojnih pripovedih, še ni predelal. Tukaj ima pa Dežman še strica Tončka, očetovega brata, narodnega heroja. Tole mešanje dreka z odkopavanjem kosti Sloveniji prav nič ne koristi, saj utrjuje razkole med levimi in desnimi. Je pa Dežmanova nekrofilija kompatibilna z Janševim simptomom oz. Janševo že omenjeno »šibko točko«, torej z NOB in s povojnimi poboji ... Res pa je, da bi se lahko levi intelektualci resnično razgovorili na temo povojnih pobojev (in totalitarizma, ki je v Jugoslaviji vladal po vojni). Namreč: Že vpeljava praznika Dneva spomina na komunistične žrtve – govorim o 17. maju – še bolj pa ukinjanje tega praznika, razkorak med levimi in desnimi samo še utrjuje. Bi pa freudovsko oz. psihoanalitično rekel, da bi mi – kot tudi cel svet – rabili Dan boja proti človeškemu sadizmu, ne pa (evropski) Dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ali pa Dan spomina na komunistične žrtve. Ker: ni kriv komunizem (sam po sebi) za totalitarnost, pač pa človeška sadistična oz. »tanatična« psiha, gon smrti, torej agresivna narava človeka, predvsem moških. (In natančno v tej luči je treba razumeti tudi Golobovo politično držo.)
In še nekaj o Jankovićevem »drekovodu«: vsa ta prepiranja okrog »drekovoda« so v resnici posledica patološke zamere – predvsem »desne scene« – proti Jankoviću, ki sicer ima res neke grehe. Ampak ni »drekovod« tisti, ki je tako zelo sporen. Ne gre za »čisto vodo«, pač pa gre za nezavedno oz. izrinjeno »jedro«, ki ga predstavlja kronično sovraštvo do Jankovića. Banalno rečeno: »Z drekovodom ni nič narobe!« Ali mislite, da bi Jankovič – in vsa stroka, ki ga podpira – nalašč speljal »drekovod« tako, da bi bila pitna voda ogrožena?! Ne se hecat! Tudi tokrat je na delu nezavedno!
V kredibilni politični analitiki – torej v politološkem diskurzu (kjer »subjekt izstopi iz diskurza«) je treba biti brezobziren do levih in desni … In … Vse kar sedaj dela levica okrog RTV, vključno z Ustavnim sodiščem je farsa! Vendar – tudi desnici se lahko marsikaj očita – npr., da v dveh oz. treh letih z RTV ni naredila »nič pametnega«. Nekaj pro-desnih Utripov in kakšen »nevtralen« Dnevnik ter Odmev je bilo zgolj koristnih zato in v toliko, da so se še levi počutili bedno, jezno in užaljeno, kot se desni čutijo izigrane, ko na RTV vlada v obdobju t. i. tranzicije – že 30 let – levo-enoumje; zadnjih nekaj let je bila televizijska, še posebej pa radijska »pro-levost« izjemno moteča.
Namesto da bi se v zadnjih dveh letih problematiziralo in končno opravilo s transideologijo in gibanjem LGBT ter feminizmom, se je povsem neproduktivno obsojalo partizanstvo in »drgnilo« povojne poboje …
Boj za RTV preko levih aktivistov/hlapcev, ki se jih razglaša za strokovnjake, kakršni so npr. Marko Milosavljević, Dragan Petrovec ali pa Sandra Bašič Hrvatin, ohranja Slovenijo v vojnem stanju. Perverzno je to, da zdravo levo intelektualno jedro na zna »obsoditi« militantne retorike Helene Milinković, Igorja E. Berganta, Saša Hribarja, Marcela Štefančiča, Borisa Vaseva, Gregorja Drnovška, Tatjane Pirc, Ksenje Horvat, Jasmine Jamnik in ostalih ertevejevskih novinarskih pajdašev, je pošastno slabo za Slovenijo. Načelo: »Jebenov več nas je,« je škodljivo za državo, za narod. Nekomu na desni se bo zmešalo, in postal bo amok-Kosta (Kecmanović) …
Vladni oz. Golobov Strateški svet za sovražni govor sestavljajo najbolj ubogljivi in hkrati popadljivi aktivisti »leve scene« … Popadljivi hlapci leve politike zlivajo vodo na mlin agresivnemu vzdušju v državi. Neka moralna avtoriteta bi morala obsoditi ustanovitev takšnega strateškega sveta, ki je koncipiral Svet z enoumnimi in brezopozicijskimi hlapci in deklami – in s tem razdražil celotno konservativno sceno drugače, torej kritično mislečih.
Nezrelo smrkljo Niko Kovač bi bilo – v dobro države – treba umakniti s paradržavne politične scene, ki jo predstavlja »Inštitut 8. marec« … Ker škoduje državi … Ker se sadistično izživlja na ljudmi, ki imamo konservativne nazore v zvezi z družbo, družino, spolom, kulturo, umetnostjo …
Neka moralna avtoriteta – to bi bil lahko Kučan – bi moral še v času Janševe vlade umiriti leve anarhiste, »Čordiće« »Jenulle« … Kučan ne bi smel stopiti na stran petkovih »kolesarjev«. Tudi Golobič bi moral povedati svoje … Pa Žižek, Močnik in Dolar tudi … Pa so stopili na stran anarhične Levice. SAZU ne bi sme promovirati knjige »105 petkov« (Kolesarski protesti 2020-2022) – zato, ker se intelektualci ne bi smeli politično opredeljevati na takšen način, kot se že ves čas levo politično opredeljujejo. In če si v Sloveniji desen, kot intelektualec nikamor ne prideš – vsaj v humanizmu in družboslovju ne. Še medklic: »Kje ste levi intelektualci, ki bi obsodili Urško in njeno Policijo, ki me preganja z 250 Eur?!« Državi z moralno tako šibkimi intelektualci, kot jih imamo mi, se slabo piše!
V ozadju so lahko trije vzroki: 1. Tudi intelektualci imajo hude racionalizacije in mislijo, verjamejo, da Golob vlada prav; 2. Moralno razsojanje intelektualcev je na psu; 3. Pomanjkanje poguma je lahko krivo za molk, v katerega so intelektualci zaviti, kljub temu da vidijo in vedo, da Golob vlada narobe in da bo RTV (tako kot STA) spet politično levo-pristranska.
Golobova vlada absolutno ne bi smela razveljaviti kazni, ki jih je prejšnja vlada izrekla protestnikom, ki so kršili ukrepe, ko so skušali zajeziti širjenje epidemije in narodu ohraniti zdravje. To razveljavljanje kazni in rehabilitacija vseh teh levih anarhistov je simptomatična – saj se na ta način izdaja ravno tisto nezavedno, torej potlačeno oz. izrivano jedro, ki stoji v ozadju Golobove popadljivosti in predsednice DZ neukrotljivosti in podivjanosti. Moralne avtoritete – če jih v SLO sploh premoremo (svetla izjema je Ernest Petrič) – bi morale obsoditi vso to agresivno »početje« oz. vladanje Roberta Goloba – in ne nazadnje tudi Urške Klakočar Zupančič, ki ni nič drugega kot ženska verzija Roberta Goloba. In če mu »njegova« Dominika Švarc Pipam tega ne zna razložiti, mu mora to na grobo povedati Miro Cerar, ali pa Ernest Petirč, Boštjan M. Zupančič ali pa kakšen ustavni pravnik (ki ni politično involviran, kot npr. Ciril Ribičič).

#Politologija #Psihoanaliza #Ideologija #Simptom #PolitičnoPrepiranje #Koalicija #Opozicija #Kastracija #Golob #Janša