Nedavno sem, v luči "bograjskih dogodkov" (napad Koste Kecmanovića) dal intervju za potal "ringaraja":

http://www.ringaraja.net/clanek/ali-starsi-vzgajamo-otroke-brez-zmoznosti-empatije_11452.html)

Ali starši vzgajamo otroke brez zmožnosti empatije - Vzgoja in razvoj - Ringaraja.net

Zaradi tragičnega streljanja v Beogradu, ki je nasilje v šolah na zemljevidu premaknil veliko bližje Sloveniji, smo tudi pri nas v zadnjem tednu začeli javno debato na temo neempatičnih otrok in mladostnikov.

1) Zakaj pride do amok-napadov, kakršen se je zgodil v Beogradu, ko je 13-letni fant streljal na svoje vrstnike, varnostnika, učiteljico? Zakaj otrok postane agresiven/nasilen?
Najprej je treba teoretsko vpeljati razlike med spoloma. Fantovska delinkventnost, torej agresivnost, se popolnoma razlikuje od dekliške. Fantje največkrat eksplodirajo navzven, dekleta pa avtodestruktivno implodirajo navznoter. Vzrokov za družbeno ekscesnost oz. delinkventnost (z agresivnim predznakom) je vselej več in so tudi različni, ker otroke/mladostnike (najstnike) navadno motrimo (opazujemo) v različnih situacijah, v različnih družbenih kontekstih oz. pri različnih mladostniških ekscesih. Skupni imenovalec najbolj delinkventnih mladostniških ekscesov pa je disfunkcionalna primarna družina – torej družina, v kateri se nekaj narobe dogaja. Navadno je problematičen – v mislih imamo pa predvsem fante – negativen vpliv (slabega) očeta ali celo vzgojna odsotnost očeta (npr. v razdrtih, enostarševskih družinah). Problematična je lahko tudi »hladna«, torej premalo »topla« oz. ljubeča mama. Raziskovalci mladostniške agresivnosti – tako domači kot tuji (npr. Dan Olweus) – se seveda ukvarjajo predvsem s fantovsko agresivnostjo – dekliška načeloma ni tako moteča oz. problematična.
2) Kaj lahko starši naredimo – najprej kot preventivo in kaj lahko naredimo, ko do agresije že pride?
Ljubeča in harmonična primarna družina predstavlja t. r. garancijo, da bomo otroka »gor spravili« (»vzgojili«) v normalno osebnost, in da bo puberteta, ki je sicer vedenjsko problematična, zgolj neko »težko obdobje«, ki bo minilo brez večjih pretresov – v smislu agresivnih izpadov in podobne delinkventnosti. V največjo korist otroka je, če čuti, da je ljubljen s strani obeh staršev – in seveda, če čuti, da se imata starša medsebojno rada in se tudi medsebojno spoštujeta. Pomembno je, da otrokova mama spoštuje in na nek način »uboga« otrokovega – torej sinovega – očeta (sinovi so vzgojno bolj problematični – dekliški vzgojni kontekst je pač zapisan drugačnih zakonitostim). Pri fantih je pomembno, da se čuti ljubljenega s strani mame in spoštovan in tudi pohvaljen (»priznan«) s strani »dobrega« in dnevno prisotnega očeta. Če otrok svojega očeta nekako ne spoštuje – npr. če je le-ta zapustil njega in svojo ženo, dečkovo mamico, in si ustvaril novo družino z drugo žensko (ali če je oče simbolno kastriran) – potem tak otrok/fant (sin) ne more povsem spoštovati svojega očeta in oče na svojega otroka/sina tudi ne more vzgojno ustrezno (pozitivno) vplivati. Tak otrok/fant lahko postane popadljiv, agresiven in vzgojno neukrotljiv. Preventivno se torej starši ne smejo ločevati, oče mora biti predvsem prisoten in dober ter pravičen, mama pa očeta ne sme simbolno kastrirati, ga npr. »povoziti« z besedo.
3) Kako se lahko starši s svojimi otroci pogovarjamo o teh dogodkih? Kako jim razložiti, zakaj je do tega prišlo in se konstruktivno o tem pogovoriti?
Starši imajo lahko vzgojni vpliv na otroka le, če so spoštovani. Natančneje: če otrok/deček/fant spoštuje svojega »dobrega« in pravičnega očeta – s katerim se bo tudi vse bolj identificiral – mu lahko predvsem oče dopove, da je nekaj »prav« in da nekaj pač »ni prav«. Očetova beseda bo zalegla, če ga sin spoštuje. Mamina beseda v mnogih vzgojnih oz. pridigarskih kontekstih pač ne zaleže. Nosilec »Zakona«, torej moralne razsodnosti, je pač oče – in to zaradi narave Ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa. Razsodno moč otroku/dečku/fantu posreduje oče in ne mama – mama je tista, ki ljubi, oče pa je nosilec moralne razsodnosti. Tudi hčeri mora oče servirati pridigo, ki se nanaša na določeno »primerno« obnašanje in brzdanje agresivnosti. Mama pa je »vzgojno močna«, kadar hčeri pridiga o ženstvenosti, flirtu s fanti, lepotičenju …
4) Kaj bi moral narediti šolski sistem – imajo učitelji/ravnatelji kakšno vlogo pri vsem tem?
Šolski sistem prav veliko ne more storiti. Pedagoški eros, ki ga vzpostavijo nekateri učitelji – običajno je to razrednik ali kakšen drug markanten lik/avtoriteta, s katero otrok pozitivno čustvuje – je tisti adut, na katerega se v šolskem sistemu splača staviti, da bi se vzgojno lahko vplivalo na določene problematične otroke. V ozadju, v nezavednem, je seveda znameniti Freudov oz. psihoanalitični transfer, ki je sicer značilen za psihoterapevtske seanse v duelih psihoterapevt(tka)-pacient(ka). Učiteljeva beseda vzgojno »prime«, če ga problematični učenec/otrok simbolno jemlje kot starševsko avtoriteto. Drugače povedano: delinkventne fante lahko »z besedo« (pridigarskim oz. vzgojnim pogovorom) predrugači oz. »prevzgoji« kakšen moški učitelj, ki predstavlja v fantovih očeh pozitivno in (straho)spoštovano avtoriteto.
5) Je nasilje posledica tudi pomanjkljivosti v šolskem sistemu ali tukaj govorimo pretežno o problematični vzgoji?
Šolski sistem ni toliko problematičen, kot so problematične disfunkcionalne primarne družine in posledično neučinkovita oz. neustrezna »vzgoja« – no, v resnici na gre za vzgojo, pač pa za »gor-spravljanje«. Pri delinkventno-agresivnem fantu navadno zataji oče – bodisi odsotni oče ali pa simbolno kastrirani oče, ki ga sin premalo spoštuje, ne spoštuje pa ga niti dečkova/fantova mama, moževa žena.