V začetku aprila 2023 sem bil s strani Mladininega novinarja Luke Volka takole nagovorjen: "Pozdravljeni, kot dogovorjeno, pošiljam vprašanja. Pogosto lahko poslušamo, da danes "pravi moški" izumirajo in da so ogroženi. Zanima me, kaj pravzaprav je "pravi moški" po vašem mnenju, kaj ga odlikuje, zakaj je moškim danes onemogočeno, da bi izražali svojo (tradicionalno) moškost? Pa malce za hec, malce zares: Če bi morali oceniti moške, ki danes nastopajo v slovenskem političnem prostoru, ocenjujete, da so v politiki še vedno "pravi moški"? Ali drugače: Je bolj "pravi moški" bivši premier Janez Janša ali Robert Golob? In zakaj? Lep pozdrav, Luka Volk, MLADINA d.d. Uredništvo, Luka Volk Dunajska 51 1000 Ljubljana Slovenija, Tel. +386 40 126 370
NAJPREJ SEM MU V ODGOVOR NAPISAL TOLE: "Spomin na moj intervju z Laro Pavkovič (za Mladino) na to temo:"
https://publishwall.si/roman.vodeb/post/446056/ogrozeni-moski
POTEM PA ŠE TOLE: "Anatomija genitalij, ki se otroku dogodi v falični fazi psihoseksualnega razvoja, zaznamuje dečka na svoj način, deklico pa na svoj. Kot moškega in žensko ju naredi medsebojno kompatibilna, torej ne samo seksualno, pač pa tudi psihično ujemajoča – v smislu, da se ujemajo njuni nezavedni, torej simbolni procesi. Od Freuda (in Lacana) naprej vemo, da je človek v osnovi predvsem nezavedno in simbolno bitje. To pomeni, da se morata moški in ženska (nezavedno) simbolno ujemati. Simbolne procese, ki so ključni za (med)spolno ujemanje, v resnici diktira anatomija genitalij. Razlike med spoloma torej niso kulturni konstrukt, kar uči feministična teorija spola (gender). Moški je falično »dajajoč« oz. »ejakulirajoč«, ker je »aktiven« (kot bi rekel Freud) zaradi strukture in funkcije njegovega penisa, kar mu zaznamuje vse psihične procese, predvsem v nezavednem, torej Simbolnem. Ženska pa je »pasivno-sprejemajoča«, »vaginalna«, ker so takšne njene genitalije, posledično pa je njena duševnost telesno narcistična. Ženska identiteta posledično – zaradi narave kastracijskega kompleksa – temelji na imperativu »lepšosti«; moški pa stremi k »boljšosti«, ker ga v to sili tudi Ojdipov kompleks in nanj vezana kastratibilnost (ženska je, po drugi strani, nekastratibilna).
V sodobni srednjeevropski kulturi, še posebej slovenski (in skandinavski), pa je, na pobudo feminizma, sodoben moški sistemsko simbolno kastriran, ženska pa vse bolj falična, torej po moških (ojdipalno, kastracijsko) zgledujoča se. Spola sta posledično v simbolni disonanci, v neujemajočosti, kar v resnici moti oba spola. V svojevrstni zagati so ženske, ki si v resnici, torej nezavedno, želijo nekastriranega moškega, ki jih ščiti, varuje in je, predvsem denarno, »dajajoč«. Ženske si takšnega moškega želijo zaradi svoje ojdipalne scene z očetom – kot bitjem s penisom, zaradi katerega deklica zapusti »prvi objekt želje«, torej mamico.
Pravi moški so »ogrožena vrsta«, ker t. r. izumirajo, saj je bila zadnjih 30 let pravilna oz. normalna (klasična, tradicionalna) razrešitev Ojdipovega kompleksa pri dečku domala nemogoča. Ojdipalne anomalije so po svoje zaznamovale vse generacije moških, ki so danes stari že čez 40 let. V družini, kjer dominira falično-karieristična mama, simbolno kastrirani oče ne more »sproducirati«, torej »vzgojiti« oz. »gor-spraviti« normalnega, torej »pravega« moškega. Ženske so, po drugi strani, razcepljene med svojo feminilnostjo/ženstvenostjo, ki jo diktirajo njihove genitalije (in koncept koitusa), in faličnostjo, v katero so ideološko in ekonomsko sistemsko pahnjene. Vso to anomalijo pa v svojo duševnost, v svoj »BIOS«, posrkajo otroci, torej potomci vseh teh ideološko kontaminiranih, torej disfunkcionalnih družin. Družba pa potem trpi, ker moški z napačno razrešenim Ojdipovim kompleksom niso moralno razsodni. S kastriranim ojdipskim očetom sodoben (mlad) moški ne more biti niti moralno razsoden niti »zdravo testosteronski«, torej družbeno prodoren.
Svoje so opravile tudi spolne oz. ženske kvote, skozi katere falične ženske v politiki zagovarjajo profeministične ideje z gender-ideologijo, torej teorijo spolov. Ženske na vodilnih položajih pogosto sprejemajo popolnoma napačne, moškim »neprijazne« odločitve, ker ne premorejo »zdravorazumske« razsodne moči oz. moralne razsodnosti, saj je njihov Nadjaz šibkejši, ker ne premorejo ojdipalne kastracijske bojazni, tako kot moški. Družba se lahko normalizira kvečjemu z vpeljavo moških kvot vsaj v sodstvo in socialne podsisteme (zavode za brezposelne in centre za socialno delo), če ne že tudi v šolstvo in vrtce. Vendar pa tudi moški nimajo enako močnega Nadjaza (saj niso bili vsi deležni močnega ojdipskega očeta). Moških s t. i. postkonvencionalno stopnjo moralne razsodnosti je po raziskavah sodeč okorg 20 odstotkov.
In še nekaj: če moški v svojo družino ne »zejakulira« več denarja, torej če žen(sk)a/partnerica zasluži več, je oče na ta način simbolno kastriran – kar na svojstven način uničuje otroke, sinove na svoj način, hčere pa na svoj.
Ne Janša ne Golob po mojem videnju nista ravno prava moška, ker se nista potrudila, da bi za svoje otroke ohranila milje svojih družin, ki sta si jih ustvarila s prvo ženo. Seveda se to včasih ne da. Tako hibo je imel tudi Cerar – in tudi Pahor in Drnovšek sta imela te tendence (o kakšnem Jankoviću, Türku ali Kučanu pa se raje ne bi razgovoril) … Top-politiki – levi in desni – imajo vsi po vrsti probleme z (mladimi) ženskami – zato, ker se jih ne znajo braniti (imajo šibek Nadjaz) takrat, ko so pohotne »nastavljalke« najbolj agresivne. No, Robert Golob pa že prav perverzno pretirava v tej svoji »vrlini«, torej šibkosti.
------------------------------------

Dotični novinar Mladine Luka Volk me najprej prosi za intervju, potem me etiketira s "samooklicani psihoanalitik" in sadistično dodaja: "... za svojo medijsko medijsko vlogo psihoanalitika nima nobene reference". Zamolčiš pa, da sem v resnici dvojni magister - polega prvega magisterija iz psihoanalize motivacije sem se doktoratu iz antropologije vsakdanjega življenja (3. podiplomski študij) odrekel, ker mi na ISH niso pustili zagotvarjati doktorata Šport skozi psihoanalizo. Večina sogovornikov v prispevku je bila sociologov. Jaz pa sem (med drugim) tudi magister sociologije kulture - gre za moj 2. podiplomski študij na Filozofski fakulteti, kar mladi novinarski pokvarjenec - v objemu "novinarske svobode" - seveda ne pove ... ... ... Kje je tukaj pravičnost in Fair Play?! Kaj dela novinarsko razsodišče od Društvo novinarjev Slovenije?!