Kako menite, da spolni stereotipi vplivajo na razvoj spolne identitete? Koncept spolnega stereotipa je predvsem ideološki konstrukt feministično-LeGeBiTrovske ideologije. Večino (90%) tistega, kar se dandanes v MSM (MainStreamMedijih) in izobraževalnem sistemu razglaša, da je »to« (marsikaj) spolni stereotip, v resnici ni stereotip, pač pa logični sklep in/oz. nasledek določenih psihičnih procesov, ki se legitimno – po normalnem in naravnem protokolu – naselijo v človeško psiho. Mislim predvsem na SIMBOLNE PROCESE, ki so NEZAVEDNI. Freud je tej psihični kategoriji rekel »primarni proces« (po Lacanu »realno realno«). Anatomija genitalij diktira določene psihične procese – tudi simbolne – in posledične občutke, ki so različni glede na spol. Družbene razlike med spoloma niso posledica nekakšne »mačistične« oz. »falocentrične« (»moškosrediščne«) kulture, pač pa pričakovan psihični nasledek razlik, ki se naselijo v (»brez-penisno«) deklico in (»s penisom obdarjenega«) dečka v falični fazi psihoseksualnega razvoja (v kateri sta ključna Ojdipov in kastracijski kompleks). Spolno identiteto diktira po eni strani razrešitev Ojdipovega in kastracijskega kompleksa (kar je pa odvisno od anatomije genitalij, torej biološkega spola) ter seveda genetika – v smislu »ujemanja« anatomije genitalij s psihološkim (gensko determiniranim) spolom. Družbeni spol (gender), torej »teorija spola« je umeten konstrukt feminizma – v smislu: nekaj je teorija, nekaj pa ideologija. To, da obstajajo razlike med spoloma v družbi (da obstajajo različni poklici z moške in ženske, različne družbene vloge moških in žensk) je posledica razlik med spoloma v genitalni strukturi in koncepciji koitusa (spolne združitve med moškimi in ženskami). Človek se lahko »znajde« v »napačnem spolu«, torej je istospolno usmerjen zaradi dveh oz. štirih temeljnih razlogov. En je genetski razlog (genska mutacija oz./ali materina travam/stres v 3-4 mesecu nosečnosti), drug je pa »vzgoja« oz. »vpliv okolja« – bodisi napačno razrešen Ojdipov kompleks ali pa »huda« spolna zloraba v otroštvu.

Imajo spolni stereotipi samo negativno vlogo? So lahko kdaj tudi koristni? Spolni stereotipi načeloma niso spolni stereotipi zato, ker razlike med spoloma diktirajo SIMBOLNI PROCESI, ki so temeljna karakteristika NEZAVEDNEGA in jih diktira anatomija genitalij. T.i. »spolni stereotipi« so v resnici prej in bolj koristni kot škodljivi. Npr.: če starši sina oblačijo v dekliška oblačila (oblekice, kikelce), ga bodo to spolno-identitetno tako zbegalo, da bo v odraslosti rabil psihoterapijo. Oblačenje fantkov v dekliške oblekice ima t.r. status spolne zlorabe! V odraslosti bo, zavoljo anomalij v »gor-spraljenju« (v otroštvu) pridobil mnoge spodletele občutke, predvsem v registru suverenega občutka spolne identitete (in spolne želja), ki mu jih sicer »previlno« narekuje anatomija genitalij in Ojdipov ter kastracijski kompleks). Podobno škodljivo je lahko ličenje, če se ga »vsiljuje« ali pa zgolj dovoljuje, dečku. Po tej logiki je po svoje tudi »spolzko« omogočanje oz. »siljenje« deklic v falične športe – npr. borilne/pretepaške, tudi »žogarske, ki imajo v koncepciji igro vtkjano paradigmo gola (kot simbola vagine ) … Poenostavljeno povedano: pravilno razrešen Ojdipov in kastracijski kompleks pomeni, da bodo »stereotipi«, ki jih bo otrok ali mladostnik oz. pozneje odrasel človek »ustvarjal« in udejanjal t.r. pravilni oz. sploh ne bodo oz. niso stereotipi v klasičnem smislu.
 
Poznate vzgojo nevtralnega spola? Starši morajo v zgajati svojega otroka po načelu »diktata genitalij«. Torej nikakor ne smejo pustiti, da se njihov sin (in ne »sininja«!) npr. oblači v punčko, deklica pa v fanta. Otrok ni nevtralno spolno bitje! Otrok je bodisi sin, ki bo nekoč, skozi dečka posta fant in pozneje moški (samec), ki mu bodo »ojdipalno doživete genitalije« diktirale možatost oz. faličnost. Hčerka pa bo kot dekle oz. ženska (samica) zaznamovana s svojo genitalno »ne-celostjo«, torej, Freudovsko rečeno, »pasivnostjo« – »vodebovsko« rečeno: »sprejemajočostjo« oz. »vaginalnostjo« (»nepenisnostjo«) … Otroci še niso na tak način spolna bitja, kot odrasli, ker še nimajo razvite pohote oz. (z)definirane spolne želje. Starši jim morajo dati spolno-identitetni kompas! Res pa je, da lahko v skromni pol promili možnosti »kiksnejo« (v statistiki se govori o »napaki Alfa«) – v smislu, da se je njihovemu otroku zgodila genetska mutacija in so se rodi v napačnem spolu/telesu. Ampak s to problematiko se bo njihov otrok ukvarjal v (genitalni) odraslosti, ne pa v otroštvu, ko se otrok spolno-identitetno še ne more avtonomno opredeliti.

Ali kot Freudovec menite, da je vzgoja nevtralnega spola primerna za posameznika? In kakšne posledice ima takšna vzgoja za družbo? Ima ta koncept izvor v feminizmu? Pojem »nevtralnega spola« je posledica feministično-LeGeBitrovske oz. »trans«-ideologije (teorija spola/gender). Transspolne osebe so si »izmislile« pojem/koncept nevtralnega spola. (Izmislili so si tudi koncept CIS-spolnosti, binarnosti/ne-binarnosti, normativnosti/ne-normativnosti). Nevtralnega spola v resnici ni. Lahko pa se zgodijo različne »permutacije« oz. »franšiza« moškosti in ženskosti. Narava se lahko poigra s posamezniki … Ampak teh posameznikov je v družbi manj kot 1 promil! Noben otrok se ne sme vzgajati, kot da je »nevtralnega spola«! Otrok naj odraste in se – po 18. letu – sam odloči, kaj bo: ali ženska ali moški. In (šele) takrat spozna, kako težko bo družba sprejela, da je npr. trans-ženska (ki se je rodil kot »penisno bitje« (moški)) ali »trans-moški« (ki se je rodil kot »nepenisno«, torej »vaginalno bitje« (ženska)).

Ali menite, da imajo mediji vlogo pri konstrukciji spone identitete oziroma le-ta izhaja iz posameznika? Mediji v resnici nimajo ravno vpliva na oblikovanje/konstrukciji spolne identitete. Mediji zgolj utrjujejo feministično-LeGeBiTrovsko ideologijo, ki je prežeta s »trans-idejami«. Vloga MSM (MainStreamMedijih) je negativna, ker, vsaj pri nas, ni nobene pluralnosti, eno samo (levo, torej pro-feministično) enoumje. Psihoanalitični (znanstveni) diskurz ne dobi besede, ne pride do izraza. Mediji, ki so pri nas večinoma pro-levi oz. »liberalni«, pomagajo izobraževalnemu sistemu prati možgane mladim rodovom in ljudem nasploh – v tem primeru s »teorijo spola« (gender), ki je prežeta z eno samo ideologijo. Spolna identiteta izhaja iz primarne družine, in je večinoma tudi gentsko determinirana skozi koncepcijo (dveh tipov) genitalij. In če se v (disfunkcionalni) primarni družini zgodi ERROR, ima potem posameznik (subjekt, človek, individuum) v odraslosti motnje oz. specifike v spolni identiteti in spolni želji. Mediji v resnici torej niso ključni, pač pa zgolj sledijo osnovni feministični ideologiji (gender, teoriji spola). Slovenski »trans-pravnik-ca« Ljuba Pranner (1906-1977) se je deklariral(a) kot moški, ko ji mediji še niso nič diktirali – oz. so ji kvečjemu diktirali, da je (»vaginalna«) ženska.
 
Kakšno mnenje imate o današnjih medijih. Ali si za nastanek za oblikovanje feminilnega moškega in falične ženske mediji delijo vlogo s starši? In v kakšnem razmerju? Slovenski MSM so politično oz. ideološko kontaminirani, so nepluralni, enoumni. Konservativnost oz. »desnosti« v MSM t.r. ni oz. se »poliva z gnojnico«. Konservativnost ne pride do izraza, ker je ideološka zatrta. Posredno dejansko propagirajo poženščene oz. simbolno kastrirane moške, še bolj pa favorizirajo nekakšne pomožatene ženske, emancipirane in karierno uspešne »faličarke«, »moškinje«. Reklame sicer igrajo na karto/adut ženskega telesnega narcizma – ker se jim to finančno obrestuje. Ženske so namreč »kastracijsko« obsedene z izgledom oz. telesno lepoto. Ampak feminizem vsako sekundo propagira svoj tip, ideal sodobne emancipirane ženske, ki bi se jim resnično dalo reči »moškinje« – zato, ker so izgubile stik z Ženskostjo, v katero jih sili anatomija genitalij in (pravilen) »Ojdip«. Starši imajo svojo intuicijo (beri: nezavedno mišljenje) bolj normalno in naravno od MSM. Dokler bodo starši kolikor toliko normalni, tudi MSM ne bodo mogli dokončno »zasvinjati« človeške psihe.

Freud je močno zagovarjal pomen obdobja falične faze. Kako argumentirate nastanek identitete istospolnih ali transseksualnih oseb, ki so v otroštvu izražali vedenje, ki je povsem ustrezno njihovemu prirojenemu spolu? Transseksualnost oz. transspolnost je – po mojem videnju – večinoma genetska anomalija (mutacija genske strukture, ki je odgovorna za psihični spol). Freud o genetiki še ni vedel veliko, in je spol pripisoval pravilni razrešitvi Ojdipovega kompleksa (v zakup je vzel tudi spolne zlorabe, ki lahko »zasvinjajo« psiho). Bodoči »transspolneži« oz. transseksualci lahko začutijo spolne »anomalije«/»distorzije« – torej, da so »ujeti« v napačni spol – že v otroštvu oz. med otroštvom, ali pa šele pri vstopu v puberteto ali celo še pozneje, v odraslosti. Genetika je temelj, potem je tukaj še Ojdipov kompleks, ki lahko eventualne genetske anomalije (mutacije) vsaj malo korigira, v smer (vsaj) biseksualnosti, če že ne čiste heteroseksualnosti.

Kakšna je po vašem mnenju vloga genitalne faze? Je možno, da otrok pri petih letih ve kaj mu ustreza? Otrok pri 5-ih letih še nič ne ve o sebi, še najmanj pa o svojih spolnih/seksualnih preferencah. Otrok zato o svojih spolnih preferencah – niti identiteti – ne sme odločati niti si s to problematiko ne sme beliti glave, torej želje. Svobodne volje nima niti odrasel človek, še manj pa otrok. Spolne preference (in spolna identiteta) se (z)definirajo šele v puberteti. So pa lahko bodoči feminini geji, ki si naposled morda res dajo kirurško »popraviti«, torej spremeniti spol, že v otroštvu feminilni, bolj »dekliški« in ne toliko »fantovski«. Genitalni faza je zgolj manifestacija oz. manifestirana simbolna naslednica falične faze. Diktat genitalij, ki se zgodi v času »Odipalno-kastracijskih« dogajanj se zgolj udejanji v genitalni fazi, torej že v puberteti in pozneje v odraslosti. Ampak tudi (šele) v odraslosti se lahko »naknadno« uveljavi neko infantilno dogajanje, npr. spolna zloraba.

Ali menite, da lahko v določenih primerih »žrtvujemo« otrokovo svobodo izbire v korist družbe? Koncept vprašanja ni pravi. Otroka ne rabimo nič žrtvovati. Le »pravilno« oz. preudarno moramo slediti njegovemu obnašanju oz. »idejam«, željam – tudi na področju »spolnosti« oz. spolne identitete. Starši pa vendarle ne smejo nasesti idejam/željam, ki jim jih nakažejo, izrazijo njihovi otroci ali mladostniki – ali celo neka samodeklarirana »stroka, torej ideologija (LGBT), posredovana skozi MSM. Starši moramo vendarle dajati svojim otrokom nek življenjski oz. moralni kompas. Na nek način so starši – morajo biti – t. r. »najboljši sovražniki« svojim otrokom – zamejiti jim morajo nebrzdano uživanje. Po 18. letu pa naj pač delajo t.r. kar hočejo. Prej pa ne! Družbe niti ne rabimo dajati na prvo mesto. Kaj je prav in kaj ne, pa starši morajo povedati svojim otrokom, jih podučiti. Je pa dobro, da imajo starši pravilno skalibriran svoj moralni kompas oz. da premorejo razsodno moč. Otroke ne smemo žrvovati za interes neke marginalne skupine »ranjenih duš«, ljudi, ki so ukleščeni v neko spodletelo ideologijo (npr. LGBTIQ+, feminizem, teorijo spola)

V svojih publikacijah (knjige, videi, …) zagovarjate stališče, da ideal prave ženske (ženske s pravilno strukturirano spolno identiteto) temelji na njenem telesu. Na drugi strani pa ideal pravega moškega temelji na njegovem denarju in se praviloma ne zmeni za svoj izgled. Izraz »libidinalo trgovanje« je po Freudu posledica »primanjkljaja« torej koncepta simbolne kastracije, ki pri ženski sproži željo po lepoti. Kaj je po vašem tisto kar danes čedalje bolj motivira ženske, da si ustvarjajo velike kariere in moške, da preživljajo ure in ure na dan v fitnesu? Čas? Družba? Je morda Freud kaj spregledal? Moj teoretski opus je obsežen. Pogosto niti nisem prav oz. ustrezno razumljen. Razume se me preveč črno-belo. Večinoma govorim o »pravilno razrešenem Ojdipovem kompleksu«, ki je povezan s kastracijskim kompleksom in konceptom (in diktatom) genitalij. Pravilen »Ojdip« pri dečkih in pravilna »Elektra«, torej »Ojdip«, pri deklicah pomeni medspolno ujemanje med moškimi in ženskami v odraslosti, v družini v partnerskih odnosih. Tukaj so potem njuni otroci, potomci, ki se ob »ujemajočih« se starših psihično pravilno razvijajo – tako, da bodo v odraslosti čutili psihično trdnost oz. normalnost – imeli bodo mentalno zdravje. Kastracijski kompleks v širokem pomen besede – torej »diktat genitalij« - je v tem kontekstu ključen. Ženski »telesni narcizem« in ujetost v imperativ lepote, je t.r. normalen, pričakovan in naraven ter ujemajoč z moškimi »pričakovanji«, željami. Po drugi strani je moška faličnost (in možatost) – težnja po zmagovanju – ujemajoča z ženskimi pričakovanji, željami. Zato je »libidinalno trgovanje« moških in žensk »ujemajoče« skozi moško »boljšost« in žensko »lepšost«. Družba se mora izogibati profeminističnim (latentnim) tendencam po simbolni kastraciji moških. Zato ženska po drugi strani ne sme biti falična, ne sme biti kastracijsko preteča do moških, do očetov svojih otrok, ker to škoduje otrokom! MNOGIM FEMINILNIM ŽENSKAM V RESNICI GRE NA ŽIVCE MISEL, DA BI IMELE DOMA KASTRIRANEGA MOŠKEGA, COPATO. TO BOLJ USTREZA OZ. JE PISANO NA KOŽO ŽENSKAM, KI IMAJO IZ OTROŠTVA NEKO SOVRAŠTVO DO OČETA. ČE JE FEMINILNA ŽENSKA KARIERNO USPEŠNA OZ. ZASLUŽI OGROMNO DENARJA, SE ZNAJDE V SIMBOLNI DISONANCI, NE POČUTI SE DOBRO V ODNOSU DO MOŠKIH, KI JIH KASTRIRA, ALI PA SE JI SPREMENI PSIHA V FALIČNO, POSTANE BOLJ TEKMOVALNO-POPADLJIVA IN MANJ ŽENSTVENA. NA TAKE KARIERNO USPEŠNE ŽENSKE SE SICER RADI LEPIJO NEKI PRISKLEDNIKI. Zato ženska »ne sme« biti karieristična, niti emancipirana (neodvisna) – razen, če je samska (brez otrok) Ženska ima povsem drugačne SIMBOLNE PROCESE (v nezavednem), zato je problematično tudi (za)služenje denarja – moški ga mora imeti več! Zato, da ga lahko daje »(z)ejakulira« Ženskam – ker so ženske genitalije sprejemajoče. To je ta »kvantna« PA, ki se, zaradi feminizma, »ne sme« uveljaviti.
https://www.youtube.com/watch?v=4jAAvVf3Oz4