Pred več kot desetimi leti je k meni prišla »gospodična«, stara blizu 30 let … Pri njej sem res »napenjal možgane«, si belil glavo ... – tudi zato, ker se je kar od daleč skoraj vsak teden vozila k meni, in to kar nekaj mesecev. In ker se v tem času spet (teoretsko) poglabljam v motnje hranjenja, ki so njo mučile celo mladost, posebno v najstniškem obdobju in tudi takrat, ko me je obiskovala na »svetovanjih« (beri: terapijah), sem se zdaj ponovno obrnil nanjo z apelom, če mi danes, ko je stara nekaj čez 40 let, napiše kaj o tej svoji težavi in o motnjah hranjenja nasploh. Pri njej sta bili prisotni odsotnost očeta in spolna zloraba, pa tudi ostale razmere v »specifični« primarni družini so bile take, da je še čudno, da je preživela.

Prijazno se mi je odzvala – in ... Nastala je tale njena izpoved oz. ekspertiza (ki je za potrebe te objave malce zakodirana): 

O motnjah hranjenja pa lahko knjigo napišem. Jezi me, da v teoriji motenj hranjenja predvsem psihiatri, pa tudi klinični psihologi, posplošujejo in poenostavljajo izvor te težave, ki seveda ni v tem, da bi mediji ali družbeni modni trendi vplivali na dekleta in mlade ženske, da bi bile vitke in lepe. Motnje hranjenja – kot sedaj točno vem (tudi zahvaljujoč Vam) – nastanejo v otroštvu, saj so posledica slabih razmer v družini, morda alkoholizma staršev, revščine, odsotnosti staršev, slabih staršev (beri: odsotnost topline, ljubezni …) ipd. – in seveda največ zaradi spolnih zlorab. Ko boste tu razlagali spolne zlorabe in nezavedno uživanje ob zlorabi, to izrecno poudarite – torej, da pri tem uživanju ne gre za pravo zavestno (»meseno«) uživanje, ki je znano iz spolnosti odraslih ljudi; v tem primeru si bo večina ljudi ves kontekst napačno razlagala – v smer, kot da je žrtev uživala med spolno zlorabo in da si je te zlorabe želela ali da si je ponovno želi. Razložite tudi, kako si žrtev (deklica) zaradi tega nezavednega »uživanja« v puberteti (ko začne masturbirati) lahko plasira oz. infiltrira v svoje seksualne fantazije (želje) prav dotičnega pedofila (posiljevalca), ki jo je nekoč, kot deklico, spolno zlorabil. Povejte tudi to, kako grozno se dekle ob tem počuti in si to »nehotno pohoto« potem (samo)očita in se posledično po eni strani (samo)kaznuje z mazohističnim samopoškodovanjem, po drugi strani pa to krivdo, (samo)očitek, (simbolno) ven daje z bruhanjem.

Večina teoretikov, tudi strokovnjakov za motnje hranjenja – v mislih imam psihiatre in klinične psihologe – tega ne razume. Še manj to razumejo – beri: tega ne vedo – dotične punce, torej »osebe z motnjami hranjenja«, kot se anoreksičnim ali bulimičnim puncam rado reče. Tu bodite res previdni, ker večina potem res sliši samo to, »da je žrtev v spolni zlorabi uživala«. Folk je zabit! Treba (jim) je v detajle povedati, za kaj tukaj gre in kakšno trpljenje to predstavlja za žrtev spolnih zlorab že med samo zlorabo in kakšno potem, ko se ji začnejo pojavljati prve seksualne fantazije.

Ljudje se ne zavedajo, da je hrana najhujša droga, zaradi katere človek počne prav enake ali pa še hujše stvari, kot jih počne npr. pri zasvojenosti s heroinom. 

Sama sem svoje motnje hranjenja nekako – torej z velikimi mukami – zajezila (le) tako, da sem v pristopu k hranjenju – torej v dnevnem jedilniku – prešla izključno na sadje in zelenjavo. Če tega ne bi naredila, bi verjetno kakšen mesec kasneje – potem, ko mi je umrla babi, ki je edina skrbela zame in me resnično imela rada, od (pre)nažiranja in posledičnega bruhanja umrla tudi sama.

Sem se pa zavedala, da lahko že jutri zapadem nazaj v klasično bulimično rutino prenažiranja in posledičnega bruhanja. Kajti zaradi tako dolgega obdobja motenj hranjenja že ves čas, vse do danes, nimam ne občutka lakote ne občutka sitosti. In tako (psihično) »ranjena« punca ne more pojesti samo enega kosa kruha, ampak kar nekaj kilogramov. Ne morem pojesti le ene pomaranče, ampak nekaj kilogramov. Kajti le tako se nekako da preživeti. Z nekaj požrtimi kilogrami kruha ali česarkoli drugega, kar – v mojem primeru – nista bila sadje in zelenjava, pa se na dolgi rok brez posledic (debelosti) ne da. Tako velika je praznina, ki jo ranjeno dekle fila(m). In vsak – vsaka punca – z motnjami hranjenja jo ima. 

Anoreksija, s katero sem začela pri petnajstih letih in se skoraj izstradala do smrti, je posebne vrste teror nad sabo, nad svojim telesom. To seveda ne zato, ker bi želele biti vitke kot manekenke – to (šele) sedaj vem – ampak ker je lastno telo edino, ki ga lahko v tistem trenutku nadziram(o), ga imam(o) pod strogo kontrolo, samo v svojih rokah, se nad njim izživljam(o), ga kaznujem(o), ker vsega tega ne moremo početi ljudem, ki so nas prizadeli, in ker ne morem(o) v red spraviti svoje družine in ljudi, ki jih imamo radi. 

»Enkrat odvisnik, vedno odvisnik« – tudi od motenj hranjenja. Vsak stresen dogodek je lahko sprožilec. Sploh kar se tiče družine, očeta, matere, partnerja. V sekundi se lahko spet vse podre.

Ko izvem kakšno stvar o svojem očetu, če se po dolgem času javi njegova žena, ki se nikakor ne more sprijazniti z dejstvom, da sem njegova hči, se vedno znova sesujem in se mesece (psihično) nazaj sestavljam. Nazadnje sem tri dni jedla in se umirila šele potem, ko mi je tretjo neprespano noč glava v spanju dobesedno padla v pisker … Groza, če se sedaj spomnim in premlevam, kaj sem takrat razmišljala o svojem (biološkem) očetu, ki ga v resnici nisem nikoli videla. 

Danes lahko – kot »prekaljena anoreksičarka in bulimičarka« – rečem, da »zdravljene« (Vi bi rekli »predrugačene«) motnje hranjenja samo »počivajo«, so v »stand by« položaju; popolnoma »ozdraviti« (»predrugačiti«) se jih (pač, sploh) ne da. Vsaj pri meni ne. Lahko jih le nadziram. In to strogo. No, k sreči sta sadje in zelenjava tako zelo dobra, da mi ta strogost ne predstavlja težav ... Dokler se z one strani ne oglasita oče, mama, s te strani bivši partner in ostali sprožilci, ki jih moram stalno »miriti«, jih »zatučkati«, »utišati«, jih imeti pod kontrolo ... Lahko Vam povem še svoje najgroznejše misli, ki sem jih imela v najhujšem obdobju motenj hranjenja, ko mi je večkrat prišlo v razmišljanje, kako bi mi bilo lažje, če bi moja babi, moja najdražja babi – ki mi je pomenila vse in še (naj)več – umrla, ker bi potem jaz lahko v miru jedla in bruhala, brez da bi bilo to treba skrivati pred njo. Babica je bila edina, ki je v svoji prehranjevalni kalvariji nisem hotela prizadeti. Prav tako sem v sebi gojila neko »tolažbo« in si govorila, da še k sreči, da ni fotra in da naj tudi ne pride, ker bom potem morala še pred njim skrivati svoje kozlanje … In Bog ne daj, da bi on izvedel za moje »prehranjevalno početje« … Uh, kakšno razočaranje bi to šele bilo zanj (sem si takrat mislila). In naj dodam, da je bil moj (biološki) oče tisti, za katerega bi dala vse, da bi ga v življenju imela.

Naj dodam še tole: zase vem, da so motnje hranjenja nastale zaradi odsotnosti očeta in spolne zlorabe. Menim pa tudi, da bi lahko bile povezane še z alkoholizmom v družini (in seveda tudi s stricem, ki nam je vsem uničeval življenje – ga uničil – s svojim nasiljem, torej alkoholizmom) – predvsem z mojo mam(ic)o, ki je bila takrat kar (pravi) kronik. Spomnim se, kako zelo me je prizadelo, ko sem bila pri petnajstih letih hospitalizirana na kardiološkem in endokrinološkem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani, ker mi je od izstradanosti utrip padel na vsega 27 udarcev na minuto in tudi iz postelje nisem bila več sposobna vstati; mati je na obisk prišla pijana, s seboj pa je privlekla enega od svojih pijanskih prijateljev. Na oddelku se z vsem tem niso znali spopadati; njim je bilo v interesu samo to, da me čim prej zredijo. Ko se mi je stanje zelo poslabšalo in mi je po njihovem grozila odpoved srca, je prišla k meni babi. Uboga revica – vsa shujšana in skročena; stala je ob moji postelji, me držala za roko in jokala: »Ljubica moja, prosim te, začni nazaj jesti, da boš lahko prišla nazaj domov!« To me je zlomilo. Kot bi me takrat prešinilo, da je moje kaznovanje mam(ic)e brezvezno, zastonj – ker še vseeno ni nehala piti, kljub temu da sem ležala na smrtni postelji in mi je bilo takrat jasno, kako zelo večvredna mi je babi (in ne mati). Ko sem videla njo tako zelo trpeti, sem se takoj »(samo)ozdravila« anoreksije. Že zvečer sem pojedla vso večerjo in naslednji dan vseh pet obrokov, ki so mi jih predpisali, dva dodatna za čim hitrejše rejenje. V nekaj dneh sem pridobila 8 kg, pa me zaradi 200 g, ker nisem imela 63 kg, niso pustili domov. In sem v naslednjih dneh pridobila še 5 kg, da so me potem z 68 kg izpustili oz. »dali« domov. To je bilo čisto pitanje prašiča! Nobene psihiatrične obravnave več, v izvidu je bilo le omenjeno, da je v družini prisoten alkohol, ker so sestre na oddelku pač videle pijano mamico. Pod diagnozo je bil tudi napis »Bulimia nervosa« in ker nisem vedela, kaj to pomeni, sem vprašala svojega zdravnika – pediatra, zakaj to piše, pa je rekel, da je to bolezen, ko se človek prenajeda, potem pa to hrano izbruha na ta način, da si prste porine v grlo … Takrat bulimije seveda še nisem imela, ker sploh nisem vedela, da to obstaja. No, sem pa dobila dobro idejo in jo po enem letu preizkusila in iz »ozdravljene« anoreksičarke prešla na bulimijo, ki je kmalu prerasla v kronično. In spet začaran krog … Ni bilo WC-ja, ki ga jaz ne bi pobruhala. Kjerkoli sem bila v svojem življenju, vedno sem najprej pogledala, kje je WC, kakšen je in če/kako bom lahko tam bruhala oz. skrila bruhanje. Lahko sem živela še tako polno, a hrana in »skret« sta zasenčila vse. Ko sem bila osem let kasneje hospitalizirana na OMH (Oddelek za motnje hranjenja, op. a.) pri Karin Sernec, so me po enem mesecu »dali« na Prozac (!), ker sem po terapiji sproščanja povedala, da sem se med vodenim sproščanjem v mislih znašla na poti, kjer mi nasproti prihajajo pojave v črnih haljah s kapuco – take, ki izgledajo kot jezdeci apokalipse; obrazov ni bilo, mene pa je ob tem tako zelo dušilo, da sem se morala predramiti iz tiste meditacije. Rekli so – vrli psihiatri in klinični psihologi – da so to že tako očitni znaki depresije, da me morajo »dati« na Prozac. Po enem tednu na tabletah sem se v enem trenutku počutila tako hiperaktivno (zdaj vem, da je bila to hipomanija, kot stranski učinek), da bi lahko trikrat tekla na Triglav, čez nekaj minut pa sem samo gledala okoli sebe, kje bi lahko pograbila nož, britvico ali karkoli ostrega, da bi se porezala. Ker so bile to misli, za katere sem vedela, da niso moje, sem tablete zmetala v stranišče, osebju, torej terapevtom (psihiatrom), pa lagala, da mi je bolje. Zame je OMH takrat izgubil vso kredibilnost. Ko je bil ravno takrat, po mesecu in pol hospitalizacije, tudi doma en družinski problem, sem seveda začela ponovno bruhati in potem skrivati svoje bruhanje tudi na oddelku, tako da tudi oni niso prav nič vedeli za to in me po štirih mesecih (!) odpustili iz bolnišnice v prepričanju, da so me pozdravili. Tako se je moja kalvarija nadaljevala in stopnjevala. Zadevo sem imela »pod kontrolo«, nihče ni vedel nič, moja postava je bila super, vzdrževala sem jo s prekomernim športanjem.

Kaj vse sem počela v svoji bulimiji, ne bom opisovala, ker lahko dam s tem kaki pacientki ali pacientu ideje in jim »odprem obzorje« (pre)nažiranja in bruhanja, ki je ... O-ho-ho, olimpijsko zlato in Nobelovo nagrado lahko dobim na tem področju ... Ko je zbolela moja babi, pa se je zaradi vseh krivd moja bulimija tako razbohotila, da tega fizično nisem več zmogla, ker sem samo še jedla in bruhala, tudi spala nisem več nič. Ker sem vedela, da se ženem v smrt, ampak ne smem umreti, ker sem morala skrbeti za babi, sem prešla izključno na sadje in zelenjavo. To je bil edini način, da zajezim bulimijo, ker sadja in zelenjave nisem nikoli bruhala.

Z Vašo pomočjo pa sem kasneje dobila tudi uvid, zakaj toliko samopoškodovanja in bruhanja, ki sta (očitno) povezana s spolnimi zlorabami (morda tudi s tem, da nisem poznala biološkega očeta). 

Lahko pa povem, da ima motnje hranjenja ogromno deklet in da je tudi veliko fantov, športnikov, ki bruhajo. Ker ne smem govoriti o primerih oseb, s katerimi sem bila hospitalizirana, Vam lahko samo okvirno povem, da jih je mnogo iz navzven urejenih, tako rekoč popolnih družin, doma pa stalni prepiri, posesivne matere, copatasti očetje ali pa strogi očetje in matere, ki od svojih otrok zahtevajo popolnost. Večina pacientov je navajala, kako niso bili nikoli dovolj dobri za svoja starša (ki sta navzven vzor v družbi), ne glede na odličnost v šoli in titule, medalje, ki so jih nosili domov z raznih tekmovanj. Večina deklet je imela probleme z Véliko mamo, zato so v psihodrami za lik mame vedno izbrale mene – ker nisem ravno majhna – saj/ker sem jih očitno spominjala nanjo. Shujšani fantje, ki bi že morali biti moški, pa so ostajali v poziciji fantka, ki ga starša nikoli nista dovolj ljubila. Itd. Itd. Itd. ...