Zaradi določenih ideoloških trendov – v mislih imam predvsem feminizem – se v kontekstu motenj hranjenja oz. (samo)percepciji lastnega telesa, zadnja leta ne govori (toliko kot bi se moralo o razlikah med spoloma), kljub temu da je evidentno, da gre predvsem za dekliški problem. Iz psihoanalize je jasno, da se bo motrenje razlik med spoloma navezovalo na psihoanalitični fundament, to je Ojdipov kompleks s fenomenom kastracije. Ravno znameniti kastracijski kompleks je v teoretskem smislu ključen za razumevanje motenj hranjenja in razlike med spoloma. In ni slučaj, da se razlike med spoloma – v kontekstu motenj hranjenja – zgodijo ravno v času prehoda v puberteto in med puberteto ter v zgodnji odraslosti.

Pred puberteto se dekletom začenja vračati t. i. kastracijsko obdobje, ki se otrokom začne dogajati v času »Ojdipa«/»Elektre«, torej v falični fazi psihoseksualnega razvoja. Takrat oba spola premlevata anatomijo genitalij – lastnih in nasprotnega spola. Glede na to, da so motnje hranjenja v domeni deklet, se bo interpretacija vezala na deklice oz. dekleta, pozneje ženske.

Ko mala »Ojdipinja« oz. »Elektra« motri svoje mednožje, svojo »genitalno ne-celost« – ko vidi dečka/bratca (moškega, očeta) – spozna, da njej na telesu, v predelu mednožja, manjka nek organ, »mezinček«, lulček/penis. Ta svoj manko/primanjkljaj misli in premleva, si »beli glavo« in tudi spozna, da je ravno njen ljubi očka, mamičin mož/partner, tisti, ki ta »organ« ima. Za normalen protokol vzpostavitve ženske želje, ki se bo v dekletu začela rojevati ravno v času (pred)pubertete, mora deklica v času kastracijskega oz. Ojdipovega/Elektrinega kompleksa »misliti« svoje genitalije in svoje »pomanjkljivo opremljeno (ne-celo) telo« v povezavi z moškim, torej očetovim »telesom«, ki pa je – za razliko od njenega in mamičinega – »celo«, torej opremljeno tudi z »organom več«.

Ta »organ več« (penis) je na očkovem telesu ključen, da se deklica spontano in samodejno (libidinalno/čustveno) obrne k očetu in istočasno zapusti mater (kot prvi in primarni objekt želje). Dekličina libidinalno-trgovalna fantazma se v tistem obdobju »obračanja k očetu« v dekličini intrapsihični realnosti glasi takole: »Očka – četudi nimam tega organa/priveska (lulčka), sem pa toliko lepša. Moje (pre)ostalo telo je toliko lepše. Poglej me, kako sem lepa, kako lepo je moje telo!« Ravno nezmožnost vzpostavitve te dekličine (intrapsihične) fantazme je kriva, da se v dekličini psihični realnosti – torej v zavesti – v (pred)puberteti pojavi ideja (fantazma) o »ne-dovolj-lepem«, torej nekonkurenčnem dekličinem/dekliškem telesu, kar posledično (najpogosteje) vodi v motnje hranjenja.

No, da ne bo pomote; odsotnost očeta v dekličini psihični realnosti, ki je najpogosteje kriva za motnje hranjenja, je po mojem videnju – po moji klinični, torej psihoterapevtski praksi – le eden, res da najpomembnejši vzrok za vzpostavitev motenj hranjenja pri dekletih. Drugi najpomembnejši vzrok, ki se pogosto nadgradi še s samopoškodovalnimi tendencami, so spolne zlorabe, kjer pa postane dekličino telo preveč in prehitro konkurenčno za moško spolno željo.

V prvem primeru (pred)pubertetna deklica/dekle (kot ujetnica motenj hranjenja), v kastracijskem obdobju fantazmatsko ni mogla ponuditi svojega telesa očetu kot (libidinalnemu) »bitju s penisom«, kateremu fantazmatsko ponudi svoje telo na vpogled – z »libidinalno-trgovalnim« apelom: »Poglej me, kako sem lepa – kako je lepo moje telo – četudi nimam lulčka, tako ko ti!« Manko oz. odsotnost te fantazme deklici v (pred)puberteti v intrapsihični realnosti vzpostavi (psihični) občutek, da je z njenim telesom nekaj narobe. Seveda je narobe! Narobe je to, da očka (kot bitje s penisom) svoji hčerki ni dal potrditve – beri: ni naselil fantazmatskega občutka, v smislu: »Lepa si! Natančno takšna – v tem telesu – si lepa, in to zame, ki imam »organ več« kot ti (in tvoja mamica, moja žena)!« Ta fantazmatski apel v dekličini psihični realnosti zapusti odločilno sled: »Moje telo je dovolj lepo, da si v libidinalnem trgovanju lahko izborim privilegij v očetovi želji – in oče je tisti, ki ima lulčka, ki ga jaz in moja mamica (njegova žena) nimava!«

V paradigmo motnje hranjenja lahko intervenira tudi spolna zloraba, ki zaznamuje psiho deklice, ki je bila s spolno zlorabo ranjena ravno v paradigmo »libidinalnega trgovanja«, v kateri deklica namerava (fantazmatsko) unovčiti svoje telo za »organ, ki njej – na telesu – manjka«. V to osnovno (fantazmatsko) paradigmo – v katero sta vpeta (»ne-cela«) deklica/hči in njen (z »organom več« obdarjeni) oče – se ne sme vmešati nič seksualnega iz registra spolne zlorabe, torej iz registra odrasle spolnosti. Če v to osnovno »libidinalno-trgovalno« paradigmo med očetom in hčerko intervenira spolna zloraba, »nastrada« dekličino (pred)pubertetno telo (torej njena duševnost), preko motenj hranjenja – predvsem skozi anoreksijo, ki se lahko nadgradi oz. prepleta z bulimijo, redkeje (zgolj) s kompulzivnim prenajedanjem. Namreč, (iz)bruhati je treba tisto, kar je neprebavljivo – in celo: »Kaznovati je treba telo!« Le kako drugače kot s samokaznovalnim »rezanjem«, torej samopoškodovanjem – v ekstremnih primerih tudi s pretepanjem vagine (kot »uživajoče«, česar si, kot del dekličinega telesa, ne bi smela dovoliti) …