Nedavno sem posnel podkast o motnjah hranjenja – že 11. po vrsti. https://www.youtube.com/watch?v=TAhJOpQVG4I

Skupaj z moderatorko Tanjo Žuvela sva se malce pikro »zapičila« v uradne psiho-strokovnjake za motnje hranjenja, torej psihiatre oz. pedopsihiatre in klinične psihologe (psihoterapevte). Če sem malce piker, naj rečem, da priznavam, da vendarle nekaj vedo o tej temi – torej o motnjah hranjenja. Iz pogovora pa se je dalo razbrati, da se meni zdi, da psihiatri v resnici ne razumejo te teme dovolj dobro, da bi tako suvereno govorili, kot zastavijo v raznih intervjujih in predavanjih. Govoril sem – jih kritiziral – predvsem o (pedo)psihiatrih in kliničnih psihologih. Njihovi odgovori na problem motenj hranjenja so nepoglobljeni, preveč površinski, na nek način »srednješolski«, s premalo znanja, predvsem tistega, ki ima psihoanalitično valenco. Motenj hranjenja ne znajo povezati z nezavednim, z infantilnimi potlačitvami. Pri motnjah hranjenja gre v resnici za MOTNJE V AVTOPERCEPCIJI (SAMOZAZNAVI) LASTNEGA TELESA.

Kadar o čem spregovorim naglas, torej kritično, javno in odločno, zvenim suvereno in konsistentno – samozavestno, ker vem, o čem govorim. Nenazadnje imam tudi sam nekaj t. i. klinične prakse  na to temo. Drugače povedano: v svojih svetovanjih in psihoterapijah sem imel doslej kar nekaj opravka z osebami, ki imajo motnje hranjenja (samozaznave lastnega telesa) – predvsem mladostnikov, bolje rečeno, deklet. Psihiatri uporabljajo pojme »osebe« oz. »otroci« in »mladostniki«. Sam pa pretežno govorim o dekletih. Nekaj je predpubertetnic, veliko pubertetnic, pa tudi mladih žensk, torej popubertetnic. V obravnavi pa sem imel tudi že »neješče« fante, torej nekakšne »anorektičarje« – da o t. i. »bigorektivcih« (to so fantje, ki pretirano skrbijo za svoje mišičasto telo) ne govorim; fantovska/moška logika je pri motnjah hranjenja čisto drugačna. Namreč: za telesne mišice iz psihoanalize vemo, da so simbol moškega spolnega organa, torej, da imajo falično simbolno strukturo – ker: v moški (nezavedni) psihični realnosti – zaradi kastracijskega kompleksa – šteje samo ena mišica, tista mednožna.

Naj za začetek malo obudim spomin, za kaj točno pri motnjah hranjenja gre. Uvodoma bi rekel, da se dandanes kot motnje hranjenja diagnosticira marsikaj, kar po zdravi kmečki pameti pač (še) ni motnja hranjenja. Ravno že omenjena bigoreksija pač ni – ne more biti – motnja hranjenja, tudi razne shujševalne kure, torej diete – na kateri sem trenutno tudi sam – pač (še) niso motnje hranjenja. Če nekdo v fazi diete malce bolj pazi na vnos kalorij in je predvsem »zdravo« (nekalorično) hrano, npr. zelenjavo, ne more in ne sme dobiti (psihiatrične) diagnoze »ortoreksije«.

Med klasične motnje hranjenja štejemo znamenito ANOREKSIJO, ki jo je v mladi populaciji od 0,5 do 1 odstotka (precej deklet na skrivaj hujša »do onemoglosti« in morda tega nihče ne ve). Blizu enega odstotka je v mladi populaciji tudi BULIMIČNIH deklet, ki se prenajedajo in hkrati – v objemu krivde, da so »vnesle« preveč kalorij in se bodo zredile – tudi BRUHAJO. Tukaj je potem še »volčja lakota« (beri: bolestno »goltanje« hrane), torej KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE, ki je podobno bulimiji, le da v paketu te motnje ni bruhanja.

Z bruhanjem imajo psihiatri – in klasični klinični psihologi – (teoretske) probleme, saj ne poznajo simbolnih procesov, ki vselej potekajo v nezavednem, ki je edino »realno realno«, kot bi rekel Lacan. Freud pa je v tem kontekstu govoril o znamenitem »primarnem procesu«, ki je – za razliko od »sekundarnega procesa«, ki je zavesten in nepomemben – edini relevanten. Bruhanje psihiatrom dela teoretske probleme, zato ker na ta peristaltični problem gledajo medicinsko, namesto psihološko. Bruhanje ima namreč simbolno strukturo, saj gre za (simbolno) »ven dajanje« – bodisi nečesa, česar ne moremo sprejeti, ker je neprebavljivo ali na kak drug način ne sodi v človeka, v njegovo duševnost. Simbolno se lahko ven daje tudi kakšna neljuba resnica, morda občutek krivde in še marsikaj »neprebavljivega« …