Aleš Ernecl me je nedavno spet povabil na »pogovarjanje v živo«. Že spomladi me je Aleš nagovoril – ker se že pač dolgo poznava (še iz časov, ko sem leta 2007 začel blogati na MMC RTVSLO) – in takrat sva imel dober res intervju. Takrat Aleševi intervjuji še niso bili predvajani v živo, še vedno pa se jih da dobiti na YouTube: http://www.youtube.com/embed/7HyPXgoYB50

Eminentnih godtov mu ne zmanjka, čeprav ima težave pri povabilih levih eminentnih gostov. Od desnih, so se zvrstili že mnogi intelektualci – tudi nekateri politiki. Po številu ogledov prednjači intervju z Zmagom Jelinčičem. Moja dva intervjuja se po gledanosti verjetno nahajata nekje na polovici (verjetno malce čez).

Ko sem se zadnjih nekaj mesecev kar nekako otepal ponovnega vabila – ker sem bil mnenja, da lahko Aleš pridobi še veliko novih in zanimivih gostov – sem končno popustil. Privolil na ponovno pogovarjanje oz. intervju, ker sem vendarle paradni slovenski antifeministi, ravno dve vrli slovenski političarki pa prestavljata jedro obetajoče se koaliciji »KUL«. Tako Alenka Bratušek, kot Tanja Fajon se mi zdita v teh časih malce spodletele – Aleksandra Pivec pa se mi je zdela bistveno boljša kot tisti DESUSovci, ki so je nesramno in brezsrčno sesuvali celo poletje in na koncu oživeli politično mrtvega Karla Erjavca.

Aleš Ernecl, ki se je v enem letu kar zverziral v intervjujih in tudi posnel nekaj intervjujev z eminentnim sogovorniki, mi je namignil, da bi šla v pogovoru v tole smer: »Nezaupnica, koalicija KUL, Erjavec, Fajonova, feministke, SD, Emil Rojc ... Feminizem nasploh, zakaj je močan na zahodu, kaj mislijo vzhodu … – in ali je možna srednja pot in kako jo doseči …« Glede na nakazane iztočnice sem se malo vendarle pripravljal na to temo … Potem se je zgodilo, da sva se v samem intervjuju kar dolgo ostala pri uvodu, torej pri ženskah. To je pač zanimiva tema, ki vse zanima, polna adrenalina … Do župana Rojca – ki je postal odpadnik v svoji stranki (SD) – niti prišla nisva, pa sva se pogovarjala skoraj dve ure. In če koga zanima, kaj sem govori – tule je link:

http://www.youtube.com/embed/kX2CRdFg6C8

V bistvu sem v intervjuju v dobršni meri oplazil svojo zadnjo antifeministično knjigo PRVI SPOL (delno tudi mojo predzadnjo, razprodano knjigo O SPOLU). V intervjuju sem par resnic znal tudi »vulgarno« izpostaviti – v upanju, da se bodo poslušalci kaj naučili. In če je jezik oster, slišano dalj časa ostane v poslušalčevi glavi.

Precej pogovora se je vrtelo tudi o Tanji Fajon – ker so si gledalci/poslušalec pač to želeli – izzivajoč z vprašanjem: »Kako tej butari – Tanji Fajon – pomagati?!« V tem kontekstu sem se dotaknil tudi znamenite Pekinške konference, Hillary Clinton in tudi Sonje Lokar (kot »tete iz ozadja«). Namignil sem tudi, da bo ravno Tanja Fajon uničila SD (kar ne bo dobro za Slovenijo, ker bo začela prosperirati kronično nezrela Levica z »nedonošenčkoma« Mescem in Kordišem).

Precej sem se zadrževal tudi pri vprašanju moralnega razsojanja – predvsem v povezavi s »pravim moškim«. Posledično je beseda tekla tudi o ženskemu sočutju, kar v resnici ni pristno moralno razsojanje. Vmes sem se dotaknil tudi jugonostalgije, pa beguncev in tudi pristnega (pa tudi patološkega) domoljubja in/oz. nacionalizma. Vmes sem bil dovolj teoretski, da so po mojem mnenju lahko bili zadovoljni tudi ljubitelji bolj kompleksnih teoretskih ozadij. Razložil sem, zakaj je človek vselej političen in zakaj ne moremo biti apolitični – torej zato, ker se pač naša politična opredeljenost napaja iz »politike«, ki jo je pri otroku imela primarna družina. Razložil sem tudi kronično konfliktnost v politiki med koalicijo in opozicijo, ki ima ojdipalno-kastracijko obeležje. Malce sem se dotaknil tudi »kvantnih« segmentov psihoanalize, predvsem »realne realnosti« (kot bi rekel Lacan) oz. simbolnosti, torej »primarnega procesa« (kot bi rekel Freud).

Na pozitiven način sem izpostavil in Kučana in Janšo – ker sem želel biti apolitičen oz. politološki oz. teoretski, kot se zame, kot kritičnega mislec spodobi. V tej luči sem za sklep dal priznanje tudi Emilu Rojcu, ker se je znal moralno odzvati na postkonvencionalen način, ko je stopil na stran svojih občanov, ne pa na stran »svojih« feministk v (svoji) SD. Moji teoretski traktati so bili konsistentni in legitimni, ker so imeli rep in glavo. Poslušalec, ki me je pazljivo poslušal, je moral dokončno spoznati, zakaj ženske ne morejo biti nosilke moči in oblasti v določenih družbenih (pod)sistemih. V kontekstu ljubljanskega »Roga« sem se postavil na stran župana Jankovića in ne na stran »kulturnikov« oz. kvazi/psevdo/anti »sodobnih«/»modernih« umetnik. Okrcal sem tudi nacionalno RTV, ki je o incidentu okrog »Roga« precej neobjektivno poročala.

Vmes sem se bežno dotaknil tudi »delikatnih« beguncev in islama, tudi muslimanske kulture in tudi jugokulture oz. nacionalnega karkatra – predvsem srbskega in slovenskega. Razložil sem srbsko egomanijo, ki je npr. v športu izjemno dobrodošla, marsikje – tudi v vojnah in politiki – pa jim škodi.