Galerija slik
Wikipedija - Roman Vodeb

GLEDE NA TO, DA SE ME JE PRECEJ SPODLETELO LOTILA TUDI SLOVENSKA Wikiperdija (Jernej Polajnar - Yerpo, ModriDrikac & Co), NA TEM MESTU VRAČAM NA "WWW" TISTO OSNOVNO VERZIJO, K SO MI JO "LEVI HLAPCI" UMAKNILI IN ZAMENJALI Z ZAVAJAJOČO VERZIJO, KI POPOLNOMA ZGREŠI MOJE IDENTITETNO BISTVO, KATEREGA SEM KOT ANGAŽIRANI KRITIČNI MISLEC/INTELEKTUALEC, ZAPUSTI V SLOVENIJI V ZADNJIH 20 LETIH.

Roman Vodeb, kritični mislec, (teoretski) psihoanalitik, * 13. avgust 1963, Trbovlje

Življenje in delo

Roman Vodeb je odraščal v štiričlanski delavski družini v Trbovljah. Osnovno šolo je končal v Trbovljah, Srednjo Pedagoško gimnazijo (Ledina) pa v Ljubljani. Vsa leta je bil aktiven športnik – telovadec/gimnastičar. Leta 1983 se je vpisal na Fakulteto za telesno kulturo (šport). Zaradi poškodbe je takrat končal uspešno tekmovalno kariero v športni gimnastiki in se predal trenerskemu delu. V mladinskih kategorijah je na jugoslovanskih prvenstvih osvojil 15 kolajn (od tega 3 zlate na parterju). Kot trener je vzgojil je nekaj odličnih tekmovalk v športni gimnastiki, ki so osvajale naslove državnih prvakinj (še) v Jugoslaviji. Zaradi teh uspehov je bil še kot absolventa profesionalno angažiran v trboveljskem Gimnastičnem klubu oz. društvu Partizan Trbovlje, kjer je v dopoldanskem času vodil ure »gibalnih dejavnosti« (telovadbo, športno vzgojo), za vse trboveljske malo-šolarje, popoldan pa treniral vrhunske športnike in športnice (med leti 1987 in 1996). Obe društvi je skupaj z ženo (izvenzakonsko partnerico) Tino Trugar tudi organizacijsko uspešno prilagodil novim družbenim tokovom. Po skoraj desetih letih trenerstva v vrhunski gimnastiki in sočasnega pedagoškega dela v vrtcu se je posvetil raziskovanju, znanosti in teoriji, s čemer je »koketiral« že vsa trenerska leta. Njegov glavni miselni koncept (orodje) je bila od vsega začetka Freudova psihoanaliz.

Šolanje

Dodiplomski študij je končal leta 1989 z diplomo na temo osnovne in specialne motorike v športni gimnastiki. Magisterij na Fakulteti za šport je končal leta 1996 z magistrsko nalogo o psihoanalitičnih vidikih motivacije: Manifestna in latentna struktura športno-motivacijskega prostora pri 14-letnikih. Še pred dokončanjem tega študija na FŠ se je vpisal tudi na podiplomski študij na Filozofski fakulteti (smer Sociologija kulture), leta 1998 pa tudi doktorski študij na Institutum Studiorum Humanitatis (smer Antropologija vsakdanjega življenje). Druga dva podiplomska študija (drugi magisterij in doktorat) je »končal« v letu 2000 in/oz. 2002, čeprav mu doktorske naloge Šport skozi psihoanalizo na ISH-ju niso pustili zagovarjati – mnenje nepristranskih/objektivnih poznavalcev/opazovalecev je, da zaradi ideološkega revolta v feministično-LeGeBiTtrovskih in/oz. gejevskih vodah. Njegov nesojeni doktorat je (v razširjeni obliki) izšel kot knjiga z istoimenskim naslovom Šport skozi psihoanaliz (2001).

Publicistična dejavnost

V sklopu zadnjih dveh podiplomskih študijev (modulov in izpitov) se je angažiral tudi pri tematiziranju različnih družbenih fenomenov, ki nimajo nobene povezave s športom, se pa navezujejo na psihoanalizo in teorijo ideoloških mehanizmov ter teorijo institucije. Ob angažirani publicistični dejavnosti (do leta 2021 je bilo objavljenih okrog tisoč strokovnih prispevkov v različne časopise in revije – večina le-teh je objavljenih na njegovih treh blogih) je napisal tudi šest odmevnih knjig.

Knjige

·         Ideološke paradigme v športu (… ko poseže vmes država) (1999) – ta knjiga je imela močne učinke na razumevanje in razvoj slovenske športni politiki. Botrovala pa je tudi ustanovitvi Katedre za filozofijo športa na Fakulteti za šport. Knjiga predstavlja epistemološki rez v razumevanju sociologije in filozofije športa/športologije (kineziologije).

·         Šport skozi psihoanalizo (2001) – nesojeni (»na grmadi zažgani«) doktorat v resnici predstavlja epistemološki prelom v športologiji oz. pri razumevanju bistva športa.

·         Subjekt v ideologiji (športa) (2003) – magisterij na Filozofski fakulteti (smer Sociologija kulture).

·         Interpretacija športa (2005) – gre za nadaljevanje oz. nekakšen »II. del« knjige, Šport skozi psihoanalizo.

·         O spolu (in z njim povezanih reče – tudi o feminizmu in »moškinjah«) (2011) – je družbeno najodmevnejša knjiga preko katere sta bila močno zaznamovano dva referenduma o novem družinskem zakoniku (2012) in noveli ZZZDR (2015).

·         Prvi spol (2019) – je ena najbolj kotroverznih, po svoje tudi šokantnih, knjig na področju kritike feminizma, torej (anti)feminizma (še posebej Simone de Beauvoir).

Psihologija dela: mobbing, agresivnost, nezavedno čustvovanje (2011) – v obliki brošure je bila v majhni tiraži izdana še »psihoanaliza« dela (psihoanalitični vidiki nekaterih poglavij iz psihologije dela).

Profesionalna kariera

Od leta 1987 do 1996 je bil profesionalni trener in pedagoški delavec v vrtcu. Od  1996 do 2002 pa je bil zaposlen kot sekretar Zveze športnih društev Trbovlje, zadnje leto kot svetovalec (župana) za šport na Občini Trbovlje. Letu 2002 je za eno leto prevzel funkcijo vršilca dolžnosti direktorja Zavoda za šport Trbovlje. V letu 2003 pa je bil potrjen za direktorja za polni mandat (do leta 2007). Od 2007 pa je posta »svobodnjak«, osebni svetovalec (tudi psihoterapevt), publicist, predavatelj, blogar – skratka družbeno angažiran intelektualec, kritično-(psiho)analitični mislec – najprej kot samostojni podjetnik (ROVOSS), pozneje v zasebnem zavodu »Zimske urice«.

Medijska dejavnost

Slovenski javnosti je poznan kot kontroverzni kritični mislec in lucidni, pogosto »nesprejeti«, intelektualec. Slovensko medijsko sceno je zaznamoval s šokantnimi intervjuji in kolumnami ter samostojnimi izjavah (»čivki«/tweeti), ki so jih včasih povzemali številni mediji. Na lokalni TV Trbovlje je imel tudi svoje televizijske oddaje (Modrovanja in Razbito) – začenši decembra 2006. Bil je kolumnist v Večerovih Pogledih in prilogi Bonbon. Na radiu »Europa 05« (današnji Radio Bob) je imel v letu 2015 (eno leto) redne tedenske radijske kolumne/komentarje preko telefonskega oglašanja. Na internetnem portalu Nova24TV je bil leta 2015 (za eno leto) tedenski kolumnist. Slovensko medijsko sceno je od septembra 2018 zaznamoval kot udaren (so)komentator – eden najbolj gledanih/priljubljenih – v televizijski oddaji (VV) Faktor na TV3. Eno leto (od julija 2019 do junija 2020) je pisal tedenske kolumne – ene najbolj branih – za portala Fokuspokus.

Gledališka dejavnost

Zaradi medijske blokade se, po letu 2012, začel pojavlja tudi na gledaliških odrih. Skreiral je lik »Sigmana Frojdeba« (»klon« Romana Vodeba in Sigmunda Freuda). Svoje igre je režiral, napisal scenarij in odigral glavno vlogo.

·         »Seks, Freud in jaz« alias »»Ajde miška, to mi deli!« (2012) – gre z nekakšnim »stand-up« satirično tragikomično »predavanj«, s poučnim psihoanalitičnim pridihom.

·         »Lepotica in psihoanalitična zver« (2014) – satirična duo-komedija s soigralko Moniko Jekler.

·         »Najstnica pri seksologu« (2016) – poučna predstava za srednješolsko in študentsko populacijo (soigralka Nika Manevski).

·         »Razočarana gospodinja pri seksologu« (2017) – pravi gledališki hit s preko 200 ponovitev (najprej s soigralko Uršulo Soban, pozneje z Moniko Jekler).

·         Nekakšno gledališko varianto »pogovorov o seksualnosti« (skozi psihoanalizo) je imel z Leo Mederal-Gams (2018).

Zasebno življenje

Roman Vodeb živi v Trbovljah v izvenzakonski skupnosti s Tino Trugar, s katero imata dva sinova: Tim (letnik 1990) in Nik (letnik 1994).

Doprinos k psihoanalizi

Vodebov doprinos k Freudov(sk)i konceptualizaciji duševnosti (psihoanalizi) je v tem, da poudarja različnost obeh spolov – moških in žensk – (tudi v kontekstu sociologije spolov) ter vlogo nezavednega, ki mu skozi poveljuje otroštvo in seveda seksualnost. Posledično je radikalni kritik vsakršnega feminizma (še posebej Simone de Beauvoir) in teorije spolov (gender theory). Zagovarja različnost spolov – tudi v kontekstu konceptualizacijie (tradicionalne) družine – in posledično ujemanje (kompatibilnost) obeh spolov. V svoji kritiki feminizma in enačenja spolov se opira ravno na Sigmunda Freuda in njegovo tezo (in istoimenski spis): »Anatomija (genitalij) je usoda!« Ob tem freudovsko dodaja neko teoretsko noviteto – nekakšno dopolnilo k osnovni Freudovi psihoanalizi: da so moške genitalije (penis) konstitutivno »dajajoče«, ženske (vagina) pa konstitutivno »sprejemajoče«, in to na simbolni ravni, torej tudi v družbenih in družinskih/partnerskih (zakonskih) odnosih. S tem precej zaznamuje teorijo sociologije spolov. V svoji konceptualizaciji se Vodeb mestoma navezuje na Jacquesa Lacana, mestoma pa se od njega oddaljuje – npr. ko negira Lacanovo tezo, da je človek konstituira kot simbolno bitje skozi jezik/govor. Vodeb (modificirano) trdi, da je človek simbolno bitje zato, ker misli in ne zato ker govori, in da jezik ni pogoj strukturiranja misli/mislenja (razen kompleksnega mišljenja, ki ga resnično pogojuje jezik/govor). Za Vodeba je »realno realno« – Freud bi rekel »primarni proces« – sicer res nezavedno (ki je simbolno), toda Vodeb govora/jezika nima za (pred)pogoj simbolnosti v strukturi človekove duševnosti. Ko Vodeb trdi, da moramo vsakdanjo realnost (v budnosti) »prebrati« in jo dešifrirati tako kot sanje (ali umetnost), dodaja, da govori nima noben neposredne zveze s to vsakdanjo simboliko, bolje rečeno (psihično, nezavedno) simbolnostjo. Zato Vodeb npr. šport (tako kot umetnost ali vsakdanje rituale, spodrsljaje, zmote) klasično freudovsko prebere kot simptom, ki ima svojo simbolno formo/strukturo – večinoma res (pan)seksualno, ne pa izključno. Znamenita Vodebova teza je, da žogarski »gol/koš ni gol/koš«, pač pa simbol ženskih genitalij (vagine). Njegov panseksualizem – še posebej športni – je v osnovi vezan na Ojdipov in/oz. kastracijski kompleks (športni nasprotniki so simbolni zastopniki osovraženega ojdipskega očeta, ki ga je treba kastrirati – vi isti luči pa športniki sami sebe nezavedno vidijo kot kastratibilne, torej premagljive …).

Vodebov epistemološki prelom/rez v razumevanju športa (in športologije/kineziologije) je ravno v tem, da ima šport – tako kot sanje – svojo latentno strukturo. Da bi resnično razumeli šport, ga moramo najprej »prevesti«, dešifrirati – tako kot sanje. Vodeb je svojo freudovskost oz. (teoretsko) psihoanalitičnost apliciral na razumevanje športa, kar ni naletelo na odobravanje njegove matične športne/športološke/kineziološke stroke. Tudi doktorirati (na Institutum Studiorum Humanitatis) mu tamkajšnji liberalni (beri: feministično-gejevski/LeGeBiTrovski) lobiji niso pustili – objektivne kritike pravijo, da predvsem zaradi spontanega učinka na (anarho)liberalno ideologijo. Njegov nesojeni doktorat Šport skozi psihoanalizo so mu onemogočili prav slednji: gejevsko-feministični oz. LGBT-lobiji. Leta 2001 je kljub temu izdal kultno, epistemološko prelomno knjigo z istoimenskim naslovom: Šport skozi psihoanalizo. Po letu 2005, ko je Vodeb izdal svojo zadnjo športološko knjigo (Intepretacija športa), se posveča (psiho)analizi vsakdanjega življenja, dnevne rutine, umetnosti in tudi politike oz. politični analitiki (predvsem domači). V času korona-krize je dokončno elaboriral psihoanalitično interpretacijo znamenite teorije zarote. V sociološkem kontekstu je blizu ameriškega funkcionalista Talcotta Parsonsa hkrati pa je radikalni kritik kanadskega sociologa Ervinga Goffmana ter eksistencialistične filozofinje Simon de Beauvoir in njenega feminizma. V isti sapi se poleg na Freuda naslanja še na Melanie Klein, njenega učenca Donalda Winnicotta in Johna Bowlbyja. Slednje je teoretsko združeno v njegovi t. r. najbolj cenzurirani knjigi Prvi spol (2019), ki predstavlja nadaljevanje – nekakšen »2. del« – knjige O spolu (2011).

Novost, ki jo Vodeb v pelje v razumevanje (sociologije) spolov – in s tem sesuva feminizem – je vezana tudi na latentno strukturo opravljanja različnih poklicev, v ozadju katerih je prav iz Ojdipovega kompleksa izhajajoči kastracijski kompleks, ki je, glede na spol, radikalno različen. In zato se lahko oz. se morata spola skozi različnost tudi dopolnjevati – in v partnerskem odnosu in v vsakdanjem življenju (sociologiji spolov). V argumentaciji, zakaj morata biti spola različna, vpelje tudi nov (sociološki) koncept: aritmetična sredina družbene sreče oz. ugodja, kar zaznamuje njegov politološki diskurz v politični analitiki. V tej zvezi apelira na politike, češ da morajo sprejemati take zakone, ki bodo dvignili nivo doživljanja sreče, torej prijetnosti življenja na višjo raven. Načelo ugodja Vodeb ne pripisuje le Onemu (angl. Id), pač pa tudi Nadjazu (Superego). Rešitev za družbo je po Vodebovem mnenju v tem, da se rehabilitira tradicionalna družina s faličnim, simbolno nekastriranim očetom in feminilno (nefalično) mamo. To bo povrnilo normalnost v razreševanje Ojdipovega kompleksa pri otrocih, kar bo normaliziralo bodoče rodove moških, ki bodo spet pridobili moralno razsodnost (močan Nadjaz) in zdravo testosteronsko agresivnost (beri: kontrolirano tekmovalnost). V koncept Erosa in Thanatosa Vodeb ne poseže, niti ga ne kritizira posebej – se pa vidi, da destruktivni gon smrti pripiše kastracijskem kompleksu, bolje rečeno bojazni/strahu.

Pri individualni psihoanalizi (kot terapevtski metodi) se Vodeb sicer vrne k Freudu – tako, da poudarja vlogo prvih treh faz psihoseksualnega razvoja. V svoji teorizacije odnosov med spoloma in kritiki družbe (skozi teorijo spola/gender) se mu zdi pomembna predvsem falična faza z Ojdipovim in kastracijskim kompleksom. Za razliko od Freuda pa ne govori o predstavah (in afektu), pač pa govori o »miselnem odtisu«, ki si ga otrok – glede na dogodke – vzpostavi v svoji psihični realnosti. In otrokov miselni odtis je toliko bolj ključen za razvoj duševnosti v odraslosti, kolikor bolj je libidinalno investiran (»oenergeten«) – Vodeb od Freuda prevzame koncept libidinalne ekonomije in ga tudi nadgradi – tako, da pravi, da se vse libidinalno investirane misli, ki jih otrok doživlja v prvih treh fazi psihoseksualnega razvoja v odraslosti, vrnejo, tako, da jih odrasli človek simbolno podoživlja. Vse libidinalno investirane misli imajo svoje simbolno nasledstvo v odraslosti (povsem mimo tega, da ima človek sposobnost govora, torej strukturiranja misli, míslenja/mišljenja skozi jezik). Hiperinvestirane miselne oz. čustvene brazgotine doživete skozi različne infantilne frustracije so tiste, zaradi katerih človek v odraslosti rabi psihoterapijo. Po Vodebovem mnenju vsak človek na nek način v odraslosti vselej podoživlja svoje otroštvo, vendar na simbolni ravni oz. v simbolni obliki. Npr. če je človek bil v otroštvu prikrajšanj za mamo oz. za prejemanje materine ljubezni, bo v odraslosti postal kronični turist, svetovni popotnik, »vandrovček« – svojo matično državo bo zamenjal in iskal srečo oz. ugodje v tujih državah/deželah (ki imajo simbolno zastopstvo v otroštvu doživete mame). Pri razumevanju vračanja otroštva v odraslosti Vodeb svari pred negativnimi vplivi starševskih ločitev (disfunkcionalna primarna družina) in spolnih zlorab. Tisto, kar otrok v otroštvu nikakor ne bi sme videti oz. doživljati v svoji psihični oz. miselni dejavnosti je soočenje s smrtjo (naj)bližnjih (ali pogrebom – ker koncepta smrti ne dojema pravilno) in klanja živali – tudi gledanje prizorov prakticiranja odrasle seksualnosti (npr. v domači spalnici ali televizijsko pornografijo) so za otroka, po Vodebovem mnenju, lahko fatalne, torej travmatične, kar seveda izbruhne kot psihična motnja na plano šele v odraslosti. Psihiatrično diagnosticiranje Vodeb kritizira prav skozi dejstvo, da se vsakemu otroku (zgolj) vrača njegovo otroštvo, torej ga simbolno oz. transferno podoživlja. Mejna osebnostna motnja (border-line) je za Vodeba zgolj nasledek preveč travamatičnega oz. frustrirajočega otroštva (v primarni disfunkcionalni družini). Shizotipska motnja je za Vodeba zgolj obrambni mehanizem, s pomočjo katerega človek preživi oz. zna vsaj približno (za)živeti.

Antifeminizem

Vodeb je slovenski politični prostor zaznamoval kot radikalni kritik in nasprotnik istospolnih porok in posvojitev v istospolno partnersko skupnost. Kot aktivni nosilec dveh referendumskih kampanj (2011: »Za pravilno razrešitev Ojdipovega kompleksa« in 2015: »Levičarji za pravice otrok do očeta in matere«) je kot politični (nekonsistentni, konservativni) levičar in (teoretski) psihoanalitik sesuval feministično-LeGeBiTrovsko ideologijo enačenja spolov in ukinjanja koncepta očeta in matere. Skozi razlago fenomena Ojdipovega in kastracijskega kompleksa (in formiranje Nadjaza, »inštalacije« vesti oz. moralnega razsojanja) je učinkoval na dobršen del laične in strokovne javnosti – velik del uradne stroke je njegovim argumentom in medijskim nastopom ostro oporekala. Dve pomembni slovenski združenji – psihološko in sociološko društvo (ki sta po Vodebovem mnenju kontaminirano z levo oz. feministično in LGBT- ideologijo) – sta Vodeba ostro kritizirali in mu nasprotovali. Vendar je Vodebova psihoanalitična argumentacija zakaj istospolni starši (geji in lezbijke) ne morejo posvojenim otrokom dostojno starševati zelo konsistentna in podprta z argumenti, ki se jim ne da kar tako oporekati. Vodeb je v svoji publicistični dejavnosti, medijskih nastopi, še posebno pa v dveh ostrih samostojnih referendumskih kampanjah, feministke označil kot »spolno frustrirane 'moškinje' (med njimi je veliko lezbijk), ki v objemu zavidanja penisa s svojimi ideološkimi nebulozami (z)begajo in poneumljajo ljudi«. V isti sapi feminizem označi kot eno od najbolj smrtonosnih ideologij, ki bo – če bo dokončno simbolno kastrirale moške, ki kot očetje ne bodo mogli več dostojno očetovati – dokončno (skozi moralno pokvarjenost moških) uničila človeško družbo. Feminizem skozi emancipacijo žensk in sesutjem tradicionalne družin posredno botruje razcvetu narcističnih psihopatov (moškega spola), ker zaradi manjka oz. simbolne kastracije očetov niso razrešili Ojdipovega kompleksa – ostali so fiksirani na predojdipalni fazi s t. i. materinskim Nadjazom, ki jim ne omogoča postkonvencionalnega moralnega razsojanja (kot bi rekel Lawrence Kohlberg). Tudi falične ženske – »moškinje«, kot jim reče Vodeb – se ne morejo normalno inkorporirati v zgledno in normalno funkcionirajočo družbo, v vse njene podsisteme. Take falične ženske se silijo na funkcije moči in oblasti, za kar pa, po Vodebovem mnenju, niso moralno primerne, kvalificirane, saj jim njihov šibek Nadjaza (kot je trdil Freud) ne dovoljuje postkonvencionalnega moralnega razsojanja – njihove poslovno-strateške odločitve so pogosto iracionalne. Skozi konsistentno psihoanalitično elaboracijo teorije moralnega razsojanja t. r. smrtonosno zadane feminizem in ga t. r. sesuje, razgali ideološko bistvo (z vso psihično podstatjo) in ga na ta način degradira, celo demolira.

Kritike

Zaradi svoje antifeministične in panseksualizma drže je bil Vodeb od vsega začetka deležen številnih kritik – toliko bolj, ker se je relativno hitro medijsko uveljavil. Njegove nasprotnike moti predvsem to, da se Vodeb spušča na področja, ki niso njegova matična in nima formalne izobrazbe psihoanalitika oz. psihoterapevta, mediji pa to kare sprejmejo. Neljubo dejstvo za njegove kritike je tudi to, da se Vodeb vseskozi deklarira kot politični levičar, njegovi pogledi na teorijo spola in feminizem pa so zelo konservativni, torej desni. Vodeb je ne nazadnje osovražen, je ker je z leti postal pomembne (so)oblikovalec (influencer/vplivnež) javnega mnenja in zagovornik kritičnega mišljenja ter hkrati kritik koncepta t. i. sovražnega govora – Vodeb ga zagovarja, zato, da bi se razvil pluralizem mnenj in interesov, ki ga levo-privilegirana javnost nekako ne spoštuje.

Na področju psihoterapije se Vodeb loteva svetovanj oz. terapij natančno tako, kot se v psihoanalizi (kot terapevtski metodi) »ne sme«. Vodeb klientom po uvodnem pogovarjanju zelo hitro ponudi oz. kar sam servira ponujajoči se uvidi – in ker ima Vodeb karizmatični status t. i. »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve, zna in zmore (pozdraviti/predrugačiti pacienta)« se odpori pri večini ne vzpostavijo. Za nameček Vodeb moč uvida potencira s hipnozo, ki jo po drugi strani odkriva tudi za odkrivanje jedrnih dogodkov iz otroštva – osredotočen je predvsem na objektne odnose v primarni družini in spolne zlorabe (četudi zgolj na nivoju psihične realnosti). Vodeb se pogosto obnaša, kot da (edino) pacient pozna svojo jedrno  psihopat(olog)ijo (infantilno »zgodbo«), in da (edino) pacientovo nezavedno pozna ključne odgovore – celo rešitve, če se terapevt pacientovo nezavedno ustrezno/pravilno nagovori in/oz. pouči, kako iz obilice (infatnilnih) dogodkov razbrati psihopatogeno jedro.

Na področju športa/športologije/kineziologije so se Vodebovi kritiki najprej osredotočili na dejstvo, da Vodeb v športu prepoznava ideologijo – ki do Vodebove prve (in prelomne) knjige Ideološke paradigme (… ko poseže vmes država) sprva niso niti prepoznavali, kaj šele, da bi se soočili z njo. Lev Kreft Vodeba označuje kot enega od štirih najpomembnejših svetovnih radikalnih kritikov športa (Ob Vodebu Kreft navaja še Srba Ljubodraga Simonovića - Ducija, Francoza Jean-Marie Brohmea in Američana Douglasa Kellnera.) Kljub temu, da Vodeb šport samo legitimno psihoanalitično interpretira kot zelo latentno in simbolno seksualnega ter ga skozi ideološki diskurz prepoznava kot »sredstvo in tehnologijo nadzorovanj, reguliranja in discipliniranja« množic, mu ljubitelji športa očitajo, da »šport žali« …

Ob evidentni cenzuri je Vodeb tudi pogosto blokiran (predvsem na FB – najbolj odmevna je bila decembra 2015). Umika so mu tudi nekatere najbolj udarne antifeministične videe iz portala YouTube …

Slike članka
Zadnje objave
Motnje hranjenja – 4. del
Motnje hranjenja – 3. del
Motnje hranjenja – 2. del
Motnje hranjenja – 1. del
Podkast na YouTube (Roman Vodeb)
Najbolj obiskano
1
Teoretska in terapevtska PSIHOANALIZA
2
Adrenalinci in ekstremisti (v športu) skozi psihoanalizo
3
Sebastien Abramov (Colarič), Sara, Julija in odžagana roka
4
(MEJNA) OSEBNOSTNA MOTNJA – 5. del
5
Estrogenski SD/Židan