Tule je še 3. (zadnji del) moje “kvantne (karakterološke) teorije” oz. psihoanalitične intervencije v razumevanje psihične priprave športnikov, ki jo je malce težko štekati. Predavanje za Smučarsko zvezo Slovenije (za trenerje), se je odvilo 10. septembra v hotelu Bernardin v Portorožu.

V uvodu naj obnovim bistvo:

Freuda je v svoji psihoanalizo že leta 1908 v spisu »Karakter in analni erotizem«, vpeljal t. i. analni karakter in tudi t. i. nevrotični značaj, ki je v osnovi povezan z znamenitimi tremi fazami psihoseksualnega oz. libidinalnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kar povezuje tudi z oralnim, analnim in faličnim značajem/karakterjem. Svojo karakterologijo je Freud nadaljeval leta 1916 s člankom »Nekaj značajskih tipov, ki jih srečamo v psihoanalitičnem delu«, kjer je izluščil tri značajske tipe oz. nekakšne »deformacije značaja«, kot se izrazi: 1. »Izjeme«,[*] 2. »Propadli zaradi uspeha« in 3. »Storilci iz slabe vesti«. Z vidika psihične priprave športnikov so vsi trije tipi (»deformacije«) še kako pomembni.

[*] O "izjemah" sem govoril v včerajšnjem Faktorju (Roglič & Pogačar & Tour de France): https://www.youtube.com/watch?v=pTo1sfdsbpA

V tem zadnjem nadaljevanju tega podlistka naj še dodam, da poleg tega, da nek športnik lahko nezavedno kaznuje sebe z neuspehom, lahko z neuspehom kaznuje tudi koga drugega – npr. očeta, ali slabega trenerja, do katerega čuti neko (veliko) zamero. Mogoča pa je tudi opcija »kaznovati nekoga z uspehom«.[1] Navadno so starši tisti, ki svojemu otroku – kot športniku/športnici – nehotno nabijajo neko krivdo, ki jo športnik v sebi, v svoji psihični realnosti (kot vsiljeni samoočitek), stopnjuje do enormnih razsežnosti.[2]

Za sklep naj še dodam, da je zakonitosti, ki jih postulira psihoanaliza (ne pa tudi klasična psihologija športa) v kontekstu razumevanja psihičnega funkcioniranja športnikov še kar nekaj.[3]*  Npr.: (1.) Vedeti je treba, da je sestavljanje individualne ekipe zapletena »znanost«, v kateri bi morala imeti psihoanaliza glavno besedo. Individualna ekipa je v bistvu simbolna simulacija družine, v kateri mora biti nekdo (simbolni) oče, nekdo (morda) mama, nekdo (morda) sestra ali/in/oz. brat – tu so še (morda) stari starši, strici, tete … (2.) Kronični konflikti med športnico in trenerjem so lahko posledica medsebojnih (kontra)transfernih razmerij – eden v tandemu, ali pa kar oba, se sama pri/v sebi borita, da si en drugega ne bi (za)želela na seksualen način. Kronični prepiri so torej lahko posledica nezavednega boja proti pohoti. (3.) Razvajene otroke, ki v svojem otroštvu niso imeli posebnih problemov, boste težko privadili/(na)trenirali slalom – kot simbolno »ovinkarjenje med problemi« (razvajenci se bodo boljše znašli v hitrih disciplinah – smukaška hitrost je simbol nebrzdanega uživanja, lahko pa tudi neke potlačene frustracije). (4.) Dekle, ki je zraslo v klasični/tradicionalni (harmonični) družini (z obema staršema – dominantnim očetom in feminilno mamo), boste težko pripeljali v svetovni vrh. Zakonitosti vstopa v vrhunski šport so med spoloma radikalno različni (zaradi narave ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa). Preveč normalna dekleta – v smislu klasične feminilnosti – težko uspejo v vrhunskem (faličnem) športu (če pa že, pa uspejo zaradi močnega transferja s trenerjem). Če ne prej, se »normalnim« dekletom navadno v športni karieri zalomi  pri vstopu v seksualno kariero. (5.) Specifični (»nerazumni«) karierni zastoji so lahko posledica nekaterih »težkih« dogodkov iz otroštva oz. zgodnje mladosti – v smislu, da se v športni karieri zgodijo (nenačrtovani, spontani) »sprožilci«, ki aktivirajo »prve dogodke« (iz otroštva/mladosti); tovrstne karierne zastoje je v resnici treba (s)terapirati na klasičen (vendar pospešen) psihoterapevtski način (česar klasični športni psihologi načeloma ne znajo). (6.) Športnikove (in športničine) sanje »se splača« redno spremljati, jih analizirati/interpretirati (tudi tiste, najbolj absurdne, četudi so seksualne) – zato, da vemo, kako se »obnaša« njihovo nezavedno.* (7.) Trenerjevo ljubosumje – še posebno, če dela s športnico – je treba imeti (nekako) »pod kontrolo«.* (8.) Včasih, če se naskakuje svetovni vrh in če je psihična situacija zapletena (beri: »če situacija terja«) – je treba imeti vpogled v športnikovo/športničino (intimno) čustvovanje (ljubezensko življenje) in seksualno življenje in celo njegove/njene seksualne fantazije (beri: vedeti je npr. treba, ali si daje športnica, ko se samozadovoljuje, v fantazijo trenerja).* (9.) Včasih, ko se ne ve več, kako naprej, ko so bili izrabljeni že vsi aduti, se lahko poskuša vplivati na športnika/športnico (na nezavedno) z nekim šokom, ki lahko podre (aktualne) libidinalne/energetske investicije, ki napajajo konstrukt nezavednega spotikanja pri prodiranju v svetovni vrh.[4] (10.) Placebo trikov, ki lahko zaznamujejo verjetje (v smislu prodora v svetovni vrh), je v športu malo morje.[5] Nezanemarljiv pa ni niti nocebo efekt, ki lahko športnika (ekipo) spotika – morda zgolj nezavedno – pri prodoru v svetovni vrh. (11.) Tale nezavedna fantazma, ki ima identifikacijsko obeležje, je za športnika izjemno zagatna: »Bodi luzer, tak kot oče – takega te ljubim!«  Tudi očetova ponotranjena fantazma: »Ljuba hčerka, bodi moj sin – nosi mi medalje!« je za hčerko/športnico lahko zelo nadležna.

PS: Video oz. pripravo na omenjeno portoroško predavanje lahko poslušate ne dveh linkih: https://www.youtube.com/watch?v=SiRI-LUsMis&t=332s - 1. del

in https://www.youtube.com/watch?v=2j9looLiUDY&t=215s - 2. del

[1] V svoji karieri športnega psihologa (mentalista) sem imel priložnost sprovocirati športnico, ki se je sredi sezone, v kateri je naskakovala svetovni vrh, zgodila športničini zaljubljenost – moja provokacija pa se je glasila: »Slaba si zato, ker si zaljubljena; in dokaži mi – če moreš - da se motim! Zavezi mi gobec!« In športnica mi je – zato, ker sem jo suvereno užalil v kontekstu, ki najbolj (libidinalno) boli – na sadističen način – torej z uspehom – dokazala, da se motim. Za kazen je bila na tekmi odlična (in sadistično uživala, ker/ko mi je »zavezala gobec«). Ali pa: izjemen (ekstremni) športnik je očeta kaznoval (za nazaj) s svojimi športnimi uspehi zato, ker je oče v njegovi mladosti glorificiral samo njegovega brata (dvojčka), njega pa zapostavljal …