Galerija slik
Psihoanalitični vidiki psihičnega funkcioniranja športnikov - 2. del
Vem, da tole moje “kvantno teoretiziranje” ne boste štekali, a vendarle. (Predavanje za Smučarsko zvezo Slovenije (za trenerje), se je odvilo 10. septembra v hotelu Bernardin v Portorožu).
Freudova karakterologija se začne leta 1908 s spisom »Karakter in analni erotizem«, kjer Freud predstavi t. i. analni karakter. Ob konceptu nevroze je Freud vpeljal tudi t. i. nevrotični značaj, ki je v osnovi povezan z znamenitimi tremi fazami psihoseksualnega oz. libidinalnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kar povezuje tudi z oralnim, analnim in faličnim značajem/karakterjem. Freud je svojo karakterologijo nadaljeval leta 1916 s člankom »Nekaj značajskih tipov, ki jih srečamo v psihoanalitičnem delu«. Freud je izluščil tri značajske tipe oz. »deformacije značaja«, kot se izrazi: 1. »Izjeme«, 2. »Propadli zaradi uspeha« in 3. »Storilci iz slabe vesti«.[*] Z vidika psihične priprave športnikov so vsi trije tipi (»deformacije«) še kako pomembni.

[*] Zanimivo, da je pri nas to Freudovo delo izšlo v knjigi »Spisi iz umetnosti«, saj Freud vpelje Shakespeara in njegova junaka Richarda III. in lady Macbath.

»Izjeme« so v kontekstu psihične priprave športnikov pomembne zato, ker je Freud izpostavljal tipe ljudi, ki si zracionalizirajo, torej prikrojijo gledanje na svojo športno kariero – v smislu, da jim določen uspeh pripada iz principa, ker so bili izvorno prikrajšani za nekaj, kar jim je oteževalo življenje. Takšni tipi ljudi lahko uspejo v karieri – tudi športni – ravno zaradi svojega izvornega hendikepa. V športu tako pogosto uspejo reveži, s svojimi življenjskimi kalvarijami – npr. brazilski nogometaši iz favel – ki si v svoji psihični realnosti domišljajo, da jim uspeh iz principa pripada, zato so tudi neverjetno motivirani pri svojih treningih in razvoju svojega talenta in potencialov. Freud se pri argumentiranju sicer opre na Shakespeara in lik Richarda (III.): »Narava mi je storila hudo krivico, ko mi je odrekla lepo postavo, ki mami ljubezen. Zato mi življenje dolguje odškodnino, in vzel si jo bom sam. Imam pravico biti izjema in zanemariti pomisleke, ob katerih se ustavljajo drugi. Smem delati krivico, ker se je meni samemu zgodila krivca …/…/… Vsi verjamemo, da imamo dober razlog, kadar zaradi svoje prirojene in infantilne prikrajšanosti kuhamo jezo na naravo in usodo; vsi zahtevamo odškodnino za zgodnje poškodbe svojega narcizma, svojega samoljubja …/…/… Zakaj smo se rodili v meščanski izbi, namesto v kraljevem gradu? Prav tako dobro bi se znašli, če bi bili lepi in imenitni, kakor vsi ti, ki jim moramo biti zdaj nevoščljivi.«[1]

»Propadli zaradi uspeha« so v športu tisti, ki se jim je t. r. »čez noč« – morda že v mladinskih kategorijah – zgodil uspeh in slava, potem pa se jim je v nadaljnji športni karieri zalomilo. Freud omenja paciente, ki zbolijo zaradi frustrirajočega »odrekanja« – govorimo o odrekanju zadovoljitvi libidinalnih želja (odreka pa se lahko drugim ali pa sebi). Iz klinične/psihoterapevtske prakse vemo, da se ljudem v smislu porušitve mentalnega/psihičnega  zdravja oz. trdnosti zalomi ravno v času, ko v nečem uspe(va)jo, torej ko se jim začnejo izpolnjevati globoko zasidrane dolgoletne življenjske želje. Navzven je videti, da »ne prenesejo sreče«, kot se je izrazil Freud, in izpostavil, da sta pri takih ljudeh uspeh in psihično porušenje vzročno povezana. »Izpolnitev želje je iztočnica za bolezen, ki uniči ves užitek,« je utemeljeval Freud. Drugače rečeno: Izpolnitev želje v obliki nekega življenjskega uspeha pomeni sprožilec oz. aktivator (po)rušitve psihične trdnosti. Freud ubere tudi dikcijo, da »ljudje zbolijo zaradi uspeha«, in kot paradigmatski zgled izbere Shakespearovo »lady Macbeth«. Na področju športa bi to pomenilo, da se nekateri športniki na višku karieri t. r. iz neznanega razloga (spontano, »slučajno«) poškodujejo ali pa zapadejo v nedefinirano krizo, ki je lahko laično prepoznana kot »izguba (športne) forme«, ki ima pogosto povsem samokaznovalno (nezavedno) ozadje. Freud v nezavednem ozadju teoretsko oz. vzročno izpostavlja ravno delovanje (močnega) Nadjaza. »Moč vesti«, kot se je izrazil Freud, lahko dejansko samokaznovalno spotakne običajnega človeka (ki ima pestro nezavedno dejavnost), in seveda tudi športnika. Nezavedna krivda je zahrbtna in nadležna konstrukcija, ki je doslej sesula že marsikatero športno in tudi umetniško kariero. Namreč: nezavedna krivda »jemlje pravico do užitka,« kot se je izrazil Freud. Uspeti v karieri, življenju – tudi v obliki športnega uspeha – pa je eden od najpomembnejših identitetnih užitkov, ki so v jedru vezani na Ojdipov kompleks (in/oz. na status »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ima privilegij v objektu želje«). Ko športnik zapade v kronično slabo športno formo – ali ko ga pestijo kronične (nedefinirane) poškodbe – se v resnici samokaznovalno odpove sreči, uživanju. Sprožilec samokaznovalne odpovedi sreči pa je lahko ravno (prvi oz. obetajoč se) tekmovalni uspeh. Nezavedna jedra, ki so v takšni samokaznovalni paradigmi ključna, pa so lahko različno – bodisi povsem infantilna, ali pa se morda napajajo celo iz poprejšnje športne kariere, ki botruje samokaznovalnemu samoočitku – v smislu: »Ne zaslužim si tega uspeha!« Samokaznovalnost se lahko pri določenih športnicah napaja tudi iz intenzivnih transfernih razmerij s trenerjem – v smislu, da se športnica samokaznovalno obnaša z odtegnitvijo užitka ob športnem uspehu zato, ker jo peče vest, ker je v prevelikem čustvenem odnosu s svojim trenerjem, ki ima za nameček še incestuozno valenco (trener je namreč simbol očeta – in oživitev ojdipalne paradigme je neizbežna). Pobudnik imperativa: »Ne uživaj (preveč)!« je Nadjaz. In Nadjaz – kot opozicija Onemu – je tudi tisti, ki lahko apriorno sesuje uspeh oz. zmagovalnost, če se le ta zgodi, in to v obliki pojava (nedefinirane, »nelogične«, atipične) poškodbe ali pa (»nelogične«, nepričakovane, nerazumljene) krize v športni formi – kot inverzne oblike uživanja. Močan, asketski Nadjaz lahko preprečuje uspeh in vrhunske rezultate v športu (ki so v domeni Onega). Fatalnosti ojdipalnih vplivov na številne segmente človekove duševnosti ne smemo nikoli dajati pod vprašaj.[2]

»Storilci iz slabe vesti« Se kaznujejo z nekim zdrsom, »pizdarijo« – zato, da bi lahko imeli slabo vest, ker so v preteklosti zagrešili nek greh, ki je ostal nekaznovan. Zaradi vloge vesti/Nadjaza so si ta(k) greh nekako – v vsakem primeru tudi nezavedno – očitali. Njihova fantazma se glasi nekako takole: »Rabim kazen za nazaj – ker si jo zaslužim.« Kaznovanje se v bistvu zgodi zaradi (parcialnega nezavednega) duševnega olajšanja. Slaba vest se ima potem – torej naknadno in vnazajsko (retroaktivno, za nazaj delujoče) – vsaj na (ne)kaj opreti, obesiti. Torej: slaba vest je obstajala že pred dejanjem. Drugače povedano: »slabo« dejanje se je lahko zgodilo – moralo se je zgoditi – zato, da je slaba vest lahko pekla. »Slabo« dejanje – sebi škodoželjno dejanje – se je (lahko) zgodilo zato, da bi slaba vest lahko pekla – v smisli nezavedne fantazme: »Slabo vest že imam (od prej), rabim samo še dejanje, da se lahko (upravičeno) sekiram – se (samo)kaznujem. Oz.: »Kriv(a) sem – in to si nezavedno očitam – zdaj rabim samo še poškodbo ali pa slabo formo, da oddelamo 'pokoro'.«[3]


[1] Prepričan sem, da se tudi v alpskem smučanju najdejo izjemni talenti, ki svojo telentiranost kompenzacijsko gradijo ravno na družinskem finančnem hendikepu – kar pomeni, da so talentirani iz principa – natančno zato, ker njihovi starši ne morejo finančno slediti zahtevam, ki jih terja njihov šport in kateremu sledijo otroci/smučarji bogatih staršev.

[2] Drugi tip (»Propadli zaradi uspeha«) se pogosto malce prekrivajo s tretjim tipom (»Storilci iz slabe vesti«). Namreč: ko se nekomu zgodi uspeh, ki si ga (kot takega) očitajo, češ, da si ga ne zaslužijo, se posledično kaznujejo, ker imajo slabo vest. Uspeh jim predstavlja sprožilec samokaznovalnega obnašanja, ki je seveda nezavedno. 

[3] Nekoč se je zatekel k meni po pomoč vrhunski športnik, ki je – potem, ko je krojil svetovni vrh – izjemno padel v formi (tudi poškodbe so ga pestile). Skozi pogovor sem spoznal, da je takoj po vseh uspehih, zagrešil nekaj nedopustnega. Moj nasvet je šel v smer, naj popravi krivice, ki jih je zagrešil določenim ljudem – in ko se bo opral krivde, se mu bo forma dvignila in tudi poškodb bo imel manj oz. bodo izzvenele. In … – moja prerokba se je uresničila: forma se je dvignila, poškodb ni bilo več – ampak šele potem, ko so se krivce, ki jih je športnik zagrešil, poravnale.

Slike članka
Zadnje objave
Motnje hranjenja – 4. del
Motnje hranjenja – 3. del
Motnje hranjenja – 2. del
Motnje hranjenja – 1. del
Podkast na YouTube (Roman Vodeb)
Najbolj obiskano
1
Teoretska in terapevtska PSIHOANALIZA
2
Adrenalinci in ekstremisti (v športu) skozi psihoanalizo
3
Sebastien Abramov (Colarič), Sara, Julija in odžagana roka
4
(MEJNA) OSEBNOSTNA MOTNJA – 5. del
5
Estrogenski SD/Židan
Sorodne vsebine
Adrenalinci in ekstremisti (v športu) skozi psihoanalizo
Jakov Fak, (ne)sojeni tragični junak!
Šport in seksualnost - 4. del
Sport & Psychoanalysis
Seks pred tekmo – da ali ne? - 3. del