PIŠEM KNJIGO (PSIHOANLAITIČNO KRITIKO PSIHIATRIJE). ENO OD POGLAVIJ SEM ZAKLJUČIL TAKOLE:

Psihoanalitično gledanje pa ima drugo konceptualno izhodišče. Psihoanalitiki se ne opiramo na omenjene statistične/multivariatne metode in ne diagnosticiramo na ta(k) (stereotipen, posplošen, poenostavljen) način, niti ne predpisujemo tablet, pač pa se poglabljamo v otroštvo osebnostnih »(z)motencev« oz. »pacientov«/oseb/ljudi, ki imajo psihične/mentalne težave (anomalije/specifike/motnje) – v upanju, da pride do uvida, katarze in do posledičnega predrugačenja občutkov in vedenjskih vzorce oz. (zavestnih in nezavednih) miselnih shem. Vsaka od omenjenih psihičnih/mentalnih (lahko bi rekli tudi osebnostnih ali celo karakternih) motenj/težav/specifik/anomalij ima načeloma v ozadju nek infantilni vzrok oz. jedro, ki je zaznamoval otrokov/infantilni miselni odtis – in tega je treba spoznati, »uvideti« Psihoanalitiki vrtamo po otroštvu – diagnoza (v obliki posplošenega poimenovanja) nas v bistvu sploh ne zanima. Psihiater (po)da neki osebi/pacientu diagnozo – npr. shizoidna (osebnostna) motnja. Psihoanalitik pa shizoidnežu reče: »Vas so pa starši (ali pa starševski nadomestki, rejniki) popolnoma ignorirali – kot da zanje niste obstajali; Vi ste bili 'zanemarjen otrok'. Morda so vas celo neprestano grajali … Vaš Ego/Jaz je okrnjen, oz. sploh ni zgrajen, dograjen. Vi se morate spoznati, se razumeti - priti do ključnih uvidov – zato da se boste lahko predrugačili, spremenili.« Diagnozo postavljajo psihiatri – psihoanalitiki pa predvsem ugotavljamo oz. iščemo spodletel/napečen miselni odtis, ki se je otroku naselil (beri: se je v njega, v nezavedno naselil) v psihični realnosti, v odraslosti pa se mu zgolj simbolno (trensferno) oživlja, bolje rečeno simbolno podoživlja. Psihoanalitična psihoterapija ima v ozadju svoje »radovednosti« plemenito ambicijo: (napačen) infantilni miselni odtis namerava preformulirati oz. ga rekonstruirati. Nekatere druge psihoterapevtske metode s svojimi pristopi nekako (preprosto) »povozijo« učinkovanje osnovnega miselnega odtisa, ali pa sporni miselni odtis pretentajo – npr. v obliki raznih (suverenih) placebo fint/trikov (efekta). Zanimivo je, da se izkaže – (»iskrene«) znanstvene raziskave so to dokazale[1] – da je pri vseh psihoterapevtskih metodah v resnici ključen prav (Freudov) transfer, ki je vzklil ravno iz psihoanalize.

»Diagnozo« torej (v bistvu) diktira otroštvo – kot znameniti, vseobsegajoči »vpliv okolja«. Kakšno motnjo bo iz otroštva v odraslost »privlekel« posameznik je najbolj odvisno od »vzgojnih« vplivov staršev – torej v procesu »gor spravljanja« (in seveda genske »popotnice«). Ker pa je variacij otroštva v povezavi z vplivi staršev in okolice na milijone, je diagnosticiranj v psihopatologiji izjemno nehvaležno, s psihoanalitičnega vidika bi rekli, da brezpredmetno in zgrešeno, ker na posameznike lepi etikete in jih stereotipizira. Genske dispozicije – dojemljivost oz. odpornost na »vplive okolja« – diagnosticiranje še dodatno zapletejo.

Zanimivo je, da »naš« Brezovar v svoji knjigi Osebnostne motnje korektno navaja mnoge psihoanalitične pomisleke/kritike, celo prerekanja, glede prenagljenega in poenostavljenega diagnosticiraja. »Največkrat gre za nesoglasja psihoanalitičnih in kognitivno-vedenjskih šol,« pravi Brezovar v »Zaključni misli« poglavja »Uvod v osebnostne motnje« (str. 132). Bralec njegove knjige pa vendarle dobi vtis, da Brezovar zagovarja sedanje psihiatrično diagnosticiranje (in se »izogiba« psihoanalize, Freuda).[2] Na videz – ampak očitno bolj na videz – razume bistvo psihoanalitičnih pripomb, pomislekov in kritik stereotipnega diagnosticiranja. Ima pa velike pomisleke pri vpeljavi MKB-11, ki se obeta v letu 2022. Videti je, da bo MKB-11 vnesel v diagnostično paradigmo velik – po mnenju Brezovarja – »tektonske« spremembe/prelome: »Tako korenite spremembe običajno ne prinesejo nič dobrega, in občutek imam, da utegne model osebnostnih motenj, kakršnega so predlagali avtorji MKB-11, prinesti več škode kot koristi.« (Brezovar, str. 56) V isti sapi pa (v pronevrološkem poglavju »Etiologija osebnostnih motenj« v sklepu trdi tole: »Šele ko spoznamo, kateri sistemi živčnih prenašalcev so pri specifičnih osebnostnih motnjah kompromitirani, lahko začnemo z razvijanjem zdravil, ki bodo ciljala specifične (tarčne) transmiterske sisteme.« (Brezovar, str 131) Ravno tovrstno razmišljanje predstavlja jedro psihiatrično-nevrološke konceptualne zablode, ki jo še kako zagovarja in vzdržuje/perpetuira farmacevtska industrija. Psihoanalitično razmišljanje bi se v tem psihopatološkem kontekstu glasilo takole: »Šele ko spoznamo, kateri infantilni miselni sistemi so pri specifičnih osebnostnih motnjah deformirani – torej ko spoznamo ključne infantilne dogodke, ki so poškodovali te jedrne/fundamentalne miselne sisteme –, lahko začnemo s psihoterapevtsko (pogovorno) intervencijo, ki bo posredno ciljala in tudi spremenila specifične (tarčne) transmiterske sisteme.« V tej luči naj sklenem to poglavje s futurološko idejo/željo, da je primarna in ključna naloga psihoterapevtske oz. psihopatološke – torej tudi psihiatrične in/oz. klinično-psihološke – stroke najti načine detektiranja »pokvarjenih« infantilnih (jedrnih) misli oz. miselnih sistemov, ali pa vsaj načine iskanja ključnih dogodkov iz otroštva (ki so vplivali na otrokovo miselno obnašanje v njegovi zavestni in nezavedni psihični realnosti). Vsekakor bi bilo (za paciente) najbolje, da se v psihopatološki stroki čim prej najdejo načini ugotavljanja/iskanja (detektiranja/zaznavanja) v otroštvu »pokvarjenih«/deformiranih (ključnih) misli (míslenja/mišljenja). Ključno poslanstvo pri tem/tovrstnem ugotavljanju/iskanju (detektiranju/zaznavanju) bi/bodo imeli prvenstveno seveda (razsvetljeni/ozaveščeni) starši, ki bi/bodo svojim otrokom beležili (potencialno fatalne) dogodke iz celotnega otroštva. Še bolj (pre)drzna futurološka ideja je, da bi starši oz. zdravstveni sistem – verjetno preko sistema nekakšnih (možganskih) čipov – otrokom beležil miselno dogajanje in ga nekam – na nek centralni računalnik – beležil in/oz. shranjeval. V odraslosti pa bi se – če bi se izkazala potreba (beri: če bi imel človek/pacient psihične težave) – »odzipalo« te podatke in se jih predalo psihopatološki stroki. Le-ta pa bi potem v psihoterapevtskem procesu, »repariralo«/popravilo oz. rekonstruiralo natančno te napačno míselne misli oz. spodletele miselne sisteme/sheme, kar bi v končni fazi izboljšalo psihično počutje oz. predrugačilo določene/napačne občutke, čustva. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da bi se na ta način, po tej (psihopatološki) poti/intervenciji, spremenila tudi transmitrske struktura v ključnih sinaptičnih sistemih. Farmacevtska industrija (skupaj s psihiatri/psihiatrijo in nevrologi/nevrologijo) bi se sicer v agoniji postavljala na glavo in protestirala, bi pa zato (na/po drugi strani) vzcvetela industrija izdelovanje »odrešilnih« (možganskih) čipov (ki bi bila v ključni strokovni povezavi s psihoanalizo in kognitivno znanostjo).[3] Itd. Itd. Itd.

[1] Pri nas se je s to teme posredno ukvarjal Gregor Žvelc. Na 13. Študijskih dnevih na Rogli (5.6.2016) – »slučajno« sem bil na Rogli prisoten – je predstavil referat »Raziskovanje v psihoterapiji« in eksplicitno izpostavil ključnost transferja v t. r. vseh psihoterapevtskih metodah/pristopih. https://www.skzp.si/wp-content/uploads/2017/07/kairos_10_1-2-2016_oo.pdf