Kritika psihiatrije (skozi psihoanalizo)

PIŠEM KNJIGO (PSIHOANLAITIČNO KRITIKO PSIHIATRIJE). ENO OD POGLAVIJ SEM ZAKLJUČIL TAKOLE:

Psihoanalitično gledanje pa ima drugo konceptualno izhodišče. Psihoanalitiki se ne opiramo na omenjene statistične/multivariatne metode in ne diagnosticiramo na ta(k) (stereotipen, posplošen, poenostavljen) način, niti ne predpisujemo tablet, pač pa se poglabljamo v otroštvo osebnostnih »(z)motencev« oz. »pacientov«/oseb/ljudi, ki imajo psihične/mentalne težave (anomalije/specifike/motnje) – v upanju, da pride do uvida, katarze in do posledičnega predrugačenja občutkov in vedenjskih vzorce oz. (zavestnih in nezavednih) miselnih shem. Vsaka od omenjenih psihičnih/mentalnih (lahko bi rekli tudi osebnostnih ali celo karakternih) motenj/težav/specifik/anomalij ima načeloma v ozadju nek infantilni vzrok oz. jedro, ki je zaznamoval otrokov/infantilni miselni odtis – in tega je treba spoznati, »uvideti« Psihoanalitiki vrtamo po otroštvu – diagnoza (v obliki posplošenega poimenovanja) nas v bistvu sploh ne zanima. Psihiater (po)da neki osebi/pacientu diagnozo – npr. shizoidna (osebnostna) motnja. Psihoanalitik pa shizoidnežu reče: »Vas so pa starši (ali pa starševski nadomestki, rejniki) popolnoma ignorirali – kot da zanje niste obstajali; Vi ste bili 'zanemarjen otrok'. Morda so vas celo neprestano grajali … Vaš Ego/Jaz je okrnjen, oz. sploh ni zgrajen, dograjen. Vi se morate spoznati, se razumeti - priti do ključnih uvidov – zato da se boste lahko predrugačili, spremenili.« Diagnozo postavljajo psihiatri – psihoanalitiki pa predvsem ugotavljamo oz. iščemo spodletel/napečen miselni odtis, ki se je otroku naselil (beri: se je v njega, v nezavedno naselil) v psihični realnosti, v odraslosti pa se mu zgolj simbolno (trensferno) oživlja, bolje rečeno simbolno podoživlja. Psihoanalitična psihoterapija ima v ozadju svoje »radovednosti« plemenito ambicijo: (napačen) infantilni miselni odtis namerava preformulirati oz. ga rekonstruirati. Nekatere druge psihoterapevtske metode s svojimi pristopi nekako (preprosto) »povozijo« učinkovanje osnovnega miselnega odtisa, ali pa sporni miselni odtis pretentajo – npr. v obliki raznih (suverenih) placebo fint/trikov (efekta). Zanimivo je, da se izkaže – (»iskrene«) znanstvene raziskave so to dokazale[1] – da je pri vseh psihoterapevtskih metodah v resnici ključen prav (Freudov) transfer, ki je vzklil ravno iz psihoanalize.

»Diagnozo« torej (v bistvu) diktira otroštvo – kot znameniti, vseobsegajoči »vpliv okolja«. Kakšno motnjo bo iz otroštva v odraslost »privlekel« posameznik je najbolj odvisno od »vzgojnih« vplivov staršev – torej v procesu »gor spravljanja« (in seveda genske »popotnice«). Ker pa je variacij otroštva v povezavi z vplivi staršev in okolice na milijone, je diagnosticiranj v psihopatologiji izjemno nehvaležno, s psihoanalitičnega vidika bi rekli, da brezpredmetno in zgrešeno, ker na posameznike lepi etikete in jih stereotipizira. Genske dispozicije – dojemljivost oz. odpornost na »vplive okolja« – diagnosticiranje še dodatno zapletejo.

Zanimivo je, da »naš« Brezovar v svoji knjigi Osebnostne motnje korektno navaja mnoge psihoanalitične pomisleke/kritike, celo prerekanja, glede prenagljenega in poenostavljenega diagnosticiraja. »Največkrat gre za nesoglasja psihoanalitičnih in kognitivno-vedenjskih šol,« pravi Brezovar v »Zaključni misli« poglavja »Uvod v osebnostne motnje« (str. 132). Bralec njegove knjige pa vendarle dobi vtis, da Brezovar zagovarja sedanje psihiatrično diagnosticiranje (in se »izogiba« psihoanalize, Freuda).[2] Na videz – ampak očitno bolj na videz – razume bistvo psihoanalitičnih pripomb, pomislekov in kritik stereotipnega diagnosticiranja. Ima pa velike pomisleke pri vpeljavi MKB-11, ki se obeta v letu 2022. Videti je, da bo MKB-11 vnesel v diagnostično paradigmo velik – po mnenju Brezovarja – »tektonske« spremembe/prelome: »Tako korenite spremembe običajno ne prinesejo nič dobrega, in občutek imam, da utegne model osebnostnih motenj, kakršnega so predlagali avtorji MKB-11, prinesti več škode kot koristi.« (Brezovar, str. 56) V isti sapi pa (v pronevrološkem poglavju »Etiologija osebnostnih motenj« v sklepu trdi tole: »Šele ko spoznamo, kateri sistemi živčnih prenašalcev so pri specifičnih osebnostnih motnjah kompromitirani, lahko začnemo z razvijanjem zdravil, ki bodo ciljala specifične (tarčne) transmiterske sisteme.« (Brezovar, str 131) Ravno tovrstno razmišljanje predstavlja jedro psihiatrično-nevrološke konceptualne zablode, ki jo še kako zagovarja in vzdržuje/perpetuira farmacevtska industrija. Psihoanalitično razmišljanje bi se v tem psihopatološkem kontekstu glasilo takole: »Šele ko spoznamo, kateri infantilni miselni sistemi so pri specifičnih osebnostnih motnjah deformirani – torej ko spoznamo ključne infantilne dogodke, ki so poškodovali te jedrne/fundamentalne miselne sisteme –, lahko začnemo s psihoterapevtsko (pogovorno) intervencijo, ki bo posredno ciljala in tudi spremenila specifične (tarčne) transmiterske sisteme.« V tej luči naj sklenem to poglavje s futurološko idejo/željo, da je primarna in ključna naloga psihoterapevtske oz. psihopatološke – torej tudi psihiatrične in/oz. klinično-psihološke – stroke najti načine detektiranja »pokvarjenih« infantilnih (jedrnih) misli oz. miselnih sistemov, ali pa vsaj načine iskanja ključnih dogodkov iz otroštva (ki so vplivali na otrokovo miselno obnašanje v njegovi zavestni in nezavedni psihični realnosti). Vsekakor bi bilo (za paciente) najbolje, da se v psihopatološki stroki čim prej najdejo načini ugotavljanja/iskanja (detektiranja/zaznavanja) v otroštvu »pokvarjenih«/deformiranih (ključnih) misli (míslenja/mišljenja). Ključno poslanstvo pri tem/tovrstnem ugotavljanju/iskanju (detektiranju/zaznavanju) bi/bodo imeli prvenstveno seveda (razsvetljeni/ozaveščeni) starši, ki bi/bodo svojim otrokom beležili (potencialno fatalne) dogodke iz celotnega otroštva. Še bolj (pre)drzna futurološka ideja je, da bi starši oz. zdravstveni sistem – verjetno preko sistema nekakšnih (možganskih) čipov – otrokom beležil miselno dogajanje in ga nekam – na nek centralni računalnik – beležil in/oz. shranjeval. V odraslosti pa bi se – če bi se izkazala potreba (beri: če bi imel človek/pacient psihične težave) – »odzipalo« te podatke in se jih predalo psihopatološki stroki. Le-ta pa bi potem v psihoterapevtskem procesu, »repariralo«/popravilo oz. rekonstruiralo natančno te napačno míselne misli oz. spodletele miselne sisteme/sheme, kar bi v končni fazi izboljšalo psihično počutje oz. predrugačilo določene/napačne občutke, čustva. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da bi se na ta način, po tej (psihopatološki) poti/intervenciji, spremenila tudi transmitrske struktura v ključnih sinaptičnih sistemih. Farmacevtska industrija (skupaj s psihiatri/psihiatrijo in nevrologi/nevrologijo) bi se sicer v agoniji postavljala na glavo in protestirala, bi pa zato (na/po drugi strani) vzcvetela industrija izdelovanje »odrešilnih« (možganskih) čipov (ki bi bila v ključni strokovni povezavi s psihoanalizo in kognitivno znanostjo).[3] Itd. Itd. Itd.

[1] Pri nas se je s to teme posredno ukvarjal Gregor Žvelc. Na 13. Študijskih dnevih na Rogli (5.6.2016) – »slučajno« sem bil na Rogli prisoten – je predstavil referat »Raziskovanje v psihoterapiji« in eksplicitno izpostavil ključnost transferja v t. r. vseh psihoterapevtskih metodah/pristopih. https://www.skzp.si/wp-content/uploads/2017/07/kairos_10_1-2-2016_oo.pdf

[2] Brezovar sam priznava, da mu je psihoanalitične kontekst v resnica »napisa« Janek Musek, oz. da ga povzema. Očitno pa je, da sam psihoanalize ne razume na tak način, da bi dokončno dojel, da je psihoanalitična kritika psihiatričnega diagnosticiranja nadvse upravičena in legitimna.

[3] Dilem, kaj vse bi/bodo s seboj prinesli (možganski) čipi (ki bi/bodo beležili misli, mišljenje, míslenje – ali pa vsaj detektirali ključne infantilne/življenjske dogodke), se v tem kontekstu ne bomo dotikali, kljub temu, da so še kako relevantne. 

PS: "Vem več, ker vem, da ljudi obvladuje nezavedno!" (Psihiatri večinoma tega ne vedo.)

Zadnje objave
Motnje hranjenja – 4. del
Motnje hranjenja – 3. del
Motnje hranjenja – 2. del
Motnje hranjenja – 1. del
Podkast na YouTube (Roman Vodeb)
Najbolj obiskano
1
Sebastien Abramov (Colarič), Sara, Julija in odžagana roka
2
Manipulacija, nezavedno, psihoanaliza - 1. del
3
MANIPULACIJA, nezavedno, psihoanaliza - 2. del
4
Motnje hranjenja – 4. del
5
Cankarjanska mati
Sorodne vsebine
(MEJNA) OSEBNOSTNA MOTNJA – 5. del
Histrionično-narcistična osebnostna motnja – 6. del/1
Histrionično-narcistična osebnostna motnja – 6. del/2
MOM-ovci so težki kot svinec - 3. del
Zdrs psihiatrinje dr. Biserke Ilin