V luči sistemskega neznajdenja v nedavne kalvariji ob utopitvi dečka na Soči lahko rečem le to, da sem na to temo - torej o CSD/FSD (feministkah) - povedal že t. r. vse ...

4.4.2016 – »… Ampak te ženske, ki sedaj zasedajo direktorske fotelje in najvišje državne funkcije (in katedre predavalnicah družboslovnih fakultet), poslanske klopi, pa včasih niso vredno imena ženska. Višek norega profeminističnega sistema,so množice direktoric na Centrih za socialno delo (CSD) in – mimogrede povedano – tudi Zavodov za zaposlovanje (kjer se sistemsko ponižujejo tisti simbolno kastrirani slovenski moški, ki so ostali brez službe)… …/…/… Same CSDjevek – tokrat imamo v mislih predvsem Lidijo Hartman Koletnik in njenih 31 sodelavk (gre za same babe!) – v resnici niso toliko neposredno krive, da so v svoji »strokovni« odločitvi, ko so iztrgale iz ljubezenskega objema dedka in babice dva fantička in ju pahnile »v klešče« neznanim (denarja željnim) rejnikom, v temo brcnile; brcnile so v nezaceljeno rano …/…/… Ženske pa se res znajo predvsem slepo držati zakonov – tudi takrat, ko vesoljno občestvo spozna, da so določeni zakoni neživljenjski. In natančno to se je zgodilo v velenjskem rejniškem primeru in zdrsu tamkajšnjega CSD …/…/… Na srečo sedaj vsa Slovenija čuti in ve – ker ji leva socialna politika pač ni povsem razžrla možganov –, da je velenjski CSD dela brezsrčno, po suhoparni črki zakona, brez vsakršne moralne razsodnosti, niti sočutja te velenjske CSDjevke, v objemu svoje strokovne norosti, ne občutijo v povezavi teh sirot, ki jim je oče ubil mamo, država pa vzela še (ljubeča) dedka in babico …/…/… Ko človek sestavi vse puzzle skupaj in si ustvari sliko o slovenskih CSD, ne more, ne da bi se vprašal, kje so se vse te »strokovnjakinje« šolale. In naj bo vesoljni Sloveniji jasno, da so se šolale na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, kjer feministke (in gejevski aktivisti) že dolga leta perejo možgane vsem rodovom socialnih delavk, ki se »strokovno« šopirijo na vseh teh CSD …/…/… Če dodamo, kako se psihologinjam, ki tudi tvorijo jedro slovenske CSDjevske »stroke«, perejo možgani na Oddelku za psihologijo ljubljanske FF – tam je glavna gospodarica vednosti Ljubica Marjanovič Umek –, potem je jasno, da se bodo nebuloze, kakršni smo priča v velenjskem primeru rejništva, nadaljevale … « (Po CSD-jih so same babe! Groza! - II. del)

8.4.2016 – »…Še vedno ne morem verjet, da se toliko (domnevnih) strokovnjakov - osebno bi raje rekel kvazistrokovnjakov - odloča podpirati odločitve velenjskega CSD, ki je starima staršema ukradel osirotela vnuka in jih poslal v rejo …/…/… Na samo da Vlasta Nussdorrfer sploh ni razumela bistva spolnih zlorab, tudi bistva otroštva (skupaj z Darjo Groznik) ni razumela – in ga še zdaj ne razume. Osebno nikakor ne morem razumeti, da ne razume(ta), da je za "ugrabljena" dečka V NAJVEČJO KORIST, če od bebice in dedka PREJEMATA LJUBEZEN, dedka pa hkrati uporabljata za dokončanje (primarne) identifikacije pri razreševanju Ojdipovega kompleksa in tvorjenje Nadjaza (kar je že tako ali tako pri obeh zelo ponesrečeno zastavljeno). Nebuloze, ki si jih je Varuhinja Nussdorferjeva privoščila na tiskovni konferenci, ko je na podlagi pridobljenih podatkov "ugotovila", da velenjski CSD z namestitvijo osirotelih dečkov v rejo ni kršil njunih pravic. Če PRAVICA DO PREJEMANJA LJUBEZNI – vsaj od babice in dedka – ni ena od temeljnih pravic teh dveh otrok, potem ... potem lahko ukinimo ves izobraževalni in socialni sistem, ki ga imamo v Sloveniji …« (Vlasta Nussdorfer in Darja Groznik in velenjski CSD - III. del)

9.7.2016 »…Če je kaj, kar se moramo resnično bati, ko govorimo o psihosocialni paradigmi pomoči (in FSD ter CSDjih), je to ženski latentni sadizem. In če obstaja stroka, ki je s tem fenomenom človekovega zla najbolj kontaminirana s sadizmom – seveda latentnim, ki se včasih pošteno manifestira – , je to psihosocialna stroka. Če bi vedeli, kaj vse so si doslej iz registra sadizma privoščili socialni delavci – v mislih imamo predvsem ženske, ker so pač v psihosocialni stroki v večini – bi nas bilo groza. Želja nekaterih žensk po moči in oblasti zna biti zelo patološka in militantna. Natančno zato so ženske na direktorskih in ministrskih stolčkih ukopane kot nezamenljiva trdnjava. Svojih foteljev se držijo kot klop …/…/… V teoretskem ozadju vsakršne ženske faličnosti in želje po moči, oblasti in ukazovanju je seveda ojdipsko (torej nezavedno/potlačeno) zavidanje penisa. Še posebno ženskim »nepomembnicam« po CSDjih je moč, ki jo dobijo, ko lahko t. r. upravljajo z življenji otrok in staršev, tudi starih staršev, je omamna. In ker ženske v povprečju nimajo močnega Nadjaza – jasno, ker je narava kastracijskega kompleksa pri njih radikalno drugačna kot pri moških – ne znajo moralno razsojati oz. (postkonvencionalno) moralno dno odločati. Njihov speči/latentni sadizem jim privre na plano vselej takrat, ko so v skušnjavi in bi rade občutile to falično moč …/…/…Sedaj vam bom predstavil izkušnjo ženske, ki je na lastni koži izkusila ta oblastniški CSDjevski pristop in ves sadistični patos uradne psihosocalane (kvazi) stroke: »Meni, kot otroku, so bile takrat socialne delavke iz CSD najhujše sovražnice. Jaz sem se jih bala, ker me je bilo celo otroštvo strah, da me bodo odpeljale stran od babice. Vedele so, da je babica čudovita in zelo zelo skrbna oseba, pa so velikokrat prišle preverit stanje. Res pa je, da je bilo pri nas grozno, ker smo živeli skupaj s stricem, ki je bil največji pijanec in razgrajač. On je bil pijan čisto vsak dan do mojega 2. razreda. Vsak dan nas je bilo strah, ko se je vrnil mrtvo pijan iz službe oz. iz gostilne, ker je razbijal po bajti, si pred nami rezal žile, večkrat si je prerezal tudi trebuh ... V glavnem, tudi pod razno pri nas ni bilo okolje primerno za bivanje otroka, ampak ne zaradi babice! Socialne delavke pa so hodile preverjat babico (!) in ne strica (!), njega so se itak bale, hodile so le takrat, ko so bile 100% prepričane, da je on v službi. Enkrat so prišle, ko sem bila sama doma, babica je šla ravno v trgovino, 2 minuti stran. Pa so me zasliševale samo o babici, kako se ona do nas vede, če nas pretepa, ali nam daje jest, nam pere perilo itd. In so rekle, da moram to povedat, ker me bodo odpeljali k drugim staršem. Slučajno je bila na hladilniku prazna flaša piva in so vprašale, če ga je babica spila, čeprav so vedele, da babica ni v življenju spila cele flaše piva, nikoli sploh ni pila alkohola. Takrat so me oblile solze in sem povedala, da je babica zelo dobra do nas, da nam da zadnji košček kruha iz svojih ust in da ne grem stran od nje. "Prasice", kot sem jih imenovala takrat, pa so rekle, da o tem ONE odločajo! Ko je prišla babica iz trgovine, sem neutolažljivo jokala. Kljub temu, da mi je babica rekla, da nas živa ne bo dala, smo se vsi trije bali teh "prasic". …/…/… V bistvu pa se je šlo samo zaradi denarja. Mama si je dolgo časa poskušala urediti rejnino, pa so vedno našli "izgovor", da je ni prejela. Šele potem, ko sem bila starejša od 10, se je uredilo tudi to. A so bili problemi tudi potem pri štipendiji, ko sem se vpisala na gimnazijo. Kljub temu, da sem bila v osnovni šoli odličnjakinja in so me celo "prasice" pohvalile, so mi grozile, da bo mogla babica vračat štipendijo in rejnino, če šole ne bom naredila. …/…/… V glavnem, jaz sem se jih grozno bala, ker me je bilo strah, da me odpeljejo stran od babice. Isto je bilo z bratom in sestro. Brat se jim je večkrat kar skril. Spomnim se, da je blizu stanovala ena starejša ženska, ki je imela v rejništvu po več otrok, tudi po 10. Ampak ona je res grozno grdo ravnala z njimi, pretepala jih je, jih stradala, otroci so res trpeli. A socialna (beri: CSDjevek) je njej dala vsakega otroka, tudi nam je grozila, da bomo šli k njej. Enkrat so ji pripeljali dvojčka. Sta ji ušla k moji babici, ki je vsak dan sedela pred hišo in se z njima pogovarjala. Ne bom nikoli pozabila, kako sta se ji oba ovila okoli nog in jokala, da od »tete Hanike« ne gresta nazaj k dodeljeni rejnici. "Prasice" pa so jih strgale od moje babice stran in jih peljale nazaj. A nista dolgo ostala tam, ker sta še večkrat zbežala, zato so ju odpeljali v Višnjo Goro.« … Ja, to – spoštovani bralci, spoštovani Slovenci – je ta ženski sadizem, ki se ga je treba bati, in ki zna biti pogosto bistveno hujši in drugačen, bolj »subtilen«, od moškega. Lahko bi operiral z imeni teh socialnih delavk in izdal tudi mesto CSDja, pa ne bom. Želel bi le opozoriti, kako spodletelo je koncipirana psihosocialna stroka in celotna paradigma v Sloveniji.« (Ženski sadizem in "prekmurski deček")

1.9.2017 – »… Med drugim je Möderndorfer vehementno izdal »skrite« podatke in posredno – ne, da bi vedel – izpostavil prav latentni sadizem (in njihovo željo po moči in oblasti) CSDjevskih psihosocialnih »strokovnjakinj«: »V letu 2008 je bilo 264 odvzemov otrok. Leta 2009: 293 … Leta 2010: 302 … Leta 2011: 416 … 2012: 372 … 2013-tega leta: 385 … 2014: 369 … 2015: 328. Vsi so bili odvzeti na podlagi 190. člena, ki govori o odvzemu mladoletne osebe, niso bili odvzeti po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Je pa bilo na podlagi tega zakona v letu 2009: 24 odvzemov … 2010: 35 odvzemov … Leta 2011: 47 odvzemov … Leta 2012: 45 odvzemov … 2013: 48 odvzemov … 2014: 38 … 2015: 32 …« (Opomba: gre za prepis iz magnetograma (25) interpelacijske seje, 14.12.2016) …/…/… Ravno v času mojih medijskih angažiranj v času interpelacije se je name obrnila obupana mamica – živeča na Notranjskem – svojo tragično zgodbo. CSD ji je ugrabil sina in hčerko! »Moja zgodba je polna solz, krivic – krivic in nenehnega boja proti vsemu. Sem mati 7-letnega sina in 4-letne hčerke. Moja pot me je zapeljala k sedaj že bivšemu možu in njegovi družini, kjer sva si ustvarila topel dom. Kmalu pa sem bila deležna fizičnega, psihičnega in spolnega nasilja. Pomisleki, da bi bivši partner lahko ogrozil mojo primarno družino, če bi pomagali, so bili nenehno prisotni. Spremljal me je strah in občutek krivde, da sem za vso bedo kriva edino le jaz. Kolega mi je svetoval pogovor na brezplačni številki klica v stiski. Napotili so me na CSD in tamkajšnji svetovalki sem povedala svojo zgodbo. A zgodilo se ni nič! Zopet sem poklicala brezplačno številko klic v sili in šele takrat izvedela za krizni center. Njihova svetovalka je uredila vse potrebno in v dveh dneh sem se lahko zatekla v krizni center. Čez mesec dni so me sprejeli v Varno hišo in tam sem ostala pol leta. Ves čas sem mrzlično iskala stanovanje in se naposled preselila na Notranjsko, skupaj z otrokoma. Po mesecu dni skupnega prebivanja v novem domu, so mi v spremstvu policije, brez predhodnega obvestila sredi ceste otroka odvzeli in odpeljali k rejnikom v Radovljico. Vzrok naj bi bil moja neprimernost za vzgojo. Zbrala sem toliko moči, da sem jih tolažila .“vse bo v redu ... za kratek čas morata s tema gospodoma.“ in se zraven spraševala kaj tako krutega sem naredila, da si nisem zaslužila niti možnosti, da dokažem kakšna mati sem. Dva meseca sem preživela v popolni prepovedi vseh stikov z njimi. Od tega je že dve leti. Premaknilo se je le toliko, da me otroka lahko obiščeta vsak drugi vikend v mesecu. Poslovimo se v joku in tolažbi, da bomo kmalu spet skupaj in srce se mi trga, ko mi hčerka stiska roko v upanju, da ji tokrat pa le ne bom pobegnila. Sin pa vedno ponavlja, da noče nazaj, hoče ostati pri mami. Borim se z inštitucijami, obiskala sem varuha človekovih pravic, udeležujem se posvetov na CSD, obiskujempsihoterapevta, da bi dokazala, da je to mati, ki je za svoje otroke pripravljena narediti vse, da je to mati, ki jih nestrpno čaka z ljubeznijo, ki jo tako močno potrebujejo. Sodišče pa le prelaga svojo odločitev in obravnavo ter odteguje dragoceni čas, ki ga ne bo nihče povrnil. Položena v milost in nemilost vsem inštitucijam in občutku nemoči, saj žrtev tukaj ni bila zaščitena, temveč še enkrat tepena.«… « (Ženski sadizem je treba zaustaviti!)