Članek
Objavljeno Jul 11, 2020
Ciljna publika novodobnih umetnikov – ne samo konceptualistov – so intelektualci in/oz. premožna elita/buržoazija, ki sodobno (modernistično in postmodernistično) umetnost uporablja kot statusni simbol, s pomočjo katerega se dvigne nad »ostale«, nad »nevedne«, umetniško/umetnostno »neizobražene«, neuke laike, kmete, delavce, nad »aberveznike«, kot jih žaljivo označujejo ... Tudi v tej socialni separacij – oz. socialni stratifikaciji – je mogoče zaznati precej svojevrstnega sadističnega izživljanja nad »ne-poznavalci«. Ravno distinkcija med »poznavalci« umetnosti in »nepoznavalci« ima sadistično, torej perverzno konotacijo. S številnimi racionalizacijami in intelektualizacijami je – ob izdatni pomoči celotnega nezavednega (in celo simbolnega) – mogoče prestopiti iz registra »kmetavzarskih« »nepoznavalcev« v intelektualno elito t. i. »poznavalcev« umetnosti.
Medmet: Slovenska elita se – kar se tiče okusa v umetnosti – deli na levo in desno, torej na liberalce in konservativne. Premožni liberalci imajo sicer nekaj (nezavednih) zadržkov glede umetniškega »sookusa« z (revnimi) anarhističnimi levičarji (t. i. »kulturniki«, ki so vselej tudi aktivisti), ki še kako ljubijo abstraktno umetnost – ki je večinoma prežeta z nepotrpežljivostjo in nedisciplino (kar je pogosto tudi osebnostna lastnost samih umetnikov/»kulturnikov«). Levi petičneži (leva elita) se – po logiki socialne stratifikacije (in t. i. visoke umetnosti kot statusnim simbolom) – pogosto zatekajo ravno še v visoko in/oz. tradicionalno umetnost, ki jo imajo sicer »v zakupu« oz. v okusu (desni) konservativci … Kategorija in/oz. pojem prestiža je še kako povezan z dojemanjem umetnosti. Prestižna umetnost gravitira predvsem v visoke sloje – tja, kjer je nekoč prebival balet in opera, pozneje pa še klasična (komorna) glasba in galerijska umetnost, kamor so vzvišene in bonntonizirane dame, odete v večerno toaleto, vodile svoje naveličane može. Cenena zabavljaška gledališča so bila t.r. ustvarjena za izmozgane delavce in utrujene kmete. Dandanes so glavni gledališki zabavljači, ki dejansko tudi nasmejijo – vsaj pri nas je tako – stand-up komiki, ki na račun svoje cenene »umetnosti« dobro živijo …
In enkrat je treba reči bobu bob. Onstran »moderne« (abstraktne) umetnosti je t. r. nič, je eno samo čudenje, ena sama antiumetnost, ki je posledica nanašalnih svojevrstnih nanašalnih blodenj samih umetnikov, kot tudi »strokovnjakov« za teorijo umetnosti (a la srb Miško Šuvaković)). Čudi se prvenstveno konzumentovo nezavedno, torej njegovi simbolni procesi – to je bistveno. Da se čudimo tudi s pozicije zavest, v resnici ni bistveno. Ravno simbolni procesi (v »realno Realnem«) – ki so pri prepoznavanju umetnosti bistveni – nekako ne morejo preprosto absorbirane/konzumirane manifestne umetnosti in jo pretvoriti v latentno strukturo: konzumirane umetnosti ne morejo simbolizirati, torej ji podeliti simbolnega statusa, simbolne vrednosti (v »realno Realnem«) – ker je ponujena »abstrakcija« na nek način neprabavljiva. Če simbolni procesi »zaštekajo«, ne speljejo svoje primarne naloge – torej simbolizacije – se ponujena (manifestna) umetnina/»abstrakcija« ne more interpelirati v umetnost. Čustva, ki se gomilijo okrog (post)modern(ističn)e umetnosti, so zato pogosto povsem averzijska, s priokusom nelagodja, zmedenosti in celo zoprnosti. Apel na kognitivno interpretacijo (skozi kognitivno mašilo), na katerega nas napeljujejo »teoretiki umetnosti« (a la Miško Šuvaković) , je v tem primeru popolnoma nepomemben, irelevanten. Zato je aluzija na konec (takšne) umetnosti oz. na antiumetnost povsem legitimna. »Antiumetniški« šok, zabeležen s kulminiranim čudenjem (beri: čudenjem v čisti obliki) se v takšni antiumetnosti pretvori v zoprnost, v averzijo – o čemer je govoril Freud, ko je svaril, da vsaka averzija, ki ima ambicijo, da je prepoznana kot umetnost, pač ni umetnost – ker je antiumetnost oz. »umetnost« brez talenta.
Škoda j le, Freud o averzijski umetnosti (ki v njegovem času še ni bil močno razviza, se je pa ravno rojevala) ni spregovoril v povezavi infantilnimi interpretativnimi konstrukcijami, ki se pletejo v otrokovi glavi, ko si beli glavo z vprašanjem, od kod prihajajo na svet otroci. Če bi Freud svoje teoretske nastavke okrog interpretacije teorije zaorite (beri: bizarno-grotesknih verjetij) speljal na teorijo oz. interpretacijo umetnosti, bi bilo dandanašnje averzijske abstraktne umetnost bistveno manj.
V teh časih – ko velja, da je vsako umetniško afnanje že (konceptualna oz. abstrakna) umetnost – bi sicer težko rekli, da mora (na vsak način) »prava« umetnost enoznačno sinergirati z načelom ugodja. Umetnost je dandanes pač mutirala, postala je »antiumetniško« izmaličena in kontaminirana s številnimi psihičnimi momenti – tako samih (netalentiranih) umetnikov, kot tudi konzumentov. Krila je »antiumetniškim« mutacijam dal po eni strani ravno latentni sadizem samih umetnikov, ki najverjetneje (nezavedno) sadistično uživajo, ko/ker predpostavljajo, kako konzumenti (beri: vrli ljubitelji (anti)umetnosti) trpijo, ko/ker v resnici nič ne štekajo in so totalno zmedeni, začudeni, zaprepaščeni. Skozi številne racionalizacije in intelektualizacije pa se še vseeno delajo fine, pametne, češ, kako dobra je dotična moderna/sodobna/abstraktna/konceptualna (anti)umentost. Natančno v takšno hipokrizijo zapadajo dandanašnji elitni ljubitelje sodobne/moderne abstraktne umetnosti. Ljubitelji tradicionalne umetnosti pa posledično padajo v apatijo. Nanašalne blodnje umetnikov (in teoretikov umetnosti), ki imajo v resnici nekakšno patološko jedro – in perpetuirajo njihove »nanašalno blodnjave« abstrakcije – pa še kar vztrajajo in suvereno, kot slon med porcelanom, lomastijo po »pravi« umetnosti, režejo meglo, brcajo v temo ...
Jul 11, 2020