Članek
Objavljeno Jul 08, 2020
Sodobnemu (post)modern(ističn)emu (abstraktnemu) slikarskemu (in tudi kiparskemu) oz. »vizualnemu« (»konceptualnem«) afnanju dandanes ni ne konca ne kraja. Sodobni umetniki so – potem, ko se je umetnosti obetalo razkrinkanje (v smislu natega) – nadležni tudi zato, ker so za nameček še »kulturni« aktivisti, ki se borijo za svojo (anti/pseudo/kvazi) umetnost. V tem kontekstu je Heglova teza o koncu umetnosti še kako aktualna. V 20. stoletju so v likovni umetnosti – (konkretno) v slikarstvu – namreč svoje negativnosti dodali še t. i. »konceptualisti«, ki so dobesedno zasvinjali dobršen del današnje vizualne umetnosti. Na svojstven način je ravno zaradi vseh teh svetovnih zvezdnikov likovne abstrakcije kontaminirano tudi slovensko slikarstvo – še posebno v zadnjih 50 letih. Ne samo nagrajenci »Riharda Jakopiča«, pač pa mnogi, ki bi na področju likovne umetnosti radi nekaj bili (nekaj pomenili), so t. r. sami abstraktniki, katerih »umetniška« dela imajo pretežno averzijsko konotacijo prežeto s (konzumentovim) čudenjem in zmedenostjo, ki se skriva za fasado uradnega odobravanja in dobrikanja vse j tej modernistični in postmdernistični umetnosti. Ravno takšni »velikani« (post)modernistične umetnosti so (tradicionalno) umetnost popolnoma izmaličili/izumetničili, jo ohromili, jo na nek način ugrabili oz. jo mutirali. Zbegali so vse sodobne/novodobne (prihajajoče) rodove umetnikov, ki po tihem – torej nezavedno hlepijo po časti in slavi in seveda – četudi zgolj po tihem – tudi po denarju. Temeljna značilnost sodobnih umetnikov – prednjačijo pa abstraktni »konceptualisti« – je, da med seboj nezavedno tekmujejo, kdo bo bolj zmedel in načudil – lahko bi rekli, da celo »nategnil« – svojega »odjemalca«, konzumenta, ljubitelja (sodobne/abstraktne/konceptualne) umetnost. Ta(k) perverzni nateg je prežeta še z obilico latentnega sadizma. Več in bolj kot se konzumenti – »ljubitelji sodobne umetnosti« – (po tihem) čudijo, bolj so »sodobni«/»moderni« (abstraktni/konceptualni) umetniki srečni, celo navdušeni, ali pa vsaj pomirjeni. Njihova pozicija do svojih konzumentov je seveda latentno sadistična.
S psihoanalitičnega vidika je ravno v Picassovem in Mirojevem – tukaj so še nemški »bauhausisti« – obratu od njune »analne« umetnosti – mislim na natančno-realistične (naturalistične) umetnosti, ki je predhodila poznejši abstraktnosti – mogoče zaznati precej latentnega sadizma (ki ima sicer tudi »analne« temelje – ravno analni faza psihoseksualnega razvoja ima ime tudi sadistična faza). Sicer prokomunistični Picasso je portretom Stalina (l. 1953) dejansko sadistično zmasakriral Ruse/Sovjete, Moskovčane ... Kulminacija (latentnega) sadizma je evidentna v poznejši konceptualni umetnosti, kjer je mogoče zaslediti močan (latentni) upor proti tradicionalni umetnosti, katere temeljni atribut je ustvarjalna potrpežljivost, ki je konceptualisti v svoji abstraktnosti (načeloma) nimajo.
Konceptualna umetnost (kratko: konceptualizem) je novodobna umetniška smer (oz. kar nekakšno gibanje), za katerega je mogoče legitimno trditi, da je ugrabilo umetnost, kakršna je bila še pred 100 leti – oz še v 19. stoletju. Pod taktirko konceptualistov je tradicionalna umetnost, o kateri je v teorija umetnosti (skozi psihoanalizo) govoril Freud – mutirala do nerazpoznavnosti. Konceptualisti so umetnost dejansko ugrabili, oz. jo preprosto postavili v pat položaj, jo spremenili v anti-umetnost – sedaj pa se sadistično izživljajo nad njo, predvsem pa nad konzumenti te izmaličene (konceptualne) umetnosti, prežete z obilico abstraktnosti – beri: antirealističnosti.. Racionalizacija in intelektualizcije (to sta dva pomembna ego-obrambna mehanizma) teh konceptualistov gredo v tole (iluzorno) smer: »Mi se ne ukvarjamo več s formalno ali vizualno zgradbo nekega umetniškega dela, pač pa poudarjamo idejo, torej 'načrt' oz. koncept.« V svoji teoriji/interpretaciji oz. pri razumevanju svoje (konceptualne) umetnosti se (zavestno) osredotočajo na »kogito«, torej na svoje zavestno razmišljanje, na dojemanje svoje umetnosti – ne vedo pa, kako in koliko so v resnici (fatalno) zaznamovani s svojim nezavednim. Pri konceputalistih je ključna ravno (zavestna) iluzija o izraženju neke zamišljene ideje, načrta, koncepta. Na tej točki jih psihoanaliza popolnoma razgali, sesuje, jih degradira in demolira.
Po mnenju konceptualistov – torej brez kakršnegakoli družbenega soglasja – to njihovo hotenje že zadostuje, da njihova (konceptualna) umetnost dobi status umetnosti. Mnogi okrog njih se na glavo postavljamo in trdimo, da to ni več umetnost, pač pa degradacija umetnosti … – oni, konceptualisti, pa še kar vztrajajo, češ, da je to (vrhunska) umetnost – zadnji krik (umetniške) mode. Kritike svoje »visoke« umetnosti pa označujejo kot nevedneže, nepoznavalce – češ, da ne poznajo njihovega likovnega jezika oz. se ne spoznajo na (njihovo) »visoko« umetnost. To, da tehnična dovršenost in izraznost umetniškega dela konceptualistom ne igrata pomembne vloge, verjetno ni treba posebej poudarjati. Konceptualisti so v svojem pristopu k umetniškem ustvarjanju – v svoje umetniškim stilu – seveda zaznamovani s svojimi duševnimi procesi, s svojo siceršnjo posebnostjo. Že ta zavestna obsedenost s kognitivno idejo, z načrtom oz. konceptom, ki je proizvod uma – ne pa čustev – nakazuje določene psihične/čustvene (osebnostne) specifike, če že ne deficite. Psihoanalitično gledano bi se dalo legitimno reči, da so mnogi konceptualisti v resnici nagnjeni k razpuščenosti, celo neredu oz. »neurejenosti«, morda celo anarhiji (temeljni atribut anarhizma je nespoštovanje tradicije in avtoritet). Če bi vedeli, koliko psihopatologije/psihopatije se v resnici potika po vseh teh ranjenih »umetniških« dušah, bi se zgrozili.
V stilističnem smislu je mogoče tu in tam tudi pri konceptualistih zaslediti celo nekaj obrobne »analnosti« (torej natančnosti), vendar prav veliko truda – beri: muktotrpnega umetniškega (»likovnega«) potrpljenja – v njihovih »umetninah« ni zaslediti. Čudenje – kot primarno čustvo take »konceptualnosti« – s strani »neukih« konzumenotov, je neizbežno. Takšno »moderno« (konceptualno) umetnost »bolj« sprejemajo (le) »višji« sloj, (leva) elita intelektualecev, petičnežev (ki bi radi bili vzvišeno pametni) in tudi »zafnanih« (levih) anarhistov, ki si navadno rečejo »kulturniki«. Kakšnih realno prizemljenih kmetov/delavcev ali deloholičnih podjetnikov med ljubitelji konceptualne umetnosti ne boste zasledili. Rojenih konservativcev ta tip umetnosti prav tako ne zanima. Veliko hlinjenega odobravanja – zgolj iz vljudnosti in kulturniškega bontona – je mogoče zaslediti ravno v kontekstu konceptualne umetnosti. Glede na to, da je večina konceptualistov t. r. revežev – kronične finančne težave so značilne ravno za njih – se konceptualisti poslužujejo različnih (javnih) razstavnih prostorov – še najmanj pa galerij, katerih najemi so dragi. Konceptualne umetnine niso vezane na galerije, pač pa naletimo nanje kar na javnih mestih … Zaradi narcistične ranjenosti v osebnostni strukturi so tudi konceptualisti radi (čim bolj) vidni, sprejeti, deležni množične pozornosti. Radi gredo kar na uli(či)ce, trge, parke, drevorede … – med ljudi in seveda v medije.
PS: Umetnost - "Kaj je in kaj ni UMETNOST", je bila tema ZOOM-konference/predavanja (2.7.2020), ki ga je mogoče poslupšati ne tem linku: https://www.youtube.com/watch?v=uh09ebAGiTg&t=663s
Jul 08, 2020