Če bi se imel za umetnika – pa se nimam –, bi v teh časih protestiral. Pa ne proti vladi, pač pa proti domnevnim umetnikom – sami sebi rečejo »kulturniki« –, ki svojemu, takšnemu ali drugačnemu, afnanju rečejo umetnost. Po mojem videnju si mnoge »umetnine« še statusa kiča ne zaslužijo. Za nameček pa bi ti »kulturniki« radi, da jih država še financira. Najbolj seveda protestirajo tisti, ki jim voda počasi že zaliva grlo. Finančna stiska je vselej »jeba«, še posebej, če jo je deležen moški, ki se – če je brez denarja – vidi kot simbolno kastriranega. Po domače povedano: če je brez denarja, je »brez kurca«. T. i. »moderni umetniki« seveda prednjačijo. Te sodobne umetnike, je treba, kot »umetnike«, dati pod narekovaje, ker v resnici – po mojem (psihoanalitičnem) videnju – ne gre za (prava) umetnike. Naj uvodoma še dodam, da je umetnost v veliki korelaciji s frustracijo – in »leninitisom«, kar pomeni, da sodobnim/modernim umetnikom kašno resno delo (v redni službi) ne diši.

Umetnost – vsaj tista, ki je v človeški kulturi cvetela dolga stoletja – ima svoje zakonitosti. Zato »ni vse zlato, kar se sveti«. Torej ni vse, kar se razglaša za umetnost, tudi dejansko umetnost, kakršno smo poznali. Če bi bilo vse umetnost, bi bil tudi kič umetnost. Tako je pa »kič« izraz, ki se je zadnje stoletje – že od sredine 19. stoletja – uporablja za označevanje nekakšne navidezne umetnosti, ki v sebi (domnevno) naj ne bi nosila globlje sporočilne, t. i. umetniške vrednosti. Umetnostni zgodovinar in etnolog Gorazd Makarovič je o kiču zapisal tole: »V drugi polovici 19. stoletja je med münchenskimi trgovci z umetninami nastal izraz Kitsch, ki je prvotno pomenil hitro narejena dela po okusu malomeščanske publike. Ime je lahko nastalo iz nemške narečne besede kitschen, ki pomeni mazati packati ali morda iz angleške besede sketch, skica.«

Malce posplošeno bi se dalo reči, da gre pri kiču za nekakšno nevredno ustvarjalnost – »umetnost« brez cene – ki je vzklila v glavi »ne-umetnika«, ocenjevalca (umetnosti) brez okusa – »umetnika, ki se na umetnost ne spozna«. Kič je skozi zadnja desetletja prepoznan kot nekaj slabega – nekaj, kar skuša zmanipulirati povprečnega, torej nezahtevnega konzumenta umetnosti. Čeprav … Tudi kič lahko postane umetnost – v primeru, ko … No, težko je vse skupaj ubesediti in argumentirati. Kontekst je seveda teoretsko izjemno zahteven.

Glasbenik – nekoč »ne tič ne miš« – Magnifico (Robert Pešut) je v začetku svoje glasbene kariere, veljal za nekakšnega »kič-glasbenika« balkanskega melosa – danes pa za zelo profiliranega mojstra slovenske popularne glasbe … »Kič se je spremenil v umetnost«, so že leta 2007 zanj zapisali v Delu po njegovem prednovoletnem koncertu. V glasbeni umetnosti je kič-glasba t.r. nemogoča. Namreč, ne da se biti glasbenik in fušati. V glasbi so problematična kvečjemu kič-besedila. Elita, ki bi se rada dvignila nad rajo, nad običajnim ljudstvom, prisega na »globoka« besedila. Za Jugo-Balkance bi se dalo reči, da so pravi mojstri za obračanje kiča v umetnost – spomnimo se pokojnega Ekrema Jevrića in njegovo kič-mojstrovino »Kuča poso, poso kuča!«

Po drugi strani so moderni in/oz. sodobni umetniki – od plesalcev, »slikarjev«/»kiparjev« do »elektronskih umetnikov« tiste vrste lisjaki, ki so iznašli nekakšno inverzno verzijo kiča, saj pretiravajo v povsem drugo smer. Njih inspirira čudenje, namesto ugodja. In natančno s tem čudenjem zmedejo opazovalčevo nezavedno, ki ne more simbolizirati videnega oz. konzumiranega. Freud je takšnemu čudenju v umetnosti rekel averzija, torej zoprnost.

V mojem rodnem mestu, v Trbovljah, blesti za lase privlečena »umetniška robotika« imenovana Speculum Artium. Pseudo-umetniškega afnanja, torej zoprnosti – tudi v obliki dojenja psa – je v teh časih na pretek. Sodobni (pseudo)umetniki skušajo – vsak na svoj način – prelisičiti potencialnega konzumenta te svoje »umetnosti« (pseudoumetnosti), kar jim na svojevrsten način tudi uspeva. S svojo »moderno« ali pa »sodobno« (pseudo)umetnostjo znajo prelisičiti vse – najbolj pa tiste »odjemalce«, ki jih na čudežen način pregovorijo, da postanejo njihovi donatorji in/ali/oz. sponzorji. Če jim to ne uspe, je v rezervi še »molzna krava«, imenovana država oz. državni proračun. Sodobnim oz. modernim umetnikom se dandanes ne uklonijo – beri: ne pustijo se zmesti in zmanipulirati – le še ljubitelji tradicionalne umetnosti in nekateri kritični misleci, med katere sodim tudi sam.

Zato nameravam v četrtek, 2. julija organizirati že tretjo (problemsko) »ZOOM-konferenco« s polemičnim naslovom: »Kaj je in kaj ni umetnost« (prijava na: zimskeurice@siol.net). Tokrat bom obdelal problem umetnosti skozi psihoanalizo oz. skozi Freuda. Nekaj moje psihoanalitične kritike umetnosti sem že izpostavil na nekaj mestih. (1. Vir - 2. Vir - 3. Vir)

V isti sapi naj rečem, da se osebno zavzemam za nekakšno demokratizacijo kulture. Ne pozabimo, da je obiskovanje nogometnih ali smučarskih tekem toliko kultura, kot obiskovanje muzejev in galerij. Se pa po drugi strani ne strinjam, da lahko arhitekti kandidirajo za Prešernovo nagrado in da gravitirajo na Kulturno ministrstvo. Umetnost si je povsem prisvojila kulturo, jo getoizirala in celo dosegla, da se je skozi moderno oz. sodobno umetnost celo kič kulturno umestil kot svojevrstna umetnost. Kič se je dandanes lahko ustoličil v umetnost ravno zaradi identične logike, po kateri je »moderna umetnost« lahko postala umetnosti. Problem kiča je bolj v tem, da ga elita – prvotno buržoazija – ne sprejme v register umetnosti. Problem moderne/sodobne pseudoumetnosti pa je averzija, torej zoprnost, na katero je opozarjal Freud, ko je kritiziral ne-umetnost.

Kič v glasbi in predvsem literaturi je dobil status »šunda«, kljub temu, da se »šudn« glasbo da še kako poslušat – kljub sumljivim besedilom. Z literarnim »šudnom« pa se da biti celo zasvojen. Strip je v tej zgodbi posebna oblika šund literature, ki se je dvignil nad literaturo »doktor romanov«, ki so se kot literarna zvrst (brez umetniške vrednosti) pojavili že v 19. stoletju. Takrat so družbeno cenjeni zdravniki svoje zanimive osebne zgodbe – predvsem v povezavi z delom v ordinaciji in zasebnim ljubezenskim življenjem (s pridihom seksualnosti) – zapisovali v krajše zgodbe, ki naj ne bi imele globlje umetniške vrednosti. Konzumentke take »šund« (ljubezenske) literature so bile – in so še – ženske. Z akcijskimi (šudn) stripi pa so bili zasvojeni predvsem moški. Kar se tiče moderne/sodobne umetnosti in spola, bi težko delali razmejitve.

Brezplačna ZOOM-konferenco (predavanje) s polemičnim naslovom »Kaj je in kaj ni umetnost« se bo zgodila v četrtek, 2. julija (ob 19h). Prijava na: zimskeurice@siol.net). Akcent predavanja bo umetnosti skozi optiko psihoanalize.