Protesti?! Zakaj že?! – 2. del
Desnosredinska Vlada gre levim na živce. Tudi po levem Počivalšku se – zaradi besa do Janše – brezsramno tolče z vsemi topovi. Na prvih »kolesarjenjih« je bilo protestnike še malce strah, da se ne bi okužili. Pri 8-majskem »kolesarjenju« tega strahu že nekako ni bilo več. »Virusa ni – vemo kam pes taco moli,« je bil slogan nekega zbeganega para na enem od »kolesarjenj«. Na desetine razlogov so protestniki našli, da bi upravičili sesutje Vlade. Osebno ne vidim prav nobenega razloga, da bi Vlada morala odstopiti – še posebej ne v teh časi, ko nismo prebrodili niti prvega vala okužb. Jesenski drugi val pa zna biti sploh problematičen – zato, ker so se, in se še bodo, ljudje spontano nehali držati preventivnih ukrepov.
Mladi protestniki so svojevrstno poglavje običajne/mehke človeške psihopatije. Moralna razsodnost (Nadjaz) je pri mladih še nedograjena - starejše, modre ljudi se ne da tako enostavno naplahtati, da bi se šli tako spodletelo izpostavljati kot ti “Mladinci”. No, veliko protestniških »kolesarjev« je vendarle tudi že odraslih in imajo svoje družine. Videti so bolj zreli – pa vendarle tudi oni protestirajo ... Po mojem videnju predvsem zato, ker so subjekti – sužnji svojih nezavednih procesov. Nezavedno – kot vodilna psihična struktura človekove duševnosti – nikomur ne prizanese. Človek (individuum) je po psihoanalitični definiciji slep za resnico o sebi . Tudi avtonomne svobodne volje človek/subjekt v resnici nima – ima pa močno voljo in iluzijo, da skozi Jaz/Ego gospodari v svoji hiši, po svoji zavesti.
Vsi tisti »kolesarji«, ki tako samozavestno protestirajo v resnici ne vedo točno, zakaj to počno – zakaj protestirajo. Jasno, da jim gre Vlada na živce, ker ni njihova. V nekakšno abstinenčno krizo so zapadli, v delirij, ker je vlada tokrat desna/desnosredinska. V tej stiski sedaj v Janši (z)racionalizirano vidijo poosebljeno zlo – zato, ker ima Janša za vse te (leve) protestnike še neko negativno simbolno zastopstvo. Verjetno v Janši vidijo neko simbolno očetovsko figuro, ki so jo v otroštvu sovražili. Ali gre pri večini za slabega očeta, ali za očima ali celo (slabega) brata, morda za zateženega nergača iz sosedstva, je težko reči ... Zagotovo neka latentna (simbolno) struktura – torej nezavedno ozadje – protestov obstaja. S psihoanalitičnega vidika so zanimivi razni manifestni pamfleti s sadističnim pridihom á la: »Svoboda narodu – zapor izdajalcem!« »Padle so maske! Pade naj vlada!« »Brez diktature strahu!« »Vladozlom!«.
Vsak resen in politično nevtralen/nepristranski politološki diskurz vsebuje tudi tole indukcijo: Janša ni postal predsednik Vlade z državnim udarom, pač pa po protokolu, ki je politično povsem korekten, celo predviden. Torej, če aktualni predsednik Vlade, zaradi kakršnihkoli razlogov, odstopi – kar si je dejansko privoščil Šarec – se pred razpisom predčasnih volitev skuša z novim mandatarjem sestaviti novo Vlado. V politični kulturi vsake moderne države s prakticira ravno ta scenarij, ki se je dogodil pri naš – potem, ko je Šarec odstopi. In ker sem po duši športnik – ker me krivice prizadenejo – sem nedavno takole twittnil: »Vidi se, da vsi ti politiki – najbolj tisti, ki se sedaj hudujejo, da Vlada ni njihova, pač pa desna – niso zrasli v športu. Niso se navzeli športnosti, torej FairPlaya - ker še osnovnih pravil igre nočejo oz. ne znajo spoštovati.« Po mojem videnju se mi ne zdi pravično, da se aktualni Vladi ne pusti vladati. Popolnoma iracionalno se mi zdi vso to opozicijsko oz. protestniško nerganje, spotikanje.
V kolumni za Fokuspokusu sem zapisal tudi tole: »Vsa leva scena se sedaj lahko na glavo postavlja. In zadnje, kar bi se po političnem bontonu spodobilo je, da se sedaj – potem, ko je Šarec absurdno odstopil – takšno/aktualno Vlado spotika. Neusmiljeno se sedaj – ob popolnoma nepravem času – Janševo Vlado spotika tako s strani leve opozicije, kot tudi s strani levih protestnikov, ki jim aktualna desnosredinska Vlada nikakor ni po volji.«
Če komu še kaj ni jasno, naj v sklepu poudarim še tole: demonstracije na deklerativni, torej manifestni ravni, potekajo proti vladnim ukrepom, ki jih v resnici diktirani medicinska stroka. Protestniki se – pod pritiskom želje po ugodju in po diktatu besa proti Janši (posledično pa tudi proti Počivalšku) – sedaj hudujejo proti medicinski stroki. O medicinski stroki – epidemiologiji, imunologiji, virologiji – pa ti protestniki/»kolesarji« v resnici nič ne vedo. V latentnem ozadju protestnikov se goji zgolj in samo apriorni bes do Janša, do SDS, do desne Vlade (ki ni njihova, ki ni leva) … Vsak preudaren človek se mora v tej zmedi vprašati, kje je tukaj politična kultiviranost?! Kje je osnovni politični bonton?! Seveda ga ni, ker ga Slovenija paketno ne premore – predvsem zato, ker smo prežeti s hordo travmatiziranih in nekultiviranih anarhistov. In to nas bo pogubilo. In hudo mi je, da moram takole kritično pisati o levih, pa imam srce na levi (pišem pa z desno – glavo imam na sredi).
Zadnje objave
Motnje hranjenja – 4. del
Motnje hranjenja – 3. del
Motnje hranjenja – 2. del
Motnje hranjenja – 1. del
Podkast na YouTube (Roman Vodeb)
Najbolj obiskano
1
Teoretska in terapevtska PSIHOANALIZA
2
Adrenalinci in ekstremisti (v športu) skozi psihoanalizo
3
Sebastien Abramov (Colarič), Sara, Julija in odžagana roka
4
(MEJNA) OSEBNOSTNA MOTNJA – 5. del
5
Estrogenski SD/Židan
Sorodne vsebine
Teoretska in terapevtska PSIHOANALIZA
Adrenalinci in ekstremisti (v športu) skozi psihoanalizo
Sebastien Abramov (Colarič), Sara, Julija in odžagana roka
(MEJNA) OSEBNOSTNA MOTNJA – 5. del
40 mučenikov – ali: SEKSIZEM (1. del)