Pred 10 dnevi sem bil nagovorjen - za DELO - takole: »Kaj – kako naprej – po korona-krizi« Razložite svoj pogled na postkorona čase in na karanteno. Kako ljudje delamo bilanco v času karantene, kaj smo jemali kot samoumevno doslej ... ljudje, ki so poročeni, se bodo – pravijo – želeli ločiti, zapriseženi samci poročiti, brez otrok imeti otroke ipd. Je prišel čas za menjavo kariere, partnerja, življenjskih poti ...? Intervju je v precej okrnjeni obliki objavljen v včerajšnjem (sobotnem) Delu. Ob mojem mnenju je bilo še mnenje psihologinje dr. Ljubice Marjanović Umek in psihiatra dr. Željka Ćurića ... Moje originalno razmišljanje je šlo v tole smer:

Časi, ko se vsak lahko dela pametnega, so v tej korona-krizi idealni. Medtem, ko so največji modreci kar malo previdni pri napovedovanju dogodkov – teh, ki še gravitirajo v korona-krizo in tistih kriznih časih, ki bodo še sledili – nepremišljeni analitiki in razni »vplivneži« kar tekmujejo, kaj vse bo še sledilo. Jaz sem bistveno bolj previden – kar vem, da pol toliko, kar napovedujejo drugi, v bistvu ne da napovedati. Vsega tega se s še tako genialno človeško pametjo preprosto ne da sprocesirati.

Skozi psihoanalizo – kot vedo o nezavednem – se situacija okrog te krize, začinjene s karanteno – in tiste, ki bo še sledila – vidi bistveno drugače kot jo vidijo laiki ali celo povprečni strokovnjaki. Šolani strokovnjaki brez talenta so v tem trenutku »mrzli«, povsem brez pametnih interpretacij in odgovorov. Namreč: tudi povprečni psiho-strokovnjaki – psihologi in psihiatri – pogosto nimajo ustreznih znanj in konceptov (in talenta), s katerimi bi se dal razumeti raznorazne ekscese – sedanje in tiste, ki bodo še sledili tej korona-krizi. Pojem oz. koncept nezavednega (in simbolnega) je mnogim psiho-strokovnjakom popolna neznanja, prava »španska vas«.

Osebno menim, da se bodo ljudje že v tej krizi – zaradi karantene – začeli deliti na funkcionalno odrasle in tiste »ta-prtegnjene« (»čudne« »(z)motene« (nezrele, otročje) – NE VEM KATERI IZRAZ JE BOLJ SPREMENLJIV). Problematični so tisti, ki bodo v svojih obrambnih reakcija znotraj družine – pod pritiskom karantene – regradirali, torej zdrsnili v določena infantilna stanja in reakcije. Infantilnih, torej povsem otročjih reakcij bo vse več in eskalirati znajo do agresivnosti in nasilja. Najbolj problematične so družine oz. tiste partnerske skupnosti, v katerih sta osebnostno »razštelana« oz. »razglašena«, torej nezrela oba partnerja. Nezrelost (»čudnost«, »prtegnjenost«) namreč gravitira v otroštvo. No, tudi vsa osebnostna/psihična normalnost in trdnost je povezana z otroštvo oz. s odraščanjem v funkcionalni družini. Če je »čuden«/ »razštelan«/ »razglašen« (nezrel) samo eden od partnerjev/zakoncev/staršev, ima drugi, zrelejši lahko odnos(e) kolikor toliko pod kontrolo. Če pa sta nezrelo popadljiva in še sadistična en do drugega oba, pa tak odnos predstavlja poosebljeni pekel. Najbolj so v teh časih pod stresom ljudje, ki imajo takšno ali drugačno osebnostno specifiko oz. težavo ali celo motnjo – bodisi že diagnosticirano ali zgolj latentno. Aktualne so depresivne in anksiozne/tesnobne motnje, panični napadi, aktivirajo se lahko celo fobije – najbolj pa je nevarna akutna agresivnost s primesmi sadizma. Aktivirani so številni obrambni mehanizmi. Vseskozi je na delu popolna iracionalnost, brezglavost – najbolj pa so nevarni moški fizično agresivni izbruhi, čeprav verbalna agresivnost žensk, po stopnji nevarnosti, ne zaostaja. Za vsako ceno oba vpleteni v prepire iščeta dežurne krivce – krivdo za kronično stisko otročje valite en na drugega …

Številni simbolni procesi, ki so v dnevni rutini izjemno pomembni, so sedaj predrugačeni. (No, žalostno je, da te moje teoretske teze domala nihče pravilno/ustrezno ne razume.) To bi npr. pomenilo, da bi ženske lahko spet vzljubile kuhanje, ki je simbol rojevanja. Čiščenje stanovanja bi zadobilo simbolno zastopstvo mesečnih umivanj pri menstruaciji. Pospravljanje in preurejanje stanovanja (pohištva) bi za oba spola lahko simbolno pomenilo nezavedno željo po spremembi partnerskih odnosov. No, tudi falične karieristke bi se znale z afiniteto ponovno vživeti materinstvo.

Svojevrstno težavo predstavljajo pokvarjeni mestni narcisi, ki so prikrajšani za javno izpostavljanje. Zaradi tega so doma – za štirimi stenami – zelo razdraženi. Vzkipijo za vsako figo, ker so prikrajšani za t.i. narcistično gratifikacijo, torej za pohvalo, javno odobravanje, aplavz publike … Narcisi so še brez Nadjaza, kar pomeni, da jih pri izbruh patologije – tudi vseh derivatov agresivnosti – nič ne zaustavlja. Pri teh t.i. dekompenzacijah si dajejo duška ravno za štirimi stenami, ker jih nihče drug ne vidi – kar pomeni, da lahko postanejo pravi psihopati. Lepega in všečnega – za druge – se jim ni treba delati – monotonega partnerstva se narcisi pač hitro naveličajo. In če živijo v partnerstvih oz. družinah v hišnem bloku (v mestu) – garsonieri ali manjšem stanovanju, kjer se ne da nikamor skriti – je življenje s takšnim narcisom in/oz./ali psihopatom v teh časih za partnerja/partnerico in otroke resnična muka. Tisti, ki v teh kriznih časih živijo v svojih hišah z dvorišči, je bistveno lažje preživeti karanteno.

Otroci, ki so vpeti v takšne disfunkcionalne družine oz. starševske odnose, bodo aktualno patologijo posrkali v svojo osebnost (v duševnost), kar se jim bo manifestiralo šele čez 10 ali 20 let. Najbolj so na udaru otroci do 10 leta starosti. Njim se ta korona-kriza – ker sta starša v odnosu (kot) pes in mačka – manifestira šele v odraslosti, in to morda ravno v medosebnih/medpartnerskih (zakonskih) odnosih, v katere bodo vpeti, v katerih bodo živeli, v svoji odraslosti.

To, da si odvetniki, ki prežijo na potencialne ločence, v teh časih manejo roke, verjetno ni treba poudarjati. No, sreča je, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Mnogi partnerji se bodo – za voljo otrok – sčasoma, ko bo kriza minevala, tudi še pobotali. Kar je seveda prav. Funkcionalno odrasli starši se – za voljo otrok – ne ločujejo. Tisti, ki kronično kuhajo zamero, tudi po korona-krizi svojemu partnerju/partnerici ne bodo odpustili.

Seveda pa obstajajo tudi izjeme – torej pari, ki bodo ravno zaradi korona-krize (karantene) postali v partnerstvih zrelejši in bodo svoje odnose učvrstili – ker bodo videli dobre plati svojih »boljših« oz. »lepših« polovic. Ženske bodo po eni strani videle svoje partnerje/može kot dobre očete njunim otrokom. Moški pa bodo po drugi strani videli, kako ljubeče in tolažilne znajo biti njihove partnerice/žene njunim otrokom.

So pa v teh časih že ločeni starši (in njihovi otroci) velik problem – ženske na svoj način, moški pa na svoj. Skrbništva namreč zagodejo obema ločencema, še najbolj pa otrokom. Mamice so pogosto popolnoma brez vzgojne moči – še posebej, če morajo kroti dva »mulca«, fanta – no, tudi hčere znajo biti za mame vzgojno še kako naporne. Tudi mnogi očetje, ki v tej karanteni ne morejo vzdrževati ustreznih stikov, znajo biti zelo obupani, ker ne morejo skrbeti za svoje otroke. Otroci so v stiski na svoj način – npr. zato, ker pač ob sebi nimajo »vsemogočnega« (dobrega) očeta, ki ima falično moč, na katero se lahko zanesejo, ki jih varuje, jih zaščiti in na ta način potolaži … No, mnogim ločencem je zdaj še kako žal, da so se ločili, ker so njihovi otroci zaradi korona-krize in karantene v svojevrstni, nedefinirani stiski. Potolažiti se jih ne da tako, kot bi se jih dalo, če bi bila oči in mamica ob njih.

Svojevrsten problem bo sčasoma – če korona-kriza, torej karantena, do poletja ne bo minila – bo pri mnogih nastopilo znamenito izgorevanje (ang. burnout). Nenehen stres, napetost in nejasno stanje bo vplivalo na nekatere kognitivne sposobnosti, na racionalnost in moralno razsodnost. S krizo je seveda najbolj zaznamovano naše nezavedno, ki ni pod (zavestno oz. kognitivno) kontrolo, niti se ga ne da razumeti, ker ima še simbolno logiko. Izgoreli ljudje pogosto postanejo tudi moralno pokvarjeni, izprijeni. Preživetvena logika se bo pod diktatom eksplozivne zmesi načela realnost in načela ugodja začela spreminjati. Izgoreli ljudje bodo postali flegmatični (malomarni in brezbrižni), prepirljivi, vzkipljivi, cinični, apatični, celo privoščljivo sadistični do najbližjih. Imeli bodo »kratke živce« – prepiri lahko eskalirajo do udarcev ali celo pravih pretepov, v katerih načeloma zmaga moški. Ženske bodo postale zajedljivo in cinično jezikave. Seksualnost – ki je v teh časih še kako na udaru – lahko zamre ali celo popolnoma ugasne – vsaj začasno.

Kriza moške zadane toliko bolj, kolikor so zaradi karantene preprosto izgubili službo – vir finančnega prihodka –, ker je fatalno povezana s fenomenom kastracije. Moški, ki so v teh časih izgubil službo – beri: vir prihodka – so v strašanski stiski. Problem je toliko večji, ker ga mnogi ne prepoznavajo na ustrezen način. Simbolna kastracija je ena najhujših stvari, ki so moške prizadele že v teh korona-časih – ampak najhujše še sledi, ko/če moški ne bodo imeli službe, torej prihodka. Za denar se ve, da ima falično simbolno strukturo, torej je simbol moškega spolnega organa … Porast psihosomatskih bolezni pri moških se bo – zaradi simbolne kastracije – zgodil šele v prihodnjih mesecih. Bega v bolečino oz. bolezen je znan obrambni mehanizem, ki se pri nekaterih moških lahko stopnjuje do smrti. V prihodnjih mesecih in letih lahko pričakujemo povečano umrljivost moških – v ozadju pa bo simbolna kastracija, ki bo imela finančno podstat, ozadje. Da simbolna kastracija popolnoma deformira seksualno življenje, se ve. No, tudi ženska ranljivost v času korona-krize zaznamuje njeno spolno željo oz. pohoto. Prišlo bo do porasta ženskega lepotičenja, posedanja pred ogledalom. Ženske se bodo barvale na blond, rdeče šminke in laki za nohte se bodo bolj kupovali … Dekolteji se bodo povečali, več kože se bo kazalo ipd.. Prostitucija se bo povečala in tudi pocenila, ker bo več ponudbe in povpraševanja.

Celotna tematika je tako kompleksna, da bi se že sedaj, ko prava, torej gospodarska kriza, sploh še ni nastopila, že lahko napisali debele knjige. Tisto, kar bo še sledilo, je po mojem videnju še veliko hujše od tega, kar imamo sedaj – vendar je nemogoče vse možne futuristične predikcije ustrezno sprocesirati. Namreč: tudi tisoče mrtvih po drugih državah bo po svoje prizadelo tudi nas oz. cel svet. Neposredno soočenje s smrtjo ljudi psihično zaznamuje, mnoge docela spremeni. Sicer pa se sploh še ne ve – ker se tega preprosto ne da vedeti – kakšen nadaljnji tempo bo ubral koronavirus pri nas in kakšen pri sosedih – npr. po Balkanu. Kako bosta virus in smrt kosila po beguncih se tudi še ne ve … Toliko je še nejasnega, da zapadem v apatijo, ko vidim, da se v bistvu ne da nič gotovega napovedati. Še naša intuicija je popolnoma dezorientirana – ker je naše nezavedno prenasičeno z neštetimi informacijami, tudi z lažnimi novicami in teorijami zarote.