Korona-kriza bo prej kot slej minila. Nastopilo bo post-korona obdobje, ki bo prav tako, ali pa še bolj, krizno. Bolj kot priznani ekonomisti, ki bodo fiksirani na rešitve izpred krize, bodo aktualni drugačni ekonomisti, bolje rečeno filozofi. Z drugačnimi koncepti in pristopi se bo treba lotevati krize, ki šele bo nastopila. Klasični ekonomisti ne bodo uporabni, odpovedali bodo že v startu. Celo stari marksisti bodo bolj aktualni, kot klasični novodobni ekonomisti ala »krizni upravitelji«. Zanimivo bo npr. poslušati Rastka Močnika, kaj bo povedal. To, da se Žižek že sedaj dela pametnega, je povsem pričakovano. Njegovi filozofski izlivi – o brezpogojna solidarnost, o izgradnji neke nove normalnosti – so seveda še kako legitimni. Vendar ... Žižkovo vpletanje komunizma – z delnim sklicevanjem na Kitajce – se mi ne zdi ravno na mestu. Zame osebno Žižek ni vselej tako pameten, kot se ga paketno etiketira. Nekoč, že davno je tega, sem rekel, da, »če bi Žižek rekel, da ima drek vitamine, bi ljudje množično romali v WCje z žlico.« Že zaradi tega, ker je nekoč – v spisu »Nelagodje v kulturi« – izjavil o socializmu in komunizmu – bolje rečeno: o boljševizmu – izjavil Freud, se s socializmom ne bi smeli več spogledovati. Socializem se je izkazal kot neproduktivna družbenoekonomska ureditev, ki pa nosi v sebi plemenito idejo. A kaj ko je človek ena navadna egoistična/sebična žival, ki zna biti še kako brezčutna in sadistična do drugega sočloveka. Po mojem iskrenem prepričanju nekakšna »brezpogojen solidarnosti« ne bo produktivna – žal – ker imajo onojevske libidinalne strukture sposobnost uveljavljanja »veta«, moralni Nadjaz in racionalni Jaz ste miniorna v primerjavi z živalsko-seksualnim Onim. Žižek je sicer levemu polu všečen – zame osebno pa zgolj pogojno »užiten«, pogojeno »prebavljiv«. Kot psihoanalitično konotirani kritični mislec, sem pri »konzumiranju« Žižka bistveno bolj previden kot kakšni levi anarhisti ali liberal(ci). Filozofi ala Žižek, Močnik, Dolar in njihove pajdašice ala Renata Salecl in Alenka Zupančič bodo sčasoma seveda postali relevantni – se mi zdi, da se jih prehitro kliče na pomoč. Seveda to počne predvsem RTVSLO, ki velja za »levo trobilo« … Ampak v prvi fazi bi osebno vendarle najprej poslušal medicinsko stroko, virologe in epidemiologe. Na dolgi rok pa bodo ob psihologih (beri: psiho-strokovnjakih) in sociologih resnično prišli vedno bolj do izraza tudi filozofi – ampak ne samo levi, tudi desni, ki so navadno malce kontaminirani z Bogom in vero. Čeprav se mi zdi, da bi – ravno v teh težkih časih – tudi duhovniki morali priti do medijske besede. Skozi svoje tolažilne pridige, ravno skozi sklicevanje na Boga, bi lahko narod, torej vernike, lahko naredili bolj optimistične in pozitivne. Tudi javni pozivi k molitvi morajo priti v medijski eter. Molitev le naj pride do izraza – ker so blagodejni ta vse te ranjene duše. Ne pozabimo kaj je rekel Marx: »Religija je opij za ljudstvo!« In tega ni mislil na slabšalen način, kot neka nepotrebna omama, droga. Marx je to izrekel zato, ker je vedel, kako je molitev in zatekanje k Bogu blagodejna za deprimirane duše.

Menda si je Žižek v tem času želel biti na Kitajskem, da bi par stvari doživel v živo. Zase bi rekel, da ne rabim iti na Kitajsko, da bi videl, kako so ljudje v takšnih situacijah lahko brezglavi, nori, iracionalni – niti me ne zanima, kako točno se znajdejo v malce bolj »trdem« sistemu. Je pa res, da imam tudi jaz v teh časih vsa čutila in vso pamet naravnano na/za opažanje ljudskih norosti in psihičnih specifik v ravnanju ter evidentnih družbenih anomalij. Bojim se okužbe – ne toliko sebe, kot dejstva, da bi bil lahko prenašalec – zato si ne upam stopiti v kakšen epicenter človekove/ljudske neumnosti – npr. v kakšen nakupovalni center. Osebno se pogosto, kadar je možnost, poslužujem drugih adutov – zato, da vidim, kako v resnici deluje ljudska neumnost/glupost. Občasno se »taktično« oz. »strateško« družim z ljudmi, za katere vem, da so psihopati, ali pa vsaj »prtegnjeni«. Plačujem jim pijačo – zato, da lahko iz prve roke izvem, kako v živo deluje glupost in kako psihopatija. Od psihopatov in prtegnjenih ljudi se namreč da veliko izvedeti, se veliko naučiti – seveda posredno. Nekatere unikatne terapije opravljam tudi pro bono – samo zato, da po bližnjici dojamem vse skrite razsežnosti človekove duševnosti. Obiski zaporov oz. zapornikov in norišnice, torej pacientov na zaprtem oddelku kakšne psihiatrične klinike, bi bili zame balzam za dušo.