Mnogi se ubadajo s problemom svojih vsiljivih nenadzorovanih misli – »misli vsiljivke« se jim reče. Pred kratkim se takole twittnil: »Akutni problem je, kako ukrotiti spontane, samoiniciativne, nekontrolirani misli, ki se nam ves čas samodejno infiltrirajo in inkorporirajo v vse pomembne miselne (pod)sisteme in nas delajo zmedene, iracionalne in panične. S tem se je treba sedaj ukvarjat. In tej pomembni nalogi ni nihče kos!« Torej, kako naj krotimo svojo psiho, da se nam ne strga?!

V teh časih se povsem skulirati nihče ne more. Ne moremo se povsem obvarovati misli vsiljivk, ki se nekontroliran širijo po naših miselnih (pod)sistemih in nas delajo posledično – ker znamo logično sklepati – zaskrbljene. Biti zaskrbljen je v teh časih normalno. ČE ne bi bili zaskrbljeni, ne bi bili normalni. Nezaskrbljeni so kvečjemu psihopati in popolnoma izgoreli ljudje, morda tudi tisti, ki so preboleli težke bolezni, raka, morda samomor ... Določeni »glupi« in neinformirani ljudje z veliko samozavestjo, velikim egom, prepojeni s sebičnostjo, tudi niso pretirano zaskrbljeni, saj niti ne znajo dostojno sklepati in ne dojamejo, da je njihovo in življenje njihovih najbližjih (če jih sploh imajo) in celotna njihova življenjska oz. eksistenčna pot res, ogroženo. Eni so zaradi »naravne gluposti« (beri: nižje inteligentnosti in slabe informiranost) po tej plati manj ranljivi. Bolj pametni – beri: tisti z bolj pronicljivim sklepanjem in lucidno pametjo – pa s(m)o malce bolj previdni, torej zaskrbljeni.

Zagatno je to, da lažne novice niso etiketirane, da so lažne. Kritične distance se pač ne da kar tako zavzeti – še posebej, če se pod mnenje, ali morebitno lažno novico, podpiše formalna avtoriteta, morda celo kakšen zbegani strokovnjak, ki je poprej še sam nasedel lažni novici, potem pa jo – v objemu nevednosti in v dobri veri – še sam širi naprej. Določena sklepanja – indukcije in dedukcije – ljudje opravimo samodejno in spontano. Pogosto nas spotikajo določena negativna čustva – npr. strah in zaskrbljenost (včasih pa tudi želja). Včasih je ravno logika, ki jo avtomatično opravijo naši spoznavni procesi, takšna, da črne scenarije vidimo popolnoma spontano in samodejno, ker pač znamo logično razmišljati in sklepati, torej, ker smo informirani in nismo neumni. Če nas informacije – lahko tudi lažne novice ali pa preprosta črnogleda/negativistične informacije – zavajajo, smo pač ujeti v zelo neprijeten in pesimističen začaran krog iz katerega težko sami, brez zunanje pomoči ali preproste tolažbe, najdemo izhod. Svojih paničnih miselnih (pod)sistemov navadno ne znamo sanirati.

V teh časih so resnično najbolj problematične tiste neizpodbitne resnice oz. novice, ki imajo negativno obeležje in negativni trend, ki je obrnjen proti našemu preživetju, proti samoohranitvenemu nagonu. Suhoparna statistika, torej enormno povečanje število obolelih in število smrtnih žrtev nas samodejno meče iz tira. Po drugi strani pa na nas – in to je svojevrsten paradoks – blagodejno vplivajo lažen novice, ki imajo pozitivno konotacijo. Deprimiran narod si v resnici želi slišati čim več pozitivnih novic, ki so za nameček – v terapevtske smislu – lahko celo lažne, samo da se jim vrne optimizem. In vse to potem izpade kot nekakšna pozitivna lažna novica. Spomnim se filma o koncentracijskem taborišču: nekdo je širil lažno novico o vkorakanju zavezniških sil v taborišče ... – in ravno ta novica se je izkazala za rešilno, ker so potem taboriščniki dve leti potrpežljivo in optimistično čakali zaveznike, ki so z enormnim zamikom maja 1945 le vkorakali v taborišče. Upanje, da bodo prišli, je dve leti držalo taboriščnike pri življenju. Zato sem nedavno twittnil: “Išče se kredibilen lažnivec, ki bo uspel suvereno nalagati ljudi.Imam občutek, da rabimo učinkovito laž izrečeno skozi usta kredibilne avtoritete,da bo narodu vlil upanje.Politik ima v bistvu status nekredibilnega lažnivca. Narod politikom kronično ne zaupa. Naroda ne morajo niti suvereno nalagat.”