Danes zjutraj sem pogleda twitter in ... vidim, kako me vseskozi pozivajo, naj vendarle kaj “dam od sebe”, v korist ljudi ... Najprej sem tole twittnil: “Akutni problem je, kako ukrotiti samodejne, nekontrolirani misli, ki se nam ves čas spontano infiltrirajo in inkorporirajo v vse pomembne miselne (pod)sisteme in nas delajo zmedene, iracionalne in panične. S tem se je treba sedaj ukvarjat. In tej pomembni nalogi ni nihče kos!”

No, da ne bom tako egoistično sado-mazohističen, bom nekaj več povedal o vsem tem – ker: ljudje v teh burnih časih radi nasedajo temu ali onemu (uradnemu) strokovnjaku, celo šarlatanom, vedeževalcem … Tokrat objavljam 5% tistega, kar imam že napisanega in bom “malo po malo” objavljal – v nadaljevanjih.

Ljudje so v teh kriznih časih, ko jih je korona virus popolnoma prestrašil, precej zbegani, dezorientirani, iracionalni, nespametni. Dalo bi se jim reči, da so »kure brez glave«, ki brez prave orientacije tacajo naokrog, begajo sem ter tja, se zaletavajo … Zato, da si olajšajo dušo, da se sami pri sebi pomirijo, se oklepajo vsake rešilne bilke in so povsem iracionalna. Še ateisti se v stiski začnejo oklepati Boga, fanatično moliti, Boga prositi za pomoč. V obup običajen človek, ko počne neumnosti, racionalizirano razmišlja po načelu: »Škoditi mi ne more!« V kritičnih situacijah še pametni ljudje lahko postanejo povsem, iracionalni, dobesedno neumni. To se nam dogaja zato, ker je naše nezavedno nagovorjeno z neznosnimi, negativno konotiranimi informacijami, ki se nikakor ne morejo inkorporirati v obstoječe miselne sisteme in se skompatibilizirati z načelom ugodja, tudi s t. i. samoohranitvenim (na)gonom, ki ga je mladi Freud še uporabil, z leti pa opustil. V razumevanju vse te zbeganosti, ki jo ljudje v teh korona-časih doživljamo, moramo vedeti, da je nezavedno míslenje ključno. Vse, tudi negativne informacije se nam spontano vtkejo v miselne sistem in to po logiki ponderacije. Pomemben vir informacije ima večjo vrednost, pri tem, koliko nas ta informacija zadane. Priznane avtoritet in strokovnjaki imajo večjo težo pri resnem upoštevanju slišanega, kot če nam neko novico posreduje nepomemben vir. Nepomemben vir informacije ima obrobni status, četudi je jedro novice povezano z neko resnico oz. dejstvom. V našem nezavednem so pomembna tudi samodejna logična sklepanja, ki se zgodijo spontano in nehotno, in nas lahko močno zadenejo, če se dotikajo naše eksistence (življenja), našega načela ugodja oz. naši samoohranitvenih ambicij. Hitro lahko postanemo zbegani in dezorientirani ter brezglavi, ker sami sebi ne znamo priskrbeti mirno nadaljnje življenje, svoj obstoj, samoohranitev. Če je človek – npr. moški – povrhu vsega še starš nemočnim otrokom, je njegova zagata, dezorientiranost, iracionalost in zbeganost toliko večja. Njegove misli se v nezavednem toliko bolj ponesrečeno pletejo v različne miselne podsisteme. Tesnoba v občutenju postane logična posledica miselnih in/oz. čustvenih procesov, ki domujejo v njegovem nezavednem. Psihično oz. čustveno počutje se pri marsikomu zaplete in nadgradi v negativno smer – in to v primeru, da je imel dotični kot otrok veliko stisk in stresov. V tem primeru se lahko nekaj, kar poznamo iz klasičnih paničnih napadov. Namreč: prvi dogodek iz otroštva se naveže na drugi dogodek, ki ima status sprožilca. Resnično zagatne, boleče (beri: nadležne) in etiološko zapletene so tiste tesnobe/anksioznosti, ki imajo jedrni izvor v otroštvu. Če nek sedanji šok oz. stres – v teh časih tovrstnih dogajanj ne manjka – učinkuje kot sprožilec in aktivira potlačeno travmo iz otroštva, človek doživi posebne vrste tesnobo, ki jo psihiatri običajno zdravijo s tableti – kar je s psihoanalitičnega vidika neustrezno in nespretno.

PS: Sledila bodo še nadaljevanja.