Članek
Objavljeno Dec 26, 2019
Nedavno sem dal Reporterju daljši intervju o odnosih v zakonu/zvezah, o ločitvah in še čem: https://reporter.si/clanek/slovenija/besede-pretepenih-zensk-sama-si-si-kriva-morajo-poslusati-zrtve-nasilja-745447 Tule podajam moje originalne odgovore:
Ali vam je znana knjiga »Sama si si kriva«, kjer so opisane zgodbe treh žensk, ki so bile pretepene, zlorabljene, posiljene, psihično maltretirane… Kako vas kot psihoanalitika, svetovalca in psihoterapevta prepričajo takšne zgodbe in ali lahko takšne zgodbe pripomorejo k temu, da tudi ženske začnejo pričevati. Koliko lahko takšne knjige prispevajo k razrešitvi oziroma zmanjšanju fizičnega in psihičnega nasilja nad ženskami v družinah, primarnih kot sekundarnih?
Omenjena knjiga mi ni znana – berem bolj znanstvene knjige. Sem pa še kako seznanjen zgodbami, ki so opisane v knjigi, ker so paradigmatske, ena drugi zelo podobne. Ženske, ki so doživljale vse to, kar opisujejo v knjigah, bi morale spregovoriti – predvsem na sodiščih in pred preiskovalnimi organi. Predvsem pa v psihoterapevtskih (po)svetovalnicah. Pa tudi še več takšnih knjig bi morale napisati. Javne debate v medijih bi se morale odvijati na to temo, v katerih bi sodelovali razni psihostrokovnjaki, ki se spoznajo na moško in žensko duševnost, na partnerske odnose in na seksualnost obeh spolov.
Zakaj je treba tolikokrat na sodišču razlagati o nasilju in zakaj imajo ženske sodnice večjo težavo od moških pri vživljanju v žrtev? Je temu res tako?
Na nekaj mestih sem že omenil, da ženske pogosto podlegajo lastnemu sočutju in ni dobro, da so sodnice. Njihovo moralno razsojanje je popačeno. Po drugi strani pa lahko ravno sočutje in vživljanje z žrtvijo prepreči kompetentno razsojanje o posameznik primerih. Ženske znajo podlegati tudi nezavednemu ljubosumju. Moški so po mojem mnenju bolj pravični pri dodeljevanju kazni za posiljevalce in podobne seksualne prestopnike, ki se izživljajo nad ženskami.
Zakaj se policija ne odziva pravočasno, zakaj ne nudijo žrtvi umika na varno in zakaj žrtev ni deležna spremstva policistov na varno? Kako je o tem obveščeno Center za socialno delo in kako odzivni so v teh primerih centri?
Policisti so očitno omejeni s ponesrečeno zakonodajo. Po drugi strani obstajajo tudi ženske, ki znajo še kako izkoriščati zakonodajo sebi v prid in včasih se tudi domnevnim napadalcem dela krivica, ker znajo nekatere ženske tudi napihniti neke nedolžne doživljaje in celo lagati. Centri za socialno delo so konceptualna in sistemska zabloda. Inštitucije, ki imajo v svojih vrstah preko 90 odstotkov žensk, so spodletele. V tem kontekstu mislim na CSD in sodišča, kjer dominirajo ženske. Moralno razsojanje žensk je po psihoanalitični logiki vprašljivo in pogosto se marsikakšna odločitve oz. razsodba ženske popolnoma neustrezna – moralno sporna. Čustvena involviranost žensk popači trezen pogled na posamezne primere – še posebno tiste, ki imajo seksualno konotacijo. Včasih pači pravično presojo – pa naj se to sliši še tako banalno – ravno nezavedno ljubosumje sodnic oz. zavidanje žrtvi, da je bila »objekt želje« nekega moškega, četudi posiljevalca.
Kje vidite razloge, da se moški psihično in fizično znaša nad partnerko, celo tako, da mora posredovati policija? Bi dejali, da je to bolj povezano z odnosi z njegovim nekdanjimi odnosi v primarni družini kot pa v nerazumevanju s partnerko? Zakaj takšnega psihičnega, fizičnega nasilja ni mogoče ustaviti vse dokler se partnerja ne odločita za ločitev, prekinitev zveze? V takšnih primerih moški radi govorijo o krivdi ženske in ji to v odnosu tudi venomer očitajo.
Če se je moški sposoben fizično in seksualno znašati nad žensko – svojo ženo, partnerico (materjo svojih otrok) – je za to ekscesnost praviloma kriva infantilno doživeta mama dotičnega agresivnega moškega. Če je deček v svojem otroštvu potlačil jezo do lastne mame, in če ni bil vzgojno deležen dobrega, pravičnega in ljubečega ojdipskega očeta, bi se v odraslosti znal apriorno sovražno odzivati na svojo ženo – tudi v seksualnih kontekstih. V resnici so za spolne prestopke moških in nasilnost do žensk, krive slabe matere in, bodisi odsoten ali pa (preprosto) slab ojdipski oče. Moški, ki ima potlačeno jezo do mame, si praviloma tudi ne izbere ravno idealne ženske za ženo. V nekaterih primerih se zgodi, da si moški izbere »slabo« žensko natančno zato, da se lahko (s)krega z njo – da lahko malce upravičeno in legitimno zliva jezo nanjo – zato, ker ni predelal potlačene jeze do lastne matere. Po drugi strani pa si ženska nezavedno motivirano izbere napačnega moškega – navadno po podobi svojega slabega (agresivnega) očeta. Po svoje si je na nek način malce res sama kriva za svojo kalvarijo, ker si je pač ona izbrala napačnega moškega.
Verjetno pride do tako hudega fizičnega in psihičnega nasilja v družini partnerjev, ki sta bila sama prikrajšana, zlorabljena v otroštvu. Kako je mogoče sploh rešiti odnos v takšni družini, ko gre pri obeh partnerjih za hude travme iz njunega otroštva? Drži, da so takšne zveze že vnaprej obsojene na propad?
Pogosto se zgodi, da se v zakonu oz. partnerski zvezi ras znajdeta dve ranjeni duši, ki sta si po svoji ranjenosti prav kompatibilni. Moški išče ustrezno partnerico, da se do nje lahko agresivno vede. Po drugi strani pa ima tudi ženska lahko libidinalno afiniteto ravno do agresivnega moškega, ker je kot deklica doživela agresivnega očeta, ki jo je po drugi strani imel rad. Krog je na ta način začarano sklenjen. Zardi otrok se potem takšni pari mučijo v zvezi, ker je vseeno to lahko na nek način dobro za otroke. Načelom je najslabše za otroke je, če se mati in oče ločita. Včasih – v nekaterih primerih – pa je ločitev neizbežna, posredno torej – v dani situaciji – koristna za otroka.
Kdaj je treba potegniti črto in zavrniti odnos, v katerem je prišlo do psihičnega in fizičnega nasilja?
S partnersko (družinsko) terapijo se da marsikaj spremeniti. Včasih je dovolj že terapija enega – tistega, ki je bolj sporen. Lahko je to moški, ali ženska. Pogosto bi bilo treba (s)terapirati oba – vsakega na svoj način. Vsak človek – še posebej latentno agresiven in sadističen – bi moral predelati zamero do svojega nasprotispolnega starša, zato, da bi lahko normalno zaživel v harmoničnem partnerskem odnosu. Treba je vedeti, da s(m)o starši v partnerskih odnosih vztrajamo pogosto zgolj zato, ker je to dobro za otroke – torej, ker je to moralno prav do otrok. Ob zelo agresivnih moških, ki se niso pripravljeni spremeniti oz. se na nek način ne morejo, je ločitev edina rešitev – ker je ravno ločitev najboljša za otroke, ki ob gledanju agresivnosti, zelo trpijo.
Lahko pravočasna prekinitev odnosa še vpliva na to, da otroci kasneje v svojem življenju ne bodo imeli podobnih vzorcev? Kdaj je v takšnih zvezah še mogoče rešiti travme otrok, da slabih vzorcev ne prenašajo naprej? Ali lahko to sploh reši prizadeti starš, četudi je sprejel odločitev o prekinitvi takšne zveze, odnosa?
Pravočasna prekinitev odnosa – torej ločitev – otroke v vsakem primeru zaznamuje na svojevrsten način. Otroci ločenih staršev se navadno v odraslosti tudi sami ločijo. Pomembno je tudi v katerem obdobju je otrok deležen ločitve svojih staršev in kako se spelje ločitev. Prej kot se zgodi ločitev, bolj so otroci teh ločenih staršev v odraslosti »razštelani«, torej zaznamovani z ločitvijo. Zgodnje ločitve so lahko v resnici najslabše, ker se poruši ojdipalna scena (trikotnik oče-mati-otrok). Ločitev staršev je, ob spolni zlorabi, v resnici najhujša stvar, ki se lahko zgodi otroku – no, tu je še smrt enega od staršev, ali pa »pahnjenje« v rejo.
Posledice takšnega skupnega življenja, naj bi imele vse manjšo moč potem, ko vsak izmed partnerjev zaživi svoje življenje? v čem vse se izboljša kvaliteta življenja, glede ne to, da se partnerja še vedno ne moreta izogniti novim dogovorom glede skrbništva otrok in glede preživnine, dostikrat se po ločitvi zgodijo novi sodni spori zaradi delitve premoženja, poveča se možnost socialne ogroženosti, saj se za reševanje sporov porabi veliko denarja za plačilo odvetnikov.
Vpeljava novega partnerja s strani enega ali druge starša je za otroka vselej problem – lahko tudi velik problem. Dokler otrok ne da nekega tihega konsenza, ni ravno priporočljivo nove partnerje/partnerice predstavljati otrokom kot mačehe ali očime. Problematična so tudi skrbništva, kjer navadno izvisijo očetje. Najhujše, kar se lahko zgodi otroku, da si ločene starša vzajemno – en drugemu – sadistično pijeta kri, si nagajata, preko otrok – npr. skozi prepovedovanje stikov.
Ugotovljeno je, da so spori na sodišču dostikrat v škodo žensk, najprej zaradi pričevanja, nato glede dodelitve otrok, premoženja. Kje so prednosti in slabosti takojšnje sporazumne ločitve ter ločitve z daljšim sodnim postopkom, ko prihaja do zaslišanja še drugih prič, otrok, mnenja izvedencev …?
Ločitve nimajo nikakršnih prednosti. Korist od ločitve ima načeloma tisti partner, ki v zakonu (zvezi, partnerstvu) bolj trpi. Ločitve so načeloma muka za oba vpletena – največjo muko pa doživljajo otroci, ki so z ločitvijo zaznamovani celo življenje. Dolge in mukotrpne ločitve polne zapletov in izčrpavanja lahko “koristijo” tistemu sadistu, ki v zavlačevanju uživa, ko partner oz. partnerica trpi. Trpljenje otrok ga – navadno gre za moške – v tem primeru ne zanimajo. Zanjo pa tudi ženske biti zelo sadistične. Pogosto se tudi ženske ne zavedajo, kako otroci trpijo, ko se starši ločujejo. Daljši sodni postopki so lahko koristni v toliko, če se partnerja vmes premislita in se pobotata. Dolgih sodnih postopkov si seveda želijo odvetniki, ki služijo mastne denarce v ločitvenih sodnih postopkih.
Kakšen bi moral biti nasvet tistim, ki delijo podobne zgodbe? Ali so smiselni dolgotrajni sodni spori, ti lahko trajajo več let, ko otroci že odrastejo?
Starši ne smejo en drugega očrnjevati otrokom. To je najslabše! Dobro je, če imajo otroci svoje starše – oba: očeta in mamo – tudi po ločitvi zapisani v dobri luči. Včasih je dobro otrokom celo malce lagati – zato, da ne zasovražijo enega od svojih staršev, ali celo oba, kar je najslabše. Medsebojno blatenje najbolj psihično poškoduje otroka. Starši se morajo zavedati, da otrokom ločitev načeloma izjemno škodi – seveda v psihičnem smislu. Zato morajo starši svojim otrokom olajšati prehod v ločenost. Mnogi starši postanejo bolj tolerantni do vedenjskih zdrsov svojih otrok, kar pa vodi v svojevrstno razvajenost, ki ima lahko fatalne posledice v odraslosti. Fantje, ki rastjo brez očetov, navadno postanejo moralno nerazsodni, dekleta pa seksualno zbegana – bodisi aseksualna ali pa promiskuitetna. Svojevrsten problem je, če otroci rastejo ob agresivnem očetu. Fantje postanejo kopije svojih očetov, dekleta pa se nezavedno “navdušujejo” nad agresivnimi moškim, ali pa se predajo feminizmu, ki, kot ideologija, v osnovi črti moške.
Storilci bi morali biti kaznovani, toda, kako je mogoče nekoga kaznovati, četudi je bil nasilen v besedah in dejanjih do partnerja in je tudi prišlo do ločitve?
Vsak ima svojo subjektivno resnico, svojo plat medalje. Obrambni mehanizmi človeku omogočajo, da si zracionalizira še tako zmoten pogled/razlago sebi v prid. 'Vsake oči imajo svojega malara' tudi v primeru razumevanja dogodkov oz. resnice. Storilec nekega agresivnega ali moralno spornega dejanja pogosto sebe ne vidi krivega.
Je res lahko koristno brskanje po preteklosti, pisanje o njej, ali je bolje, da človek tega ne počne, ker le tako lahko znova čim prej zaživi neko normalno življenje, brez nenehnega obujanja slabih spominov?
Včasih je dobro kakšne zamere pozabiti oz. človeku odpustiti, da se lahko zaživi naprej – npr. v partnersko-družinskih prepirih zaradi koristi otrok. Včasih se to ne da, ker so dejanja prehud. Mnogim, ki so zamerljivi po naravi, pa pozaba ne uspeva.
Kakšno je vaše mnenje o zadnjih primerih ločitev znanih osebnosti, ki so opisane v medijih? Tak primer je odvzem otroka hrvaški pevki Severini, drugi primer je ločitev med Zmagom Jelinčičem in Moniko Zupanc Jelinčič, kjer prihaja do spora pri delitvi premoženja, glede hujskanja otrok (s strani partnerke, glede očitkov o uživanju prepovedanih substanc, varanja…?
Vsaka ločitev je drugačna vsak prepir ima drugačne korenine. Načeloma imajo ločitve svojo libidinalno logiko – npr. to, da mlada dobil žen(sk)a, ki nekemu bogatemu moškemu rodi otroka, pol premoženja. V primeru Jelinčiča in njegove Monike se meni zdi prav, da Monika dobi vse tisto, kar zahteva – perverzno pa se mi zdi, da Jelinčič Moniki ne bi prepustil pol svojega premoženja. Banalno rečeno: seks ostarelega moškega s pol mlajšo ženska, ki mu za nameček rodi še otroka, je drag. Moški, ki seksa s toliko mlajšo žensko, naj to tako ali drugače (drago) plača. Seks je pač drag – perverzno se mi zdi, da Plemeniti Zmago tega ne razume.
Dec 26, 2019