V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM TEKSTE (5 DELOV), KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"):

V prejšnji številki smo nakazali, da se v športnem tandemu trener(ka) – športni/k/ca navadno izoblikujejo posebne čustvene, libidinalne vezi, ki so znane iz klasične klinične (psihoanalitične oz. terapevtske) prakse pod imenom transfer(ni odnos). Dobri oz. pristni odnosi med trenerjem in športnikom oz. športnico so ključ do športnega uspeha. Ta transferni odnos pa v sebi nosi pasti, ki jim včasih niso kos niti najboljši trenerji. Če pride do t.i. kontra transferja (vzajemne ali povraten čustvene libidinalne povezave trenerja s svojim športnikom ali športnico), postane odnos zapleten. Zapletenost se stopnjuje takrat, ko gre za transfer(ni odnos) med trenerjem in (odraslo) športnico – takrat je opcija tudi prava seksualnost.

Že v prejšnji številki smo namignili, da je libido motivacijsko življenjska energija in da gre v temelju za seksualno strast (v najširšem pomenu besede) iz katere je sestavljena tudi sama ljubezen. Rojstvo ljubezni datira v zgodnje otroštvo, takrat, ko se otrok »zaljubi« v svoj prvi ljubezenski oz. libidinalni objekt – v svojo mamo. Mama je zanj tiste vrste (libidinalno) ugodje iz katerega se v odraslosti razvije ljubezen. Deklice v svojem odraščanju, za razliko od dečkov, zamenjajo svoj prvi ljubezenski objekt, mamico z očetom. Ta, za deklico vsemogočni (infantilni) oče, se v odraslosti vselej vrača oz. se simbol(ič)no oživlja, transferira. Ko se odraslo dekle oz. ženska zaljubi, se vselej zaljubi v naslednika svojega, v otroštvu doživetega očeta. »Princ iz sanj« ima navadno vsaj eno, ponavadi pa več lastnosti, ki jo nezavedno spominjajo na očeta. V takšnega fanta oz. moškega se dekle oz. ženska zaljubi precej lažje in hitreje ter močneje kot v nekoga, ki niti malo ne spominja na očeta.

 V kontekstu našega razmišljanja je treba vedeti, da je dober trener tisti, ki ga ima športnica za nekakšnega »drugega očeta« – in se do njega tudi tako vede, on (trener) pa ji to pozornost vrača. Takšnemu trenerju tako zelo zaupa, da jo je le-ta, (če je seveda tudi strokovno dovolj dobro podkovan in če so vse druge možnosti ustrezne) sposoben popeljati do vrhunskih dosežkov. Ta (vrnjeni oz. oživljeni –  transferirani) »drugi (simbolni) oče« je lahko kos svoji nalogi in svojemu statusu »vrnjenega (simbolnega) očeta«, ali pa tudi ne. Če podleže kontratransferju, se na svojo športnico tudi sam čustveno oz. libidinalno (ljubezensko) naveže – včasih tako močno, da svojega libida (beri: seksualne želje) ne more brzdati. Odraščajoče in seksualno zrele športnice so (ponavadi) nezavedno zaljubljene v svoje (odlične) trenerje. Libido tudi pri njih terja svoj davek. Fantazije tudi pri njih uberejo svojo pot – in prav (dobri) trenerji znajo nastopati v športničinih seksualnih fantazijah. Če je trener dovolj »razsoden«, če ne podleže kontratransferju ali pa klasični seksualni skušnjavi, do pravih seksualnih stikov nikoli ne pride, vselej pa visijo v zraku kot možnost.

Spomnim se zagrizenega (mladega) trenerja, ki si je neznansko in iskreno prizadeval postati dober trener v enem od žogarskih športov. Na enem od neformalnih srečanj je o kakovosti dobrega trenerja spraševal tudi vrhunske »ex-jugo« športnice (takšne, ki igrajo evroligo). Ena od prekaljenih igralk je odgovorila: »Dobar trener je onaj, koji dobro 'piiiiii'…« – beseda je preveč vulgarna in pa hkrati preveč resnična, da bi jo zapisal …

V psihoanalitično oko lahko pade še marsikaj, kar namiguje na latentno seksualnost, ki se plete po nezavednih mislih marsikatere športnice, verjetno pa tudi trenerja. Spomnim se mnogih intervjujev prek katerih sem posumil tok nezavednih misli, ki se potikajo po glavah športnic (in njihovih trenerjev). V »(pan)seksualni« psihoanalizi nedolžna fraza: »Včasih sem tako utrujena, da bi si želele imeti v telovadnici posteljo«, vendarle ni tako nedolžna, kot se sliši. Tok nezavednih misli je vselej (tudi) libidinalen. Nezavedna želja ima vselej seksualno obeležje in teži k uresničitvi – zavest oz. Nadjaz (moralna instanca) se sicer upira, a libidu (Onemu) se je nemogoče ogniti. Zgolj s sublimacijo (pretvorbo libidinalne energije v deseksualizirano formo) se ne da vselej pokuriti vsega libida …

Seksualnost med športnicami in njihovimi trenerji obstaja, če ne v resničnosti, pa vsaj na ravni psihične realnosti ali pa v seksualnem domišljijskem svetu. To je dejstvo. Sanjarijo tako športnice, najbrž pa tudi trenerji, vsaj nekateri. Latentna seksualnost, torej seksualnost, ki vselej tiho preži v zraku, je »grozeča« opcija, ki lahko zagode marsikateremu tandemu trener–športnica.

Spomnim se pripovedi, nanašala pa se je na zbegano športnico, ki je iz reprezentančnih priprav poklicala klubskega trenerja in ga vprašala, če »mora« res (gola) pod prho in v savno z vso reprezentanco, seveda skupaj s trenerjem. Zagotovil jima je (šlo je za dve športnici), da se temu lahko odpovesta (četudi gre za »nedolžen« reprezentančen »ritual«). Ker igralki nista sodelovali, si lahko mislite, kako je bilo z njuno igralno minutažo in nadaljnjimi vpoklici v reprezentanco …

Libidinalne vezi med trenerji in športnicami so izjemno delikatne. S teoretskega oz. psihoanalitičnega vidika se po eni strani zdi nemogoče, da bi športnica uprizorila tekmovalno odličnost ne da bi zapadla v libidinalni (čustveni), torej transferni odnos s svojim trenerjem (ali reprezentančnim selektorjem), pa naj si gre za individualno ali za kolektivno športno panogo. Selektorskih (simbolnih) očetov, ki bi znali po eni strani vzpostaviti z igralkami pristen transfer(ni odnos), po drugi strani pa bi se znali etično obraniti kontratransferja, je malo. Morda bi jih bilo več, če bi tej temi posvetili več časa z ustreznim izobraževanjem.

V tem primeru bi bili izbori selektorjev in selektoric bistveno lažji in z manj dilemami. V tej luči je »vrnjena (simbolna) mati« kot trenerka in  selektorica v nezavidljivem položaju – seveda, če govorimo o odraslih možatih (faličnih) športih. Športno »bahanje« s (faličnimi) zmagami je (v tej kulturi in v tem družbenem trenutku) vendarle bolj domena moških, kot žensk. Materinsko ženstvene ženske kot trenerke lahko vsaj deloma uspevajo z nižjimi selekcijami, seveda pa tudi v estetskih športih kot so ples, umetnostno drsanje, sinhrono plavanje, gimnastika – ritmična in (delno) športna … Vendarle pa je »vrnjeni (simbolni) oče« tisti, ki se (resnično) spozna na šport – in kot tak, torej kot »subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve (vse o športu) in zmore (popeljati športni/ka/co do zmag)«, je za športnika in športnico »bog«.

Jasno je, da se šolane strokovnjakinje za šport enakovredno spoznajo na neko športno panogo in športno stroko, vendarle pa kot trenerke pa v športnikih in športnicah nimajo ustreznega statusa (»subjekta, za katerega se predpostavlja, da zna in zmore …«). Stereotipi, če temu nezavednemu misljenju oz. mišljenju sploh lahko tako rečemo, spontano uberejo svojo pot. Ne športniki ne športnice (niti trenerji ne trenerke) si ne morejo pomagati, da nezavedno bolj zaupata in si za trenerje tudi bolj želita moškega – seveda kot vrnjenega (vsemogočnega simbolnega) očeta.

V teh okvirih bi lahko dejali, da izjeme potrjujejo pravila. Izjeme v tej, sicer univerzalni paradigmi, pa morajo biti takšne, da je vmes neko specifično otroštvo. No, to pa je že »višja matematike« psihoanalize, ki jo je laično ni tako preprosto razložiti na tem mestu.

Če skušamo končati lekcijo o psihoanalitičnem konceptu transferja, moramo poudariti, da smo na kratko obdelali perečo temo, o kateri ne vedo kaj dosti ne trenerji, niti športniki in športnice ali starši, pa tudi šolski športni pedagogi ne, čeprav bi jim to znanje pripomoglo pri vzpostavljanju tako želene avtoritete. Klasičnih športnih psihologov ne bomo omenjali, saj njihov koncept psihične priprave športnikov (verjetno) ne temelji na vzpostavitvi transferja.

PS: Tole je včerajšnji Faktor, ki delno tematizira tudi transfer: https://www.youtube.com/watch?v=NQ3OAUyNm9Y