V POČASTITEV 80 LETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA - UMRL JE 23. SEPTEMBRA 1939 - OBJAVLJAM TEKSTE (5 NADALJEVANJ), KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"):

Nedavno sva z urednikom Športa mladih razpravljala o temah, ki jih ta čas obdelujem (o njih pišem, občasno pa tudi predavam), ter o tem, kako me mediji razglašajo za seksologa, jaz pa sem zgolj in samo (teoretski) psihoanalitik, freudovec. Oba sva se strinjala, da je seksualnost v športu resnično nekakšna tabu tema, ki bi jo bilo mogoče resno obdelati. Osebno sem bil mnenja, da ta revija vendarle ne bi prenesla te provokativne teme – še posebno ne v teh konzervativnih časih. No, pa me je urednik vendarle pregovoril za pet krajših prispevkov – s pikrim namigom, da bo rubrika namenjena predvsem staršem. S takšnim transparentnim namigom, bi namreč znala biti ravno ta rubrika ena najbolj branih – med mladimi seveda.

Glede na to, da se imam za (teoretskega) psihoanalitika, bom o športu in seksualnosti razpravljal skozi »teorijo želje«. Za Freuda se nekako ve, da je svojo psihoanalizo (nezavedno) gojil na upanju, da bi vedel, »kaj (si) ženska misli« oz. »kakšna je njena (nezavedna) želja« (ki je seveda seksualna), torej »kako ženska (seksualno) uživa«. Šport in seksualnost bom predstavil v nekaj zaključenih nadaljevanjih, ki se bodo bolj ali manj navezovali na šport.

Že sedaj naj vas opozorim, da se takšne teme (načeloma) ne predavajo na Fakulteti za šport – zaslediti pa jih je mogoče po hodnikih, verjetno »na Slovanu« (ob vrčku piva), ali pa morda celo v predavalnicah – seveda, če si me kakšen (pre)drzen profesor oz. profesorica upa angažirati kot gostujočega predavatelja. Seksualnost je večno »prepovedana tema«, ki ne prodre v javnost, seveda, če odmislimo »kontraverznega« dr. Janeza Ruglja, »klasičnega« dr. Slavka Zihrla ali Mladininega »pornofila« Maksa Modica. No, tudi sam sem bil že nekajkrat nagovorjen, da (akademsko) spregovorim o temah, ki so vrle »seksologe« spravljale v miselne oz. teoretske zagate.

Ker se spodobi, da kot diplomant Fakultete za šport (in freudovec) pometam pred svojim pragom, sem na 4. slovenskem kongresu športne rekreacije (v Čateških Toplicah, 2003) tematiziral (ženstveno oz. seksualno) žensko v objemu (možatega) športa oz. rekreacije. Na 5. slovenskem kongresu športne rekreacije (v Laškem 2004) pa sem, na pobudo kolegov in kolegic, pošteno »zagrizel« v seksualnost. Že tiskovna konferenca se je vrtela samo okrog seksualnosti in »moje« sek(s)cije: Ali  / kako / zakaj / seksualnost poganja športno rekreacijo?

Zanimanje za kongres se je z veljavo seksualnosti izjemno dvignilo. Gostoval sem v televizijskem Studio City, radijskem Studio ob 17-ih, časopisni Oni – prilogi Dela in še kje. Plenarno predavanje je bilo tako udarno, da sta POP TV oz. A-kanal naravnost »pridrvela« v Laško s svojo snemalno ekipo. Pred kamerami sem moral intervjujsko ponoviti svoje plenarno predavanje z naslovom Ali seksualnost res poganja športno rekreacijo? – ali: med zdravjem in seksualnostjo … V tej reviji si pač ne upam zapisati odgovora na vprašanje, ki se je takrat nanašalo na npr. moško mišičasto telo in žensko naklonjenost moškim mišicam. Če pa poskusim, bi se cenzurirana dikcija glasila nekako takole: »Če bi bil penis kost, bi si ženske želele koščenih moških, moški bi fanatično skrbeli za čim bolj robusne kosti, 'Chippendalesi’ bi bil koščeni (slači)fantje itd. – ker pa je penis mišica, si ženske želijo mišičastih moških, in mi moški fanatično skrbimo za čim, bolj trde, velike, močne, napete mišice. V nezavednem šteje samo ena mišica: penis …«

Kakorkoli že – kdor me pozna po tematiziranju ideologije v športu, naj ve, da teoretsko psihoanalizo študiram precej dlje, kot ideologijo. Že dobrih dvajset let je Freuda, moj paradni avtor – študij psihoanalize pa je »dosmrtni« (strastni) študij ... Vsi trije moji podiplomski študiji so se nanašali prav na psihoanalizo, posledično pa seveda tudi na seksualnost (v športu). Medtem ko v prvi in tretji knjigi tematiziram ideologijo in šport (seveda skozi psihoanalizo), pa sta moja druga (Šport skozi psihoanalizo) in četrta knjiga (Interpretacija športa) namenjena čisti psihoanalizi, seveda v povezavi z latentno (skrito in simbol(ič)no) seksualnostjo in športom. Ravno knjiga Šport skozi psihoanaliza v svojih poglavjih tematizira tiste teme, ki bi znale pritegniti marsikaterega bralca te revije, seveda, če jih bi oz. jih bom dovolj poljudno predstavil – in to bo težko. Menda slovim kot »tažak«, če že ne kar »zatežen«, teoretik, toda Freudova seksualnost še zdaleč ni tako enostavna (in nedolžna), kot se zdi.

Kaj mislite, da se da zapisati v poglavjih, ki se glasijo takole:

• Zgodovina (moškega) športa - ali: »Šport je nastal zaradi žensk«,
• Prvak kot diskurz »boljšosti« – lepotica kot diskurz »lepšosti«,
• Zavidanje penisa – ali: anatomija je usoda,
• Moška želja in falična športnica,
• Trener kot »subjekt, za katerega se predpostavlja...«,
• Seksualna (ne)abstinenca in tekmovalna uspešnost,

To je le nekaj poglavij iz Športa skozi psihoanalizo. Intepretacija športa, moja zadnja knjiga, namiguje in diskurzivno utemlejuje, da “gol (v resnici) ni gol” in da ima šport sovjo latentno oz. simbol(ič)no vsebino, tako kot sanje.

Če me ne bodo do konca podlistka “skenslali”, bi znal svoje teoretsko pisanje začiniti še s kakšno pikro, da ne rečem pikantno podrobnostjo. Naj vam namignem: ko sem bil trener v ženski športni gimanstiki, so je občasno kakšna moja telovadka (nezavedno) zmotila, in me poklicala “oči” in ne Roman, kot so me takrat klicale punce (ženo, s katero sva delala v trenerksem tandemu, pa so občasno poklicale z: “mami”. To sva si takrat vzela v svojevrstno čast, saj je nakazoval pristen odnos, ki sva ga z ženo imela do “najinih” telovadk. Punce so bile takrat star do 15. leta. “Teoretsko” se spršujem, kako bi me telovadke, s katerimi bi imel pristen oz. res dober odnos klicale v, freudovsko rečeno, “genitalni fazi psihoseksualnega razvoja libida” – ko bi bile stare 20 ali 30 let… Morda “dragi”, “ljubi” ali mož?

V pretklih letih sem dodobra naštudiral koncept t.i. transfernega odnosa, ki ga je v klinično psihoanalitično terapevtsko prakso vpeljal prav Freud. Trdil je, terapevt lahko skozi psihoanalitično seanso pozdravi svojo pacientko šele, ko se le-ta (nezavedno) zaljubi v njega – oz. “oživi” libidinalno vez, ki jo je imela kot deklica s svojimi očetom. Na ta način si v pacientkovem nezavednem izbori določen “priviligiran” status, ki mu omogoča, da lahko z besedo pozdravi psihični patos določene pacientke. Mnogi menijo, da je Freudov največji doprinos h klinični praksi prav koncept transferja (t. j. nezavedne zaljubljenosti v terapevta).

Danes se ve, da se v podobnem (libidinalnem) tansfernem razmerju znajdejo mnogi tandemi. Najbolj znani so: učitelj(ica)-učen/ec/ka, profesor(ica)-študent(ka), profesor(ica)-asistent(ka), direktor(ica)-tajni/k/ca, trener(ka)-športni/k/ca itd. Medtem ko klinične psihologe in različne psihoterapevte zavezuje poklican etika, saj jim je poznan t.i. kontratransfer (povratna nezavedna zaljubljenost), pa je na področju klasičnega športnega tandema trener-športnica precej manj tovrstne etike. Pojem transferja oz. nezavedne zaljubljenosti je med trenerji prava neznanka, in morda sem tudi zato sprejel povabilo, da bom v eni od prihodnjih prispevkov tematiziral ravno to “spolzko” temo. “Kontrolirana” (nezavedna) zaljubljenost prihaja v paketu dobrega trenerja. Vendar se od tu naprej včasih tudi “zaplete”. Ko libido dobi krila, ga ni enostavno ustaviti …

Bolj ko problem transferja spoznavam v temeljih bolj se mi zdi nujo, da bi dileme in zagate predstavil tudi trenerjem. (Športnice tako ali tako ne bi vedele za kaj gre.) Morda bi bilo dobrO, da bi po nacionalnih zvezah organiziral celo kakšno (poučno) predavanja na to temo ...