Nedavno sem imel intervju za revijo Reporter. Če ste ga prezrli in če vas tema zanima, evo:

1.     

1.  Zpriprtega Sebastiana  Abramova (prej Sebastian Colarič), ki je nagovoril svoje dekle Julijo, da si odreže roko z namenom pridobitve odškodnine od zavarovalnice, ste dejali, da je prvovrstni patološki narcis. Ali velja za izjemo ali je njegovo kriminalno obnašanje podobno obnašanju serijskih morilcev, kot sta bila Silvo Plut in Metod Trobec?

Silvo Plut in Metod Trobec sta bila drugačne vrste psihopata, kot je Colarić-Abramov. Pri obeh že pokojnih serijskih morilcih ni bilo zaznati toliko klasičnega patološkega narcizma in snobizma, kot pri Colarič-Abramovu. Trobec in Plut sta imela ogromno potlačene jeze do mame. Za Abramova pa tega ne bi mogli trditi. Imajo pa vsi trije veliko skupnega – to pa je: deficit v moralnem razsojanju. Prva dva sta živela t.r. v bedi, dotični Sebastian Abramov pa, kot snob, na veliki nogi – brez enormnih količin denarja ni znal živeti. Trobec in Plut sta imela slo po ubijanju žensk – s poprejšnjim mučenjem, Colarič-Abramov pa je Saro Veber – kot je videti in sklepati ubil zaradi finančnih koristi. Tudi Julijo Adlešič je napeljal v odžaganje roke zaradi lastnih finančnih koristi in ne zato, da bi pri užival v trpljenju mlade Julij. Razlike med Colarič-Abramovom in obema serijskima morilcema so kar evidentne.

2.      Kje vse vidite podobnosti in seveda razlike med omenjenimi (Abramov, Trobec, Plut)?

Kot vsi psihopati je tudi omenjeno trojico naredilo otroštvo. Vsi trije so (bil) t. r. brez Nadjaza. Vest jih ni pekla, ko so grešili. Trobec in Plut sta uživala, ko sta ubijala – ker sta pač poračunavala z (jezo na v otroštvu doživeto) mamo. Mučenje in ubijanje žensk jima ji bilo v naslado. Pri Abramovu pa tega ni opaziti. On je kor razvajenec užival v luksuzu – kot snob se življenja na veliki nogi se ni mogel odreči. Imel je neukrotljivo željo po razkošnem življenju in še hrepenel je po razkazovanju svojega luksuza. Zato je imel tudi t. i. funkcionalne zveze in prijateljstva – kar pomeni, da je ljudi okrog sebi (tudi ženske oz. partnerice) »uporabljal«, jih izkoriščal, da je lahko živel življenje razvajenega bogataša (snoba) in da je blestel v javnosti , pred občinstvom. Zanj je bila to duhovna hrana, brez katere ni dobesedno mogel živeti. Tudi sorodstvo je uporabljal zato, da je od njih pridobil kakšne koristi. (Na dan prihajajo tudi podrobnosti, kako je prelisičil in pripeljal do bankrota enega svojega sorodnika, »mrzlega strica«, bratranca svojega očeta, Mitjo Seljaka.) Pri Trobcu in Plutu se tega ne da opaziti. Njuna psihopatija je bila čisto drugače koncpirana in stukturirana.

3.      Zakaj vam je svojevrsten fenomen, ko je za dekleta bolj grozno izgubiti partnerja kot lastno roko za celo življenje, pomeni teoretsko enigmo? Kaj vse bi si kot psihoanalitik, kot psihoterapevt želeli še pojasniti o primeru žrtve, ki je, kot ste omenili, podlegla objemu sugestije napeljevanja, a vam za zdaj še ni povsem razumljivo?

Vsak normalen človek ima toliko mere zdravega narcizma, da ima raje sebe, svoje zdravje (svoje okončine) kot katerikoli »objekt želje« (kot se reče v psihoanalizi). Pri Juliji Adlešič pa se je očitno zgodil obrat, ko je v svoji intrapsihični libidinalno-ekonomski kalkulaciji dala v na prvo mesto svojega Sebatiana in ne sebe (svojo roko, svoje zdravje). Zato trdim, da je bila izjemno zmanipulirana in izigrana. Mogoče je šla Sebastjanova kalkulacija, naslovljena na Julijo, v tole smer: »Draga moja Julija, sedaj pa preračunaj kaj je zate (in zame) bolje: tvoja odžagana roka, ali moje življenje?!« Zdi se mi, da je moral Abramov uporabiti neko tovrstno finto, nek manipulativni trik, zaradi katerega se je Julija odločila, da raje izgubi svojo roko, kot da nekdo – po vsej verjetnosti mafija, ki ji je bil Sebastjan dolžan denar – Sebastjana likvidira, ga ubije. Z zavarovalniškim denarjem (od odžagane roke) bi Julija rešila svojemu Sebastjanu življenje. Ta kalkulacije se mi zdi zelo verjetna oz. je možna. Res pa je, da jaz nimam vseh informacij, da bi dokončno sodil. Pomembna informacija se mi zdi tale: glede na izjemno lepoto in mladost Julije, bi bilo prav mogoče, da je Sebastjan (ali pa njegova mama) Julijo, silil v prostitucijo. In če bi bilo to res, potem se karte začnejo same odpirati.

4.      Bi torej moral zaradi suma storitve zavarovalniške goljufije ostati v priporu le Abramov, ne pa tudi k storitvi kaznivega dejanja napeljano dekle, ki si je odžagalo roko?

Moje prepričanje gre pač v smer, da je Julija žrtev, ki bi ji bilo treba pomagati. Oz.:  pomagati bi bilo treba družini Adlešič – mami in očetu, da zaščitita svojo hči. Sistem bi moral stati ob strani družini Adlečič, še posebej Juliji. Po moje videnju je glavni krivec Sebastjan Abramov-Colarić – seveda v navezavi s svojo mamo Tinko Huskić – Colarić. Po mojem mnenju – torej po moji moralno-pravni presoji - bi bilo treba njiju preiskovati in zapreti; Juliji in njeni družini pa bi bilo potrebno ponuditi strokovno, torej pravno-psihološko pomoč, skozi katero bi ji dopovedali, da je žrtev nevarnega psihopata in jo zaščitili pred nadaljnjo manipulacijo. Sistem pa – kolikor mi je znano – staršem Julije preprečuje oz. onemogoča stike, Tinka Huskić pa nemoteno komunicira in t.r. upravlja z Julijo v korist svojega sina Sebastjana.

5.       Lahko se strinjamo, da je dekle žrtev psihopatije Abramova, a je obenem sostorilka. Brez njene zaslepljenosti, ki je pravzaprav norost – ko so ji prišili roko, je dejala, da jo noče in jo je menda celo tiščala v zmrzovalnik, da bi odmrla- se kaj tako obskurnega sploh ne bi zgodilo.

Jaz bom ostal pri svojem videnju in moralni oceni: Julija je žrtev hudega psihopata in njegove mame. Julijo bi bilo treba zaščititi. Država bi morala s svojimi strokovni službami »odprati« možgane Juliji, da bi le-ta spoznala, kako in na kakšen način je nasedla Sebastjanu in njegovi mami. Na ta način bi se pokesala, začela sodelovati s preiskovalci in resnica o ozadju bi prišla na dan. Država bi se morala lotiti primera natančno tako – zato, da pomaga družini Adlešič dobiti svojo hči Julija nazaj v ljubeč milje družine. V končni fazi je država, zaradi nesposobnosti – Sebastjan Abramov bi moral v resnici prestajati kazen za umor Sare Veber – omogočila psihopatu, da je uničil življenje mladi in naivni Juliji. Če bi bil jaz njen oče, bi tožil državo, ker ni iz družbe izolirala psihopata Abramova takrat, ko je bil čas za to. Če bi država – policija, sodstvo – opravila svoje delo, bi bila Julija Adlešič srečna mlada dama, in na misel ji ne bi prišlo, da bi si za koga odžagala roko.

6.      Trdite, da ženska v fazi psihotične zaljubljenosti, o kateri lahko govorimo v tem primeru, postane povsem nora in da lahko  katero koli odločitev moškega sprejema za svojo. To se je zgodilo ob umoru Sharon Tate, noseče žene režiserja Romana Polanskega, ki so jo pod vplivom morilca Charlesa Mansona umorila ženske. Torej vendar lahko rečemo, da je Abramovo dekle sostorilka?

Nora, torej psihotična ni samo zaljubljenost, pač pa tudi t.i. transfer oz. transferno čustvovanje, ki je zelo dodelan psihoanalitični koncept, dobro poznan iz psihoterapevtike. Še kako je prisoten v raznih verskih sektah, torej v religij, pa tudi v politiki (in vojski). Še posebej problematični so razni guruji znani iz znamenitih (ameriških) komun. Pri tandemu Julija Adlešič–Sebastjan Abramov je šlo za izjemno čustveno vezo, ki je potekala zalo enosmerno. Julija je bila »nora«, torej psihotična, bodisi klasično zaljubljena, ali pa transferno čustveno vezana. Ampak, problematična ni sugestibilnost – torej slepa ubogljivost Julije, pač pa psihopatija Sebastjana Abramova. Pravo kot rigidna paradigma ne upošteva marsikaj, kar je evidentno v moralne diskurzu. Julija je kolateralna škoda psihopatije Abramova. In Abramov je edini, ki bi se ga moralo v resnici proučevati in kazensko preganjati. Julijo bi v resnici morala doleteti zgolj neka minimalna kazen. Največja kazen za Julijo je ta, da si je že odžagala roko! In zato, da si je Julija odžagala roko, je kriva država in njen nesposoben policijsko kriminalistični in pravni sistem.

7. Psihopatija obeh, Sebastiana Abramova in njegovega dekleta Julije mora imeti kakšen skupni imenovalec ali pač ne?

Skupnih imenovalcev jaz v tem tandemu ne bi iskal. Julija se je v spletu okoliščin zgolj ujela v past, torej v limanice kronanega psihopata, Sebastjan Abramova.

8. Drži, da sta bila z novim dekletom skupaj že takrat, ko je Abramov imel še nekdanje dekle Saro, ki je leta 2015 umrla, ker naj bi jo, kot je Abramov trdil, po nesreči ustrelil z dolgocevnim orožjem v dnevni sobi njenega doma, obenem naj bi tudi v njenem primeru poskušal dobiti odškodnino? Dekle Julija, ki si je na Abramovo nagovarjanje odrezala roko, je torej morala vedeti za prejšnjo in, da jo je ubil Abramov? Vztrajate, da bi jo po vsem tem morali videti še naprej kot žrtev?

Če naivna 15-letnica začne »prijateljevati« s polnoletnim psihopatom, se iz te zgodbe ne bo izcimilo nič dobrega. In to se je tudi zgodilo. Kalvarijo je zakuhal lažnivi in manipulativni Sebastjan Abramov. V celi kalvariji bi moral biti za Julijo rešilna bilka njen oče, ki pa ga ja Abramov – takrat še Colarič – spretno prelisičil in mu t. r. ukradel hčerko in iz njenega življenja naredil kalvarijo.

9. Kako si pojasnjujete vpletenost staršev Sebastiana Abramova, najbolj seveda očeta, ki je bil prisoten, ko si je Abramovo dekle žagalo roko?

Po mojem videnju in po moji oceni je v družini Colarič nosila hlače mama – moral pa jih bi oče. Če jih bi oče, sin Sebastjan ne bi skrenil z življenjske oz. moralne poti. Evidentno je, da mali Sebastjan ni razrešil Ojdipovega kompleksa, ker vzgojne vloge močnega očeta ni zaznati. Odraslega Sebastjan ne peče vest. Funkcionira po diktatu oz. zakonitosti šibkega oz. materinskega Nadjaza, ker pomeni, da se ne znal ubraniti imperativa ugodja, uživanja. Oče Colarič je kriv v toliko, da svoje žene – matere svojega sina – Tinke Huskić ni spravil v red takrat, ko je bil še čas. Svojega sina pa prizemljil in naučil kozjih molitvic takrat, ko je bil zato še čas. Očetova intervencija v življenje in vedenje odraslega Sebastjana je popolnoma nemogoča. Oče je vlak zamudil, da bi karkoli korigiral. Zdaj je njegova moralna dolžnost le, da – kot »špicelj« – sodeluje s policijo, preiskovalnimi kriminalisti in sodstvom.

10. Namignili ste na vlogo, ki naj bi jo imela njegova mama Tinka Huskić, poročena Colarič. Ste lahko konkretni, kaj ste imeli v mislih?

Mislim – nimam pa na voljo dovolj podatkov – da bi suvereno trdil, da je vzgojno vlogo v resnici zafurala mama, že zato, ker je sinu vzgojno odtujila očeta, ga simbolno kastrirala. Simbolno kastriran oče ne more dostojno odigrati simbolnega kastratorja v Ojdipalni fazi, kar bi omogočilo, da odrasli Sebastjan ne bi bil brezkompromisno ujet v načelo ugodja oz. uživanja. Očetove prepovedi v struktur Nadjaza pri Sebastjanu t. r. ni zaslediti. In glavni posredni krivec jaz vidim prav mamo Tinko Huskić. Materinski Nadjaz – torej odsotnost (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja – je vzrok Sebastjanove psihopatije. Namreč: preveč slabo mamo bi moral vzgojno korigiral dovolj dober oče. V družini Colarič se to očitno ni dogodilo – in zdi se, da je prav mama kriva za ta zdrs v »gor-spravljanju« odraščajočega Sebastjana.

11. Nihče ni pojasnil, zakaj si je Abramov, prej Colarič, spremenil priimek. Konec koncev bi lahko s slednjim  užalil »ego« svojega očeta, s katerim sta sodelovala pri zavarovalniških goljufijah?

»Ime očeta«, torej priimek očeta se ne spreminja, ker to v resnici pomeni simbolno kastracijo očeta. Sin nikoli ne sme kastrirati, torej premagati, ali se odreči, svojemu (»dovolj dobremu«) očetu. V družini Colarič pa je bilo vse narobe. Sebastjan Colarič se je po mojem videnju očitno želel znebiti svojega greha, svoje krivde za umor Sare Veber – zato je spremenil svojo identiteto, in to tako, da se je odrekel svojemu priimku. Pravi, funkcionalno odrasel moški tega nikoli ne naredi. Sprememba priimka po mojem mnenju ni toliko pomembna za zavarovalniške goljufije, pač pa služi samemu Sebastianju, da se počuti bolj varnega – beri: opranega krivde – glede na to, da sam pri sebi točno ve, da je zagrešil umor Sare Veber. Sprememba imena/priimka je vselej nezavedno motivirana (in to velja tudi za njegovo mamo, ki seveda ni Tinka). Glede na to, da si je ime spremenila že njegova mama, si ga je spremenil tudi Sebastian (v Sebastien in iz Colarič v Abramov). V Sebastianovih vedenjskih vzorcih ni zaslediti prav veliko očetovih lastnosti, pač pa bolj mamine, kar (za sina) nikakor ni dobro.

12. Kako je mogoče takšne primere sploh omiliti, preprečiti, ko se vendar vse začne že v otroštvu? Verjetno težko, saj vemo, da v takšnih krutostih nismo osamljeni, zgodijo se povsod. V sosednji Avstriji z Josefom Fritzlom in pedofilom Wolfgangu Priklopilu, ki je imel zaprto Natasho Kampush, v Ameriki s Charlesom Masonom, na Norveškem z Andreasom Breivikom…

Zadnjih 10 let vneto in brazkompromisno trdim, da družbo lahko normaliziramo, če (nazaj) vzpostavimo harmonično primarno družino. Če pa nam »crkne« družina, nam »cerkne« cela družba , z vsemi podsistemi. Normalna, tradicionalna in funkcionalna družina je edini garant, da se nam bo družba spet normalizirala. Če bo oče – kot simbolno nekastriran – dostojno očetoval svojim sinovom (in hčeram), bodo sinovi v odraslosti vzpostavili normalno družbo v vseh podsistemih, ker bodo imeli prve občutke, ponotranjeni moralni kompas in bodo (po)vlekli prave poteze.

13. Kaj vse bi veljalo preučiti v otroštvu psihopatskega Abramova in kako si lahko ob preučitvi njegovega primera pomagamo z vedenji o zgodnjem otroštvu serijskih morilcev Silva Pluta in Metoda Trobca?

Vsakega psihopata bi morali totalno naštudirati, ga proučiti. Poglobiti bi se morali v vse pore njegovega otroštva. In Američani so se! Serijski morilci so najbolj proučevana klientela ljudi. Vsi so nastali v otroštvu – t. r. do 6. leta, kot je trdil Freud. No, meni se zdi, da je kritično obdobje zdaj vsaj do 8 če ne že kar do 10. leta. Najbolj kritično obdobje pa so ravno prve tri faze psihoseksualnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kjer domuje Ojdipov kompleks, skupaj s fenomenom kastracije, ki inherentno povezan s tvorbo Nadjaza. Mi, Slovenci bi se morali več naučiti in od Trobca in od Pluta in od še živečega Stephena Casiraghija (alias Hinko Krajačič). Sebastien Colarič (Sebastjan Abramov) pa je po psihopatski plati pravi biser. Posneti bi morali film o njem!

14. V vseh omenjenih primerih velja opozoriti na napačne ocene policistov in kriminalistov o prihodnjih ravnanjih kriminalnih storilcev. Če bi bil Abramov ustrezno obravnavan v primeru uboja prvega dekleta Sara, ne bi mogel nagovarjati svojega novega dekleta, da si odreže roko, tudi Silvo Plut ne bi še enkrat moril, če ga ne bi spustili na prostost, Trobec pa bi tako ali tako moral biti zaprt že po prvem umoru, ko je bila pogrešana prva žrtev.

Znanje in sposobnosti prepoznavanja psihopatov so v slovenski policijsko-kriminalistični stroki na psu, torej na zelo nizki stopnji – taka je moja ocena, tako jaz stvari vidim. Očitno v oddelkih ne službujejo prav pametni ljudje, in spričo nizkih plač, v te službe tudi nobenega sposobnega človeka ne vleče. Policisti se bolj koncentrirajo na nedolžne voznike, ki jim pripravljajo zasede … O kriminalistih pa tudi ne bi izgubljal besed.

15. Zdi se mi, da je nekoliko premalo, če se sklicujemo samo na neumnost policistov in da je treba vendar nekaj reči  še o vseh tistih, ki kadrujejo policiste in kriminaliste. 

Mnogi sistem in podsistemi pri nas ne funkcionira. Moralno odgovornih moških s testosteronsko odločnostjo preprosto ni – vsaj tam ne, kjer bi morali biti. In potem gre vse narobe. Za nameček, da bo parodija še večja, so feministke dosegle, da se na najvišji položajih nahajajo ženske. Tatjana Bobnar vodi policiste, generalmajorka Alenka Ermenc pa vojake, tukaj so še številne direktorice in šefice ... In mene je prev groza, ker vem, da bo sledil kolaps sistema, družbe.  Politiki – še posebej levi – se ne zavedajo, da ženska ne zna (po)vleči pravih potez v odločilnih trenutkih. Struktura njenega Nadjaza ima številne deficite in anomalije. Ampak feminizem ne pusti, da se ta (psihoanalitična) znanja inkorporirajo v družbo …

16. Zakaj denimo niso pripravljeni upoštevati mnenja strokovnjakov, tudi vašega, o tem, da je v omenjenih primerih treba nujno  uporabiti detektor laži, nato še hipnozo ter nevro lingvistično programiranje? Kakšne rezultate si sicer lahko obetamo, če vemo, da pri psihopatih preizkus z detektorjem laži ni uspešen?

Kompetentnii ljudje, ki bi lahko odrejali določene tipe preiskav, ki bi si upali improvizirati v predkazenskih in/oz. preiskovalnih kontekstih, v raznih »pogovorih«, ni. Ne samo, da nimajo znanja, ampak tudi »jajc« nimajo, da bi si upali malo improvizirati – saj se jim niti ne sanja, kako bi se sploh dalo improvizirati. V teh improvizacijah bi bilo treba občasno morda celo kršiti določene pravila, zakone in akte – ampak ker nimajo razvitega poskonvencionalnega moralnega razsojanja, jim to ne kapne na kraj pameti, ali pa si tega pač ne upajo.

17. Kaj vse mora sovpadati, da pride v neki družbi  do porasta ali upadanje teh kriminalnih anomalij?

Veliko malenkosti je, ki vplivajo na razvoj – naraščanje ali padanje – socialno-patoloških dogajanj. Kolaps tradicionalne družine zagotovo vpliva na porast osebne in družbene psihopatije. Psihopatov in sociopatov bo čedalje več, če ne bomo (nazaj) vzpostavili harmonično primarno (tradicionalno) družino. T. i. pankrti bodo postali mainstream, za anarholiberalnim predznakom. Kolaps moške avroritete – torej očeta – bo drastično zaznamoval družbo v negativno smer. Svojevrstno zgago pa bodo uprizarjale tudi ženske na vodilnih položajih … Bojim se, da bo vse hudič vzel.

18. Bi rekli, da smo pri reševanju takšnih kriminalističnih primerov preveč pod vplivom televizijskih in filmskih kriminalnih zgodb, kjer se običajno reši še tako zagoneten umor, nekako tako, kot je v romanih Agathe Cristie ali Arthurja Conana Doyla o dr. Watsonu in Sherloku Holmesu?

Današnje hollywoodske mojstrovine imajo močan strokovni suport . Scenaristi in režiserji so pravi mojstri, ker so primorani upoštevati nasvete različnih psiho in socio-strokovnjakov. Če jih ne bi upoštevali, bi ustvarjali slabe filme, ki se ne bi prodajali. Denar pa je sveta vladar, in tega si ne smejo privoščiti. Zato so danes mnogi filmi in TV-nadaljevanke prave mojstrovine, od katerih bi se policisti in kriminalisti lahko veliko naučili.

19. Kje so razlogi, da tudi sami preučujete te primere? Ali predvsem zato, ker vas novinarji pocukamo za rokav ali je odločilna lastna želja po raziskovanju ozadij psiholoških lastnosti storilcev hudih kriminalnih dejanj?

Že od nekdaj me zanima delovanje človeške psihe – posledično me izjemno zanimajo psihopati in podobni norci. Zanimajo me potlačitev, zanima me nezavedno – zato sem se naučil tudi hipnotizirati. Če dobim kakšnega psihopata na pogovarjanje,  banalno rečeno: kipim od sreče. Psihopati imajo po definiciji tudi specifično seksualnost – in psihoanaliza je t. r. veda o seksualnosti. Zato se posledično tudi zelo dobro spoznam na človeško seksualnost. No, psihoanaliza je v resnici nastala, ker je Freud želel (z)vedeti, kako ženska uživa, kakšna je njena (nezavedna) želja. Moška seksualnost je zagatna na drug način.

20. Zase ste dejali, da ste odraščali v normalni in harmonični družini, zaradi česar imate zdravo testesteronsko agresivnost in pogum. Kako bi opisali normalno in harmonično družino?

Moja primarna družina je bila resnično takšna, da mi je dala t. r. vse, kar rabim, da si upam določene stvari tudi povedati javno in naglas – in to zelo koncizno –, brez bojazni, da se me označuje, da sovražno govorim. Ceno seveda plačujem: v tem trenutku »prebolevam« na Facebooko enomesečno blokado, ker sem rekel, nek nedolžen video (s krivično dosojeno enajstmerovko – dosodila pa jo je sodnica, ženska) pospremil z repliko, da ženske pač ne morejo biti sodnice, še posebej ne v fuzbalu …

21. Ste svetovalec in psihoterapevt v vsakdanjem življenju, kar vam očitno ne zadostuje, sicer se ne bi pojavili še v vlogi režiserja, scenarista in glavnega igralca istočasno. Kaj bistvenega ste v vlogi seksologa Sigmana Frojdeba sporočili gledalcem in s kakšnim znanjem vedenjem vas po vaših predstavah seznanijo navdušenci nad vašo komedijo?

Glede na to, da so me že pred leti »odrezali« t. r. od vseh medijski kanalov – glavne protagonistke  mojega medijskega  umora  so bile feministke –, sem naposled stopil na gledališki oder, kot režiser, scenarist in glavni igralec (Sigman Frojdeb). Sedaj satirično smešim feminizem in t. r. predavam (hetero)seksualnost – v smislu : »Fuk brez muk je utopija!«. Pravi gledališki hit predstavlja igra »Razočarana gospodinja pri seksologu«, ki je presegla vsa najbolj optimistična pričakovanja. 31. avgusta bom spet gostoval v Kinu Komuna – mislim, da se bližamo 150. ponovitvi. Posneti pa nameravam tudi istoimenski film.

22. Zagotovo ste naleteli na koga, ki je hotel zamenjati vloge in bil pripravljen biti vaš svetovalec in psihoterapevt. Kako se je odvijalo nagovarjanje, prepričevanje, zaplet, razplet?

To si pa nihče ne upa. No, kakšen vaški prepotentni posebnež se najde, ki mi hoče soliti pamet. Ampak se ne dam. Imam pa dva dobra svetovalca – nekakšna supervizorja -, ki se dobro spoznata na človeško psiho, to sta Borut S. Pogačnik in Branko Gradišnik. Če si z vsemi avtoanalitičnimi triki ne uspem zazreti v lastno slepo pego, mi jo onadva pomagata uzreti.

Dodatna 3 vprašanja:

1. Kako je mogoče, da je Julija v priporu še naprej izpostavljena manipulaciji Abramov-Colariča, saj redno prejema njegova pisma, na kar so starši tudi opozorili, vendar njihove prošnje, kot nam je povedala Julijina mama, nočejo upoštevati, sklicujoč se na to, da je Julija že polnoletna?

To je popolnoma napačna drža kriminalistov oz. naše »pravne« države. To je zgrešeno. To je znak njihove moralne nerazsodnosti.

2.      Kako velika je verjetnost, da je do takšne nore zaslepljenosti prišlo zaradi dolgotrajnega omamljanja-jemanja drog – v zadnjem letu, ko je živela skupaj s Sebastianom in njegovo mamo?

To težko rečem, ker ne vem, ali je bila na kakšno drogi in na kateri. Omamljenost je mogoča, ampak, se mi zdi, da ni ključna – razen, če ne gre kakšno posebno drogo, ki jo jaz ne poznam. Sreča v nesreči se mi zdi, da Julija ni noseča – dobro bi bilo, da ni.

3. Ob pojasnilu ženske seksualnosti ste še napisali "Moška seksualnost je zagatna na drug način," zato vas sprašujem – smo radovedni,  na kakšen način?

Funkcija moškega v seksualnosti je, da na tak ali drugačen način »rine«. Moški je načeloma ohromljen z žensko lepoto in mladostjo – žensk pa ne. Ohromi ga tudi žensko uživanje, ko ji on izpolnjuje – takšno ali drugačno željo, tudi seksualno. Moški imperativ je – načeloma –, da brezkpompromisno ljubi. Žensk pa bolj uživa, če je ona sama ljubljena … Itd.

Kratka biografija: Roman Vodeb se je (roj. 1963) je kritični mislec, ki s svojimi psihoanalitičnimi komentarji in interpretacijami buri duhove. Nekoč je bil v vrhunski športnik (telovadec), pozneje tudi odličen trener – občasno tudi jugoslovanske reprezentance. Diplomiral in prvič magistriral (iz psihoanalize motivacije, l. 1996) na Fakulteti za šport. Drugič je magistriral na Sociologiji kulture na FF (iz ideologije v povezavi s psihoanalizo). Doktoratu iz antropologije vsakdanjega življenja se je leta 2001 odpovedal – ker si pač ni pustil oprati možganov, saj je bil že takrat trn v peti feministkam in LGBT gibanju (mentor njegovega na grmadi zažganega doktorata je bil gejevski aktivist – pozneje dekan FSD – dr. Bogdan Lešnik). Je pisec šestih knjig. S knjig »O spolu« (2011) je pomagal sesuti dva družinska zakonika – leta 2012 in 2015. Najnovejša knjiga »Prvi spol« iz l. 2019 pa govori o ženskah in feminizmu. Kot kritični mislec jezi leve in desne. V zadnjem letu je skozi svojo kontroverznost blestel v oddaji Faktor. Sicer že od leta 2007 redno piše bloge in kolumne. »Slovi« tudi po tem, da je pogosto blokiran na družbenem omrežju Facebook (tokrat za 1 mesec). Enomesečno blokado je dobil tudi v času imenovanja Alenke Ermenc za načelnico Slovenske vojske. - - - Osebna spletna stran: https://www.roman-vodeb.si/

PS: TUDI TRENUTNO SEM NA FACEBOOK NA ENOMESEČNI BLOKADI (DO ZAČETKA OKTOBRA) - ZARADI RESNIČNE (BOSANSKE) "WC-table", NA KATERI SO KOT "TRETJI SPOL" NARISANI "NEZEMLJANI"!