PREAMBULA: Ne vem, če je veliko piscev sposobnih spisati takšen tekst, ki bi bil berljiv in aktualen tudi po 20 letih. Spodnji tekst sem napisal pred dobrimi 20 leti – pod naslovom »Vzgoja in šola«. In ker se v teh dneh začenja novo šolsko leto vam ga ponujam v branje in razmislek.

Šola kot vzgojno-izobraževalna institucija si je že od nekdaj prizadevala vzgajati otroke. O iskrenosti te namere ne gre dvomiti, čeprav so mnogokrat v ozadju tudi nekatere ideološke povezave. Šola je namreč po definiciji vselej tudi ideološka institucija znotraj državnih oblastnih mehanizmov. Naš namen sicer ni polemizirati o ideoloških razsežnostih šole niti ne o pravici do institucionalne vzgoje, temveč bi radi opozorili na neko tezo, ki izhaja iz psihoanalitične misli Sigmunda Freuda. Res je, da si šola nenehno prizadeva vzgajati otroke. Toda psihoanalitična replika bi se nanašala na dilemo o zmožnosti in pristojnosti oz. vzgojni kompetentnosti.

Šola si lahko še tako prizadeva vzgajati otroke, toda otrok bo vselej (ne)vzgojen tako, kot bo nanj vzgojno učinkovala družina. Freud je vseskozi poudarjal, da se otrok odločilno osebnostno oblikuje do približno šestega leta. S tem spoznavnim dejstvom se verjetno strinja večina sodobnih psihologov. V otroštvu se znotraj družine zakoliči bodoča osebnost do te mere, da je poznejši (vzgojni) vpliv šole na otrokovo osebnost precej manjši, kot danes mnogi pedagogi predvidevajo. Predviden vzgojni učinek šole je prej atribut želje tistih pedagogov, ki bi iz šole radi naredili vsemogočno vzgojno institucijo. Strinjamo se lahko, da je danes vzgoja otrok eno najbolj perečih in zapletenih področij. Otroci se množično (včasih začasno ali včasih trajno) navzemajo nekih vedenjskih vzorcev, ki niso po meri ne staršev, ne šole, ne države. Naprezanje šole, da to ne bi bilo tako, je izjemno veliko. Šola si prizadeva »pravilno« vzgojiti otroke. (Kaj je to »pravilno« je sicer diskutabilno.) Toda to ji nikoli ne bo uspelo, ker je vzgojni učinek inherentno vezan na otrokove objekte ljubezni – na mater in očeta. Vzgojne »anomalije«, vedenjska delikventnost, kriminal itd., so po določenem  psihoanalitičnem silogizmu od šole dokaj neodvisne kategorije. Starši so (in bodo) vselej tisti, ki odločilno vplivajo na otrokovo osebnost v vsakršnem, še najbolj pa v vzgojnem smislu. Če bi bila šola zares zmožna in kompetentna otroke vzgajati tako, kot si družba želi, potem bi bili otroci vzgojeni natančno tako kot veleva in predvideva šola. Mladinski vandalizem, delikvenca in kriminal bi povsem izumrla. Kruta vsakdanja realnost pa je drugačna. Šola ima (na žalost) skoraj povsem zvezane roke. Šola preprosto ni pristojna vzgajati, čeprav je za »vzgajanje« največkrat precej bolj usposobljena kot večina staršev. Učitelj pač ni (in nikoli ne bo) objekt ljubezni za otroka, kar je odločilno za vzgojo otrok. Libidinalno nasičen objekt ljubezni bo vselej mati (in oče). T. i. primarna identifikacija je v domeni staršev in ne učiteljev. Učitelji največkrat ne pridejo niti v izbrance za t. i. sekundarno otrokovo identifikacijo. Vzgojne pridige učiteljev zato ne prodrejo v otrokovo nezavedno – preko ponotranjanja v nezavedni Nadjaz, kjer po definiciji domuje vzgoja.

Reči je treba, da so zaradi splošne sugestibilnosti otroci sicer delno dojemljivi za vzgojne namere šole (tudi tiste iz prikritega kurikula), toda »problematični« otroci so vselej takšni zato,  ker je nekaj zaškripalo znotraj objektnih ljubezenskih odnosov v družini. Razpadle družine, družinski prepiri, odsotnost enega od staršev ipd. izjemno travmatično vplivajo na otrokovo osebnost. Vzgojne posledice, ki se odsevajo v družbeni stvarnosti kot moteči člen se ne dajo popraviti v šoli. Čeprav imamo šolo tudi za vzgojno institucijo, ji ta očitno ni usojena. Otroci so (ne)vzgojeni doma - in šola ne more popravljati (vzgojnih) napak družine. Od šole in učiteljev v bistvu tega sploh ne moremo zahtevati, saj učitelji niso objekti ljubezni in nezavedna identifikacija ne more steči »energetsko investirano«. Temu dejstvu se pač ne moremo ogniti. Pritiski na učitelje, češ da naj vzgajajo otroke, so brezpredmetni. Učitelji se sicer lahko prizadevajo in se »postavljajo na glavo«, toda nimajo ustreznega vzgojnega statusa – ker niso ljubljeni. Učitelji otrokom v libidinalnem smislu navadno »nič« ne pomenijo. Otroci jih nimajo »radi« tako in na tak način kot matere in očete. V psihoanalitičnem žargonu naj končno rečemo, da vzgoja pripada predvsem registru nezavednega in libida. To je spoznavno dejstvo, s katerim se bo treba v sociologiji izobraževanja oz. filozofiji vzgoje slej ko prej soočiti. Zahtevati od učiteljev, da naj vzgajajo otroke, je sicer enostavna besedna fraza, toda če otroci niso »primerno« vzgojeni, v nobenem primeru niso krivi učitelji. Fraza: »Naš mladina je vse bolj ‘zavožena’ – in za to je kriva šola... Šola bi morala vzgajati...«, je navadna floskula, ki vznikne v ljudeh takrat, ko jim mladina »pleše po živcih« zaradi bojazni za svoj lastni užitek. Tega šola pač ne zmore – to zmorejo le starši.

Naj končno še dodamo, da šola (na žalost) ni institucija, ki bi sinergiral s Freudovim načelom ugodja. Vzgojni učinki se v otroku precej bolj zasidrajo v nezavednem Nadjazu, če se navezujejo na ugodje oz. užitek. Če v šoli ne bi bilo gospostvenih odnosov na relaciji učitelj–učenec (kar je skoraj nemogoče) in če se v šoli ne bi ocenjevalo (kar je prav tako skoraj nemogoče), bi otroci v šoli morda celo uživali. In če bi šolsko učno snov oz. učenje za otroke predstavljalo užitek (to bi bilo možno doseči le skozi igro), bi bili tudi vzgojni učinki v šoli precej večji, kot so sedaj – in šola bi povsem upravičeno nosila ime vzgojno-izobraževalna institucija. Tako pa se otroci v šoli mnogokrat neprijetno počutijo in šolo celo sovražijo. Vzgojna naprezanja učiteljev in cele institucije so tako (na žalost) nemalokrat jalova.

OPOMBA (še 1x): Ta tekst je bil napisan (in objavljen) pred več kot 20 leti. ... ... ...  https://www.roman-vodeb.si/