Za egipčanske piramide Osmanagić pravi, da so bile nekoč pod morjem (kot del velikih mest), ker so v piramidah menda našli (morsko) sol. (No, težko je preveriti, ali je to res res!) Govori tudi o podzemnih mestih, kjer je nekoč divjala vojna … V isti zvezi vehementno dodaja – kot da bi bil zraven, ko se je to dogajalo – da so na Zemlji pred 12.000 leti (očitno zaradi potresov) pustošili cunamiji (visoki valovi), visoki okrog 2.000 metrov …  Za Jadransko morje pravi, da je bilo takrat 650 metrov nižje … Mimogrede vpelje »privezne« za čolne/ladje, imenovane »alke«, ki so jih našli na hribih v notranjosti Dalmacije (Hrvaške) in Bosne – ampak Napoleonovi vojaki so jih pokradli … Obnaša se kot prekaljen geolog, ki – ker poseduje časovni stroj, s katerim se vrača v preteklost – vse ve … Spozna se tudi na vulkane, saj je v svoji argumentaciji vpeljal tudi »vulkanske linije«. Brez posebnih pomislekov razglasil, da so piramide premišljeno zgrajene na presečišču »vulkanskih linij«. Kako Osmanagić to meri in kje sploh najde vulkane, ve samo Osmanagić. Na vulkane se zagotovo spozna »kot zajec na boben«, a se svojega neznanja – v objemu omnipotentnosti – ne sramuje … Za »piramido Sonca« je našel (naštel) 26 vulkanskih linij … Egiptovske naj bi jih imela bistveno manj – kljub temu, da se ve, da v Egiptu v bližini znamenitih piramid v Gizi ni nobenih vulkanov – no, tudi v Bosni ne. Za socialna psihologa – Nobelova nagrajenca – Davida Dunninga in Justin Krugerja, ki proučujeta »privezne«, ki samozavestno mislijo, da nekaj vedo, bi bil Osmanagić študijska poslalstica.

V objemu želje po legitimiziranju ideje, da so piramide v resnici »energetske mašine« (in ne grobnice), vpelje tudi železno ploščo (ki je locirana pod piramido) … Kljub vsej načitanosti pa zamolči – ali pa ne pomisli –, da železna plošča nastane iz železove rude po določenem postopku, s talitvijo železove rude … (Verjetno računa na glupost ljudi, ki jih s svojimi idejami/teorijami nateguje.) Ampak se zdi, kako bo zadevo intelegibilno speljal: tista »višja civilizacija«, ki je piramide gradila, je (verjetno) že v času t. i. kamene dobe očitno poznala posebno tehnologijo, s katero je »skovala« to (veliko) železno ploščo in jo namestila globoko pod fundament same piramide (šele nato je zgradila samo piramido, ki mora biti težka na milijone ton) – »brdo« Visočica (prej gora, kot hrib) je res ogromna (bil sem na tem  »brdo«, ga v živo videl, doživel) ... Hkrati pa trdi – to so mu pokazale meritve (verjetno ruske ali poljske) –, da so (natančno) 21 metrov pod piramido podzemni vodni tokovi. V isti sapi omenja tudi geološke vrtine, s katerimi sicer (še) ne dokaže obstoja podzemni vodni tokovi; domišlja in racionalizira si, da so jih verjetno zgrešili. Poudarja pa, da so pri vrtanju naleteli na (najtrši) beton in »proširenja«, torej nekakšne podzemne »sobane«, ki so jih zgradili ljudje oz. »tista« civilizacija. Ko so pri kopanju tunelov naleteli na (»umetni«) 8-tonski »betonski« blok (»K2«) je groteskno razglasil, da točno 21 metrov pod njim tečejo podzemni vodni tokovi in da dotični »blok« (zato) izžareva posebno zdravilno energijo (ki vpliva na celice, jih zdravijo in celo pomlajujejo) ... V objemu Denning-Krugerjevega efekta se dotični omnipotentnež (itak) spozna tudi na medicino, zdravje in zdravilnost – torej na VSE!

Vpelje še hujše bizarnosti, ki so skregane z vso znanostjo oz. fizikalnimi zakonitostmi. Na pomoč namreč (po)kliče celo levitacijo (breztežnostno lebdenje, ki obide gravitacijo). Njegov skrit (bizarni) adut potegnjen iz rokava je tudi t. i. astralna projekcija (ki jo sicer docela ne pojasni) … »Frekvenco piramid«, ki so mu jo najeti »merilci« nekako posneli in predvajali, sam (sebi in drugim) predvaja »na počasi«, in pri tem aludira na človeški glas (»bas«) … Eno od pokrajin, kjer so (domnevne) piramide fotografira pokončno, potem pa fotografijo obrne »ležeče«, in za vsako ceno vidi v naravni pokrajini človeški obraz (»piramidi« sta nos in brada) … To je svojevrsten dokaz psihopatoloških nanašalnih blodenj, ko vse, kar mu pride pred nos/oči/ušesa intelegibilno vtke v svoje psihotične teorije.

Se pa vehementno in nenehno sklicuje na Nikolo Teslo in na njegove (neraziskane in ohlapno zastavljene) »skalarne« valove (frekvence), ki so – PAZITE TO! –  10 milijard krat hitrejše od svetlobne hitrosti … (No, vodič »Mujo«, skalarno hitrost zmanjša na dvakratno svetlobno hitrost.) Ko neobremenjen in naiven laik, posluša Osmanagića (kot znanstveno avtoriteto), se zagotovo čudi, kako to, da dotični »ameterski arheolog« še ni dobil Nobelove nagrade. Iste pomisleke in obžalovanja imajo vse tiste vdane »ovčice«, ki so skozi znameniti (psihoanalitični) transfer ujete v njegovo »sekto«. Verjetno se jim – ker imajo zaradi transferja oprane možgane – res zdi, da je nelogično, da Osmanagić še ni dobil Nobelove nagrade.

Resni raziskovalci in arheologi iz njega delajo norca. Zato je po svoje tudi logično in jasno, da se nikomur ne zdi vredno preverjat njegovih falcificiranih podatkov, meritev (ki so jih zanj izmerili pogosto podkupljivi Rusi ali Poljaki ali kakšen drugi, slave željni, šarlatan). Ruse vpelje tudi pri prevajanju »njegove« (ker jo je najverjetneje kar sam vklesaval) pisave oz. »hieroglifov«. Bizarna groteska na to temo se glasi: sporočilo teh »hieroglifov« naj bi bilo povezano z »odpiranjem zvezdnih vrat« …

Uradni geologi (Nadžija Nukić in Radmila Kovačević) so demantirali domala vse, kar je Osmanagić interpretiral kot »geološke anomalije«, ki naj bi bile posledica človeških rok oz. kakršnekoli »umetne/nenaravne intervencije«. Geologi so demantirali domala vse Osmanagićeve »geološke anomalije« oz. jih razglasili kot »naravne geološke formacije«.

Priznan egiptolog/piramidolog/arheologi Zahi Hawass pravi – (odprto) pismo (iz junija 2006) je naslovil na revijo Archaeology Magazine –, da Osmanagić halucinira in potvarja geološke in arheološke izkopanine oz. informacije (beri: laže). Osmanagića je popolnoma osmešil, rekoč, da se sploh ne spozna na piramide, ne na arheologijo. V bistu nakazauje ravno Danning-Krugerjev efekt. Zato je vprašljiv tudi doktorat iz »majevskih piramid«, ki ga Osmanagić tolikokrat slavnostno izpostavlja. Da bo parodija še večja, ta isti Zahi Hawass – če se prav spomnim – visi na panoju ob vznožju Visočice (in še kje) kot temeljna referenca, da so »bosanske piramide« realnost in delo človeški rok (ali nezemeljske tehnologije).

Kaj reči ob koncu?! Do nedavnega – do sredine leta 2005 – je bilo mestece Visoko revno. Zadnjih 10 let pa se pospešeno razvija, in to v zanimivo bosansko mesto, (zelo) mamljivo za turiste. Nekaj pa je jasno: zagotovo se zgodovina ne bo napisala na novo, kot si Osmanagić z vsem srcem želi. Prej se bom vzpostavila nova veda – gravitirala  pa bo v psiho(pato)logijo –, imenovala se bo »osmanagićologija«, povezovalo pa se jo bo z Denning-Krugerjevim efektom.

Ne pozabimo: Pred več kot dvajsetimi leti sta ameriška socialna psihologa David Dunning in Justin Kruger proučevala  fenomen samozavestnih in prepotentnih pametnjakovičev, ki niti toliko ne vedo, da bi vedeli, kdaj in koliko v temo brcajo. Na račun svojih zdrsov vlečejo za seboj oslovska ušesa, in nič jih ni sram. Pojav ki ima dandanes že kar status sindroma, je poznan kot Dunning-Kruger efekt/učinek. Za svoje raziskave sta leta 2000 dobila tudi "posebno" (Ig) Nobelovo nagrado za psihologijo.

Semir Osmanagić je profil človeka/osebnosti, ki ga je vredno resno proučevati in (psiho)profilirati. Njegova letentna psihopatija je resnično kompleksan, zanimiva in proučevanja vredna. Derivat »osmanagićologije« pa bo zagotovo tudi sociologijo oz. sociopatologija – ker: razsežnosti njegovih »strokovnih« (nanašalnih) blodenj (fantazij in halucinacij) so res fascinantne.