Ideja z zdravilnim/energetskim kamnom je v Osmanagićevi glavi v resnic nastajale več let (in jo je »pilil«, preoblikoval) – vse od časov, ko je »kamne« v Mehiki najprej povezal s (sfantaziranim, shaluciniranim) »potovanjem duš v različne dimenzije«, kar naj bi bila odlika Atlantidčanov. Atlantidčani so po njegovem imeli tudi znanje, da so z zvokom, torej posebnimi frekvencami precizno oblikovali kamnite bloke, ki so se (res) milimetrsko sklada en z drugim. Tudi več tonske kamnite bloke so nekoč (po Osmanagićevem mnenju)) Atlantidčani prevažali preko posebnih zemeljskih oz. geoloških linij. Osmanagić (že) davnega leta 2002 tudi razlaga, da je bila nekoč atmosfera drugačna, naravna zemeljska energija je bila močnejša, ozonska plast je bila 7x debelejša … Vse te »resnice« pa so – po Osmanagićevam mnenju (in k taki taktiki se zateka večina pristašev teorije zarote) – »popačili« oz. ljudem prikrili iluminati in/oz. prostozidarji. »Svašta!« bi se glasila pikra pripomba na vse te bizarnosti, ki se jih je Osmanagić posluževal že leta 2002, leta 2005 pa nadgradil v intelegibilno potegavščino v svoji matični Bosni.
Zadeva v Visokem je toliko bolj zagatna in zapletena, po svoje pa tudi zares intelegibilna, ker ima sarajevski okoliš, vključno z mestom Visoko, resnično markantno srednjeveško kulturo – ki pa je stara (zgolj) okrog 500 let mogoče celo 1000 ali 2000 let, nikakor ne (bistveno) več. Osmanagić pa, v objemu histrionične egomanije in želje po senzaciji, govori od obdobju pred 5.000 in celo pred 30.000 leti … V resnici s svojim nategom, s svojo psevdoarhelogijo, s svojimi fantazijami/halucinacijami oz. t. r. lažmi, dela veliko škodo uradni (bosanski) arheološki stroki, ki je že do leta 2005 opravila veliko delo, ko je s svojimi izkopaninami korektno restavrirala izkopanine iz srednjega veka. Osmanagić pa v objemu svoje histrionično-narcistične patologije t. r. uničuje njihovo korektno strokovno arheološko delo.
Da gre pri Osmanagiću za resnično psihopatološko podstat njegovega »arheološkega« početja (s histrionično-narcistično valenco) kontaminirano s številnimi neukrotljivimi željami, torej senzacionalizmi, nakazujejo presežniki (začnejo s atributom »naj«), ki jih uporablja v vseh svojih govorih (na svojih predavanjih in intervjujih). Pri Osmanagiću in njegovih »piramidah« je vse »naj-naj«: NAJstarejše (piramide), NAJvečja (mreža tunelov), NAJbolj (zdravilna energija, voda, zrak …) , NAJpreciznejša (»sveta« geometrija), NAJvečji (betonski monolit, »beton K2«), NAJstarejša pisava/simboli ... Če se malce pošalimo, bi lahko rekli, da so celo njegovi klobuki, ki jih pogosto nosi tudi na dvoranskih predavanjih in v televizijskih studiih – kar potrjuje njegovo histrionično-narcistično patologijo – , s svojim večnim »inventarjem« klobukom deluje kot NAJvečji približek Harrisonu Fordu oz. filmskemu junaku (arheologu, pustolovcu) Indiana Jonesu …
Osmanagić občasno jezno tarna, da ga vlada spotika (jasno, da takega šarlatana finančno ne bo podpirala). Logično je tudi, da ga smeši tudi uradna znanost (arhelologija, antropologija). Za »egiptologe« racionalizirano pravi, da ga spotikajo, ker se – kot pravi – bojijo, da bodo veličastne egipčanske piramide padle v senco bosanskih … V igri pa so – resnici na ljubo – sedaj tudi »turistični« milijonski prihodki, ki jih Osmanagić oz. visoško »okolje« služi na račun teh »piramid«. Fenomen celotnega natega je, da se Osmanagić vselej elegantno znajde in suvereno (intelegibilno) brani. Vedno najde nek »razumen« razlog, da svoje svojevrstne bizarne in groteskne nanašalne blodnje zaščiti in jih dodatno legitimizira. (Na identičen način to počno turistični vodiči, ki dnevno nategujejo turiste.) V svojem dokazovanju Osmanagić izrablja razne svetovne »avtoritete« oz. kvazi avtoritete (in njihove »meritve«) ter medije, ki so sprva (naspol) senzacionalistično poročali o »bosanskih piramidah« … Nekateri potem pišejo protestna pisma – v smislu, da nikoli niso izjavili, da so t. i. bosanske piramide (v Visokem) delo človeških rok … Na identičen način kritizirajo tudi tunele, za katere večina pravih strokovnjakov trdi, da so jih Osmanagićevi volonterji sami izkopali – nekaj hodnikov pa je prva izdolbla (in potem tudi s peskom »zamašila«) voda, naravni podzemni tokovi.
No, če bi bil Osmanagić resen arhelolog (in antropolog), bi delal svoje delo v »intimi«, na samem (in sam zase) in ne bi tako intenzivno hlepel po medijskih nastopih, javnih predavanjih – sploh pa ne bi bila njegova predavanja tako senzacionalistična (tudi klobuka ne bi nosil na predavanjih). Nobene (uradne) zgodovine ne bi hotel (na vsak način) spreminjati. Novinarji bi v tem primeru že opravili svoje – vključno z njegovo (spontano in samodejno) promocijo. Tako pa si Osmanagić prikroji – beri: lažira/falcificira/ponareja – podatke/informacije in, v objemu užitka, kipi od sreče, ko lahko širi svoj bizarni in groteskni senzacionalizem v medijski eter. Kot politolog, ekonomist (in amaterski arheolog), se vehementno spušča na področje, ki mu ni kos: na področje zdravja, zdravilnosti, tudi fizike. Ta senzacionalizem rabi za svoj duševni mir, za svojo histrionično in/oz. narcistično gratifikacijo. V svojo argumentacijo – da bo svoje arheološko-antropološke »pravljice«/fantazije/halucinacije bolj prepričljivo prodajal – vpelje (zdravilne) »frekvence« (Shumanovo resonanco, orgonsko energijo – tudi »sveto/sakralno geometrijo« …) in vse to poveže s celicami, z zdravjem, celo s pomlajevanjem …
V svojih bizarno-grotesknih nanašalnih blodnjah skozi fenomen »sekudnarne elaboracije« (drugotne obdelave) zgradi intelegibilno in na videz konsistentno zgodbo (z repom in glavo), vendar je, realno in znanstveno gledano, za lase privlečena. Naključja povezuje v celoto, ki je zgolj na videz konsistentna – dober poznavalec (strokovnjak/znanstvenih) pa lahko v Osmanagićevi zgodbi najde številne pomanjkljivosti, »luknje«, natege in facifikacije (potvarjanje oz. ponarejanje podatkov/informacij in t. i. meritev – npr. avre, pri čemer mu pomaga celo nek slovenski »strokovnjak«/šarlatan). Jedro njegovih nanašalnih bloden predstavlja – bodisi (zgolj) želja po slavnosti, vendar v »smrtonosni« spregi z nasedanjem številnim teorijam zarote (torej, občutku, da uradna znanost ni prava, ni resnična; zato se apriorno zoperstavlja uradni znanosti/interpretaciji).
Zato, da bolj suvereno naplahta/naserje/nategne ljudi, se poslužuje številnih (parcialnih) znanosti, izsiljenih (kvazi) meritev, (kvazi) »strok«. Najbolj prikladni so mu (seveda podkupljivi in kvaziznastveni) Rusi (tudi Poljaki). Izseke legitimne znanosti skozi divje posplošitve sicer simpatično vtke v svoje bizarno-groteskne nanašalne blodnje, da zveni bolj prepričljivo, suvereno in znanstveno – osnovna zgodba pa je kljub vsemu za lase privlečena. V resnici gre torej za nateg, ki mu najverjetneje še sam verjame – kar pomeni, da ne laže zavestno, pač javnost (turist, medije) zavaja nezavedno, na nek način nehotno, pač v objemu številnih (specifičnih) nezavednih procesov.
Aug 10, 2019
