Glede na to, da je tole moje pisanje nekakšno nadaljevanje »razkrinkavanja« vseh tistih »ljubiteljev teorije zarote«, ki se navadno »suvereno« in domala nepovratno ujamejo v psihično past, ki so jim jo v njihovem otroštvu t. r. nastavili starši (kot prve avtoritete), se bom v tem pisanju v resnici osredotočal na delovanje psihološkega mehanizma vzpostavljanja znamenite TEORIJE ZAROTE. Po mojem iskrenem prepričanju je ravno Semir Osmanagić (med ostalo psihopatologijo, ki jo osebno zaznavam) ujetnik (psihičnega) prepričanja, k ga je Freud omenil v svojih dveh (zgodnjih) spisih: »O seksualnem razsvetljevanju otrok« (1907) in »O infantilnih seksualnih teorijah« (1908).  (Če bi na tem mestu elaboriral celotno teorijo zarote, bi se tekst razvlekel za 100%.)

Osmanagić je po tej plati toliko bolj zanimiv, ker so njegove teorije zarote – tako kot pri svetovno znanemu Davidu Ickeu (in Alexu Jonesu) – podprte še neko drugo psihično patologijo (psihiatri jo diagnosticirajo kot histrionična osebnostna motnja, z očitnimi primesmi narcizma, torej želje po javnem uveljavljanju skozi ekscesne senzacionalizme). Pri Osmanagiću s zdi, da ravno brez senzacionalizma (v psihičnem smislu) ne more živeti. Histrionični narcis, ki – zaradi svoje notranje/nezavedne (psihične) potrebe –  lahko funkcionira le kot vodja zavedenih in hkrati entuziastičnih, četudi naplahtanih/»nasranih« navdušencev, stezosledcev, ki so za nameček (večinoma) ujeti še v paradigmo klasične verske sekte.  V Osmanagićevem primeru imajo mnogi še veliko korist od vsega tega »piramidno-energetskega« natega, ki poteka v Visokem. Osmanagić ves arzenal znanja in vso intelektualno racionalizacijo aktivira zato, da poteši narcistično željo po pohvali, javnem aplavzu in glorifikacije (beri: kovanje v zvezde in »vpisu v zgodovino«, ki jo bi rad na novo napisal). Videti je, da si Osmanagić sebe ne zna predstavljati drugače kot (arheološkega/antropološkega) »guruja«. V objemu te psihične, če že ne kar »psihotične« podstati v javnost, še posebej pa v medijski eter, trosi svoje »znanstvene«, torej (psevdo/kvazi)antropološke in (psevdo/kvazi)arheološke nebuloze; in v tej patološki histrionično-narcistični želji si pokori tudi geologijo. Natančno zato »svoje« »piramide« – torej vzpetine oz. hribe/»brda« (v okolici bosanskega mesteca Visoko) razglaša kot »energetske generatorje« (»mašine«), kot proizvajalce nekakšne (bio)energije – izrablja vse, kar mu pade na njegovo kvazi-znanstveno pamet – od (Reichove) orgonske energije, Shumanove frekvence/rezonance, elektro-magnetnih polj (valovanja), negativnih ionov, do »či« (bio)energije ... V zadnjih leti si pri nategu pomaga še (»Teslinimi«) t. i. skalarnimi valovi.