Kot kritični mislec sem moral »čivkniti«. Takole se je pred dnevi glasil moj twitt: »Problem v resnici (sam po sebi) ni finaciranje zasebnega šolstva; problem je poskus desnice, da Boga "uturi" v javno šolstvo in da v učilnice vpelje spodletel pogled na NOB (na partizane in domobrance, na Tita in socializem). Tega pač levica ne bo dovolila!« In name se je vsul plaz kriti, predvsem desničarjev in »ljubiteljev« Cerkve (in Boga). Point mojega twitta je bil bolj v tem, da sem opozoril na ideološko in politično ozadje polemike okrog financiranje zasebnega šolstva. In da ne bo pomote: polemika se vrti okrog tega, ali bo država financirala katoliške šole (razširjeni program), ki se jih sedaj stereotipno in ponesrečeno poimenuje kot »zasebne«. RKC nikakor ni nek »zasebnik«, ki upravlja z neko osnovno ali srednjo šolo (ali vrtcem). V malce drugačni poziciji je t. i. Waldorfska šola, ki v tem kontekstu pač ni kontaminirana z religijo, kot je to primer v raznih »zavodih«, torej katoliških šolah – npr. v OŠ Alojzija Šuštarja, kjer je verouk – kot je poročal tednik Mladina že leta 2013 – t. r. obvezen.

Na FB sem v »čivku« omenil še LGBT: »Če desnica v svojih političnih nazorih - ki bi jih rada prenesla na svoje otroke - ne bi bila tako spotaknjena (mislim na poglede na NOB, partizane&domobrance, Tita, rdečo zvedo, Jugoslavijo, socializem), bi se kompromis okrog financiranja zasebnega šolstva našel. Tako pa zdravo jedro levice pristaja celo na LGBT ideologijo, samo da desnica ne pride do svojega šolstva in začne izkrivljati pogleda na NOB & vse posledične derivate ...«

Torej: ni problem teh 300.000 Eur, kot bi jih morala država nameniti »zasebnim« šolam (in vrtcem) – gre za 1% otrok. Problem je politične, torej ideološke narave. V resnici gre za to, da levica ne dovoli, da bi se RKC/Cerkev (kot najmočnejša verska skupnost) vtikala/vmešavala v javni izobraževalni/šolski sistem – ker je pač po ustavi (7. člen), grobo rečeno, Cerkev (verske skupnosti) ločena od države. Ne smemo pozabiti, in to je poudarjal že francoski filozof Louis Althusser: šola je temeljni ideološki aparat države (IAD), s katero nek (katerikoli) režim perpetuira (ali pa vzpostavlja) svojo politiko oz. svojo ideologijo. Trenutni (levi) režim je še kako proti-verski, proti-katoliški, proti-krščanski. (Je pa po drugi strani – na mojo osebno žalost – trenutno zelo pro-migrantski in pro-LeGeBiTrovski ter pro-feminističen.) V luči povedanega ni čudno, da se je že pred leti SD zavzemala za popolno prepovedala financiranja »zasebnega« šolstva, torej (predvsem) katoliški šol (in vrtcev) – muslimanska ali pravoslavna (ali kakšna druga) verska skupnosti se jim niso zdele omembe vredne. Sedaj je protagonist te iste pobude Levica. V tem kontekstu je treba dodati, da je (npr.) ustanovitelj (zavoda) OŠ Alojzija Šuštarja ni nikakršen »zasebnik«, pač pa verske inštitucija (Nadškofija Ljubljana, ki je »podružnica« Cerkve/RKC), kljub temu, da je po ustavi Cerkev ločena od države. (7. člen: »Država in verske skupnosti so ločene.«)

Pro-krščanski Peter Gregorčič je glavni (uradni) protagonist »pobude za oceno ustavnosti«, ki se je že leta 2012 obrnil na Ustavno sodišče, češ, da je »zasebno« šolstvo po krivici financirano le 85% (namesto 100%, kot je zagotovljeno v ustavi) – govora pa je o t. i. razširjenem programu. In Ustavno sodišče je res izdalo odločbo, po kateri bi država morala v celoti financirati tudi zasebno šolstvo (57. člen: »Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev.«). Desnica, znotraj katere po tihem domuje tudi krščanska kultura (in Cerkev/RKC) je zadnja leta opozarjala, da se ta ustavna odločba še ni realizirala. Zanimivo in po svoje paradoksalno je, da so ostale verske skupnosti (npr. muslimanska ali pravoslavna) iz tega agonističnega konteksta popolnoma izvzete.

Zadnji dogodki v Državnem zboru pa so na pobudo ministra Pikala »zašli« v malce nepredvideno in presenetljivo smer. Namreč: zasebno šolstvo se bo po izglasovani noveli ministra Pikala financiralo še v manjšem odstotku (menda zgolj 65%) kot so si želeli pobudniki ustavne presoje. Levi poslanci so z rezultatskim razmerjem 42 proti 36 »premagali« desni blok (stranka SMC se je pri glasovanju vzdržala). Izglasovala se je Pikalova novela, ki je še manj naklonjena »zasebnim«, torej katoliškim šolam.

Še enkrat se je izkazalo, da v resnici niso problematične finance, pač pa je problem politične, torej ideološke narava. Ves kontekst mnoge žalosti – tudi vse tiste levičarje, ki po tihem vedo, da je LGBT ideologija oz. (feministična) teorija spolov (gender) v resnici zelo ponesrečeno atakira šolski sistem in kurikulum. Cena, ki jo je pripravljeno plačati zdravo jedro levice je, da pač »stisne zobe« pri toleriranju nebuloz, ki jih širi LGBT in feminizem (teorija spola, posvajanje otrok v istospolno partnersko skupnost, istospolne poroke …). Ker: levica bo za vsako ceno preprečila desnici, da se v šole naseli (krščanskega) Bog in da se v šolskih učilnicah potvarja zgodovino, kakor jo pač vidi levica oz. uradna zgodovina; predvsem gre za poglede na NOB, partizanstvo, rdečo zvezdo, Tita, socializem, Jugoslavijo … Po drugi strani pa je ta lista levica celo nekako (bolj tolerantna do islama, do muslimanov, kot pa do RKC.

Starši imajo res pravico, da izobražujejo in vzgajajo svoje otroke po svojem prepričanju (54. člen), vendar so določeni ustavne odredbe oz. členi (npr. 7. člen) pač nad pravicami staršev. Slovenskim staršem nihče – torej niti država – ne prepoveduje, da »v popoldanskem času« (kot nekakšen »hobi«) svoje otroke vpišejo k verouku. To tudi muslimanom, ali pa drugim verskim skupnostim, ne prepoveduje.