Vsakemu moškemu, ki lahko brez posebnega odpora – v spletu neljubih okoliščin – prakticira seks ali »zganja« erotiko z drugim moškim, še ne bi mogli reči, da je že kar (klasičen) homoseksualec/gej. Npr.: v zaporih, kjer ni žensk, obstajajo dominantni moški, ki si za surogat/nadomestek lahko najdejo (feminilne/podrejene) moške, s katerimi se gredo neko seksualnost, vendar oni sami vendarle (za svojo psihično realnost) ostajajo falično-dominantni. Takšni (biseksualni) moški lahko prakticirajo določene vrste seksualnih praks z drugim moškim zgolj in predvsem zato, ker imajo deficit v strukturi (šibkega) Nadjaza. Šibek Nadjaz podleže imperativu Onega, v katerem v osnovi domuje živalskost, agresivnost, pohota … Homofobija – bodisi zgolj latentna ali celo manifestna (ozaveščena) – je v resnici nasledek močnega Nadjaza (in pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa). No, tudi nevtraliziranje homofobije – pretvorba iz manifestne v latentno obliko – je posledica močnega Nadjaza, ki ga Jaz upošteva in aktivira določene obrambne mehanizme, zaradi katerih homofobija ostane nevtralizirana v latentni obliki in se ne manifestira. Svojevrsten fenomen se zgodi, ko ravno latentno homofobni (vendar heteroseksulani) ljudje – predvsem moški – paradirajo na LeGeBiTrovskih t. i. Paradah ponosa in se tudi sicer (refleksno) zavzemajo za LeGeBiTrovske »(človekove) pravice«.

V kontekstu razlage, ko govorimo o biseksualnih moških (zapornikih), ki se nimajo za geja, imamo v mislih oralne praks, kjer omenjeni falično-dominantni moški (ki se nima za geja) daje svoj penis »na uporabo« – beri: »na fafanje« – drugemu (feminilnemu/podrejenemu) moškemu, geju (ki v taki oralni spolni praksi celo uživa). V tej zvezi je pač treba omeniti še klasičen analni seks, kjer dominantni moški (ki se nima za geja) penetrira v podrejeno-feminilnega moškega, ki pa je gej (če s konsenzom celo uživa v tej seksualni praksi). Ta drugi, podrejeni moški (ki izvaja fafanje, ali nastavlja rit/anus) pa bi znal biti (klasičen/ortodoksni) gej – razen, če v to spolno prakso ni prisiljen. Ortodoksni geji si namreč tuj moški penis želijo na način, kot si ga želijo feminilne ženske. Klasični oz. ortodoksni geji – v mislih imamo feminilne geje – si penis drugega moškega želijo imeti »v sebi«, bodisi v riti/anusu, ali pa v ustih (in seveda v rokah (drkanje)). Takšni geji pogosto najbolj uživajo prav v izvajanju oralnih praks – fafanje penisa (drugemu moškemu) obožujejo.

Da pa se tukaj opisan seksualni absurd/paradoks/»error« zgodi moškemu, se mora (po)prej zgoditi neka anomalija/»nepravilnost« v otroštvu; navadna ima ta nepravilnost ojdipalno poreklo. Če pustimo ob strani redke mutacije določenih genov, na katere opozarjajo prav genetiki (in nevrologi), je psihoanalitična interpretacija moške homoseksualnosti dokaj jasna. Mnogi geji – predvsem tisti, ki so kot geji tudi pedofilsko nagnjeni – so bili kot dečki spolno zlorabljeni, in to na manipulativen način. V spolni zlorabi so uživali, saj so bili spolno zlorabljeni s strani moškega, ki jih je imel rad in katerega so imeli radi tudi oni. Ravno spomin na to uživanje se vgravira v mnoge miselne podsisteme, ki so v osnovi povezani in s temelji spolne identitete/usmerjenosti in temelji spolne želje, ki se bo razvila šele v puberteti oz. v odraslosti.

Poudariti velja, da niso bili vsi pedofilski geji tudi spolno zlorabljeni. Pedofilsko nagnjeni geji – in teh med geji ni tako malo – so tudi tisti, ki so v paketu »nepravilnega Ojdipa« dobili falično mamo, ki so se jo bali, hkrati pa še očeta, ki so se ga prav tako bali, ker je bil agresiven tudi do njih. Takšni geji so postali geji zaradi falične mame, pedofili pa zato, ker jim varnega zatočišča ni nudil niti oče. Takšni geji se v odraslosti nezavedno najbolj varno počutijo ob otroku oz. z otrokom (kot objektom njihove spolne želje). In tudi pedofilski geji – tako kot navadni geji – navadno (zaradi ojdipalnih nepravilnosti) nimajo razvitega močnega Nadjaza.

Nepravilno razrešen Ojdipov kompleks, v katerem falična mama vstopa v dečkove miselne procese (in vse temeljne miselne podsisteme), v njem naredi (ojdipalno-kastracijski) kaos/zbrko. Mame se deček ne sme bati! Še manj pa jo sme kastracijsko prepoznati kot potencialno pretečo kastratorko. Kastracijsko pretnjo mora deček doživljati – beri: miselno premlevati –  s strani očeta (kot »bitja s penisom«). Ravno očetov penis (pot »prisoten«) – tudi primerjaje z lučkom »malega Ojdipa« – mora vstopati v številne misli, kastracijske fantazme, ki se spontano (tudi nezavedno) pletejo po dečkovih mislih. Mama, kot »vaginalo« oz. »brezpenisno bitje« dečku ne sme vstopati v kastracijsko preteče miselne procese. V najbolj črnem scenariju – torej če se zgodi ravno ta neobičajnost, bolje rečeno NEPRAVILNOST, v povezavi z mamo – se dečku (posledično) zamajejo temelji njegove heteroseksualne spolne identitete/usmerjenosti in spolne želje. Ti temelji so miselne (in nezavedne) narave. In na teh (nezavednih) miselnih temeljih se v puberteti oz. odraslosti dogradi spolna identiteta, katere temeljni atribut je spolna želja (v povezavi z ustreznim objektom želje in vsemi zakonitostmi, ki jih postulira nezavedno in njegova simbolna logika).

Torej, če takšna falična mama dečka še pretepa, ga fizično kaznuje – torej, da se deček mame resnično non-stop boji (in to libidinalno »oenergeteno«/intenzivno miselno premleva) – in če potem v tej dečkovi kronični ojdipalni zagati vstopi še nežni oče, potem deček postane gej (ne pa tudi pedofil). Problematična je lahko tudi skrajno posesivna mama, ki se jo otrok boji (na poseben način), namesto, da bi si jo zgolj želel in jo oboževal.  V kakšen derivat homoseksualnosti deček v odraslosti zajadra, je odvisno še od marsičesa – predvsem od narave in intenzivnosti (libidinalne »oenergetenosti«, investiranosti) določenih miselnih procesov, ki se dečku pletejo v njegovi psihični realnosti oz. njegovi infantilni miselni dejavnosti. Rečemo torej lahko, da so falične mame, katerih se deček v svoji psihični/miselni realnosti/dejavnosti boji, tiste, ki dispozicijsko heteroseksualnega dečka »pahnejo« v svojevrstno stisko, iz katere deček (fantazmatsko) »pobegne« tako, da postane gej; v homoseksualnost se v svoji infantilni stiski t. r. zateče. »Zatekanje« v homoseksualnost je v resnici posledica specifičnih oz. obrambnih, torej »napačnih« mislih – le-te pa so posledica »napačni (ojdipalnih) dogodkov« v primarni družini. Včasih ni nujno, da falična mama dečka konstantno tepe oz./ali kaznuje – včasih je dovolj, da deček v spletu okoliščin mamo zgolj »ponesrečeno«/«napačno« misli. Ob posesivnih mama, so »nevarne« tudi korpulentne mame – torej mame, ki so »ogromne« (velike in/ali debele) in hkrati »ne-penisne«. Tudi take mame lahko ponesrečeno zaznamujejo dečkove ojdipalno-kastracijske miselne procese. In na teh zgrešenih miselnih fundamentih deček v puberteti posledično zgradi napačno/nenormalno/nenaravno spolno identiteto in napačno/nenormalno/nenaravno (spolno/seksualno) željo. To »nepravilnost« oz. »napačnost« lahko povsem legitimno označimo kot NENORMALNO in NENARVNO. Biti homoseksualno/istospolno spolno usmerjen je anomalija, je nepravilnost, je »napaka v delovanju psihičnega sistema/aparata«, napaka v strukturiranju ojdipalno-kastracijskih misli.

Da ne bom zgolj mamo krivili kot ekskluzivni (družinsko) povzročiteljico moške homoseksualnosti, naj rečemo, da je (ob pedofilu) lahko tudi oče tisti, ki zaradi nadpovprečne agresivnosti, katere je bil deležen »mali Ojdip«, lahko povzroči, da ta(k) deček/sin v svoji psihični realnosti (v svojih mislih) zgradi oz. goji željo, da bi bil/postal deklica. Fantazma oz. (libidinalno hiperinvestirana, hiperoenergetena) misel, ki si jo obrambno zgradi (formulira) konstantno pretepan deček/sin, gre v tole fantazmatsko smer: »Če bi bil deklica, me oče ne bi tako grobo pretepal … Želim si biti/postati deklica!«.

Ortodoksni homoseksualnosti načeloma res ne moremo reči, da je bolezen, ker se je (načeloma) ne da (o)zdraviti. V nekaterih primerih se sicer da predrugačiti prakticiranje seksa (z istim spolom), če gre za biseksualno osebo. To velja za (nekatere) moške in (mnoge) ženske. Homoseksualnost je MOTNJA v spolni identiteti/orientiranost – motnja na podoben način kot gre za motnjo pri znameniti »mejni osebnostni motnji« (MOM, »borderline«). MOM pa psihiatri in psihoterapevti zdravijo – večinoma neuspešno – (kljub temu, da v strogo teoretskem smislu ne gre za bolezen, pač pa motnjo/anomalijo/nepravilnost).