Pred par leti sem spisal nekaj tekstov, ki so pomagali razumeti človeško psihopatijo – mislim na osebnostne/psihične motnje (in bolezni). Razložil sem, kako je v psihiatriji prišlo do diagnosticiranja. Omenil pa sem tudi, da Freud (kot oče psihoanalize) nikoli svojih pacientov oz. ljudi nasploh ni diagnosticiral na tak način, kot danes počne psihiatrija. Zame je diagnosticiranje, kakršno je dandanes v modi v psihiatriji, hud konceptualni zdrs, ki celotno psihiatrijo (psihiatrično stroko) trdno drži v slepi ulici, v zablodi.

Temeljna zakonitost, ki jo je v psihoanalizi ustoličil prav Freud, je, da se vsakemu človeku v odraslosti vrača (oz. transferira) otroštvo – vendar v simbolno modificirani obliki. Po Freudu oz. po psihoanalitični percepciji (odrasel) človek svojih prvih šest let življenja – jaz bi raje rekel, da vsaj 8 let – simbolno podoživlja, seveda v precej modificirani (in simbolni) obliki. To podoživljanje se začne po končanem obdobju t. i. latence, torej v puberteti. »Otrok je oče odraslega človeka,« je rekel Freud. Domala vse patologija, ki se v človeka naseli v odraslosti, je posledica ponesrečenega oz. »težkega« (travmatičnega, frustrirajočega) otroštva. No, tudi vse človekova normalnost se napaja iz otroštva, iz primarne družine. Ravno zato, ker jaz zakonitost poznam, se tako zavzeto, če že ne kar fanatično (družbeno angažirano) borim, da bi otroci imeli oba (različno spolna) starša, in da se starši ne bi »za vsako figo« ločevali. Otroci morajo pravilno razrešiti Ojdipov kompleks! Le s pravilno razrešenim Ojdipovim kompleksom, se v otroka lahko naseli mentalno zdravje, psihična trdnost, moralno razsojanje in tudi NORMALNA spolna identiteta/usmerjenost (in želja).

Tole pisanje je predvsem namenjeno razumevanju etiologije razvoja moške homoseksualnosti. Žensko lezbištvo ima pogosto bolj zapletene in ohlapne (nezavedne) vzroke. Radikalno lezbištvo (in feminizem) moramo razumeti v luči evidentne psihopatije. Ideologinje feminizma imajo navadno hude psihične/osebnostne (in spolne) motnje. Zaznamovane so s spolno frustracijo. Spolna »deviantnost« je zgolj posledica določenih infantilnih »nepravilnosti«, ki jih je dotična lezbijka doživela v otroštvu – navadno prav v falični/ojdipalni fazi. Spolna želja in spolna identiteta/usmerjenosti se sicer dokončno razvije šele v puberteti in/oz. v odraslosti (seveda iz infantilnih temeljev). Navadno je mnogim (pro)feminističnim ženskam nekoč (v otroštvu) zagodel pedofil v obliki spolne zlorabe; nekatere spolno zlorabljene ženske postanejo radikalne lezbijke, kljub temu, da imajo svojo osnovno ojdipalno »postavitev« (oče-mati-otrok) dokaj pravilno zastavljeno, pravilno koncipirano. Najbolj »nastradajo« ženske, ki so bile kot deklice izpostavljene spolni zlorabi – vendar ne zgolj v enkratnem dogodku, pač pa so bile zlorab deležne daljše obdobje v otroštvu – polega tega pa še ojdipski oče verjetno ni bil kos svojemu poslanstvu, očetovanju. Takšne ženske se pogosto ujamejo v pasti/limanice feminizma. Pasti oz. limanice feminizma so vselej nastavljene, vselej so na preži, v polni (ideološki) pripravljenosti.

Ker je tole pisanje namenjeno razumevanju (bolj) moške homoseksualnosti, naj za zaključek okvirnega razumevanja lezbištva poudarim, da zgolj prakticiranje seksa z istim spolom pač (še/že) ni kar lezbištvo. Radikalne lezbijke imajo – zaradi ojdipalnega (nezavednega) ZAVIDANJA PENISA – največji problem pri oralnem oboževanju penisa – beri: fafanje (kot dandanes normativna spolna praksa) se jim neizmerno gnusi. Ni pa vsaka ženska, ki se ji fafanje gnusi (že) lezbijka. Tudi nekaterim (specifičnim) heteroseksualnim »aseksualkam« se lahko penis gnusi – takim, ki so kot deklice imele (tak ali drugačen) »problem« z očetom.