17. junija je Slovensko filozofsko društvo (SFD) v dvorani Slovenske matice v Ljubljani organiziralo nekakšno »filozofsko srečanje« (posvet/kolokvij) na temo »Mesto etike v družbi«. Glede na to, da se tudi sam kar precej ukvarjam s teorijo moralnega razsojanja (etiko) v povezavi z družbo in družbenimi spremembami (na slabše), sem pač prišel poslušati vrle filozofe, kaj »modrega« bodo povedali na to temo. Velika pričakovanja so se mi na koncu malce razblinila. Ne rečem, da se ni tem posvetu ni dalo kaj pametnega slišati – mogoče še največ skozi replike – ampak »presežek« pa ta posvet zagotovo ni bil. Pa lepo po vrsti.

»Ideologi« posveta so bili očitno trije: Ignacija Fridl Jarc (urednica Slovenske matice), Tomaž Grušovnik (predsednik SFD), Gašper Pirc (»mladinec«, moderator). In ravno tej trojici sem na koncu repliciral, ji celo očital, da se na posvetu na to temo ne bi smelo zaobiti dveh glavnih avtoritet na področju moralnega razsojanja – to sta Sigmund Freud (oče psihoanalize) in Lawrence Kohlberg pionir proučevanja in testiranja moralnega razsojanja. Meni osebno se zdi absurdno, da se na takšnem posvetu ne tematizira problem moralnega razsojanja (kot psihološke kategorije). Problem je toliko bolj aktualen (in akuten), ker sem imel občutek, da se je tej temi izognilo nalašč. Namreč: znano je, da je Oddelek za filozofijo na FF precej kontaminiran s feminizmom (tako kot Oddelek za sociologijo kulture in Oddelek za psihologijo). Feminizem pa bi v trenutku potegnil »ta-kratko«, če bi se razvila debata o razlikah med spoloma v povezavi z moralnim razsojanjem. Tako Freud kot Kohlberg sta izpostavila, da ženske nimajo sposobnosti (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja. Ravno Freud je skozi teorijo pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa (in skozi fenomen kastracije) natančno razložil, zakaj ženske nimajo močnega Nadjaza. Kohlberg pa s statističnimi raziskavami, torej testiranji, prišel do statistično pomembnih razlik v moralnem razsojanju med spoloma. Feminizem pa za nič na svetu noče slišati, da ženske ne morejo doseči najvišje stopnje moralne razsodnosti – no, tudi večini moških ta danost/sposobnost ni podarjena. In filozofinje so na identičen način gluhe za Freuda in Kohlberga kot »kronane« feministke.

Filozofinj, ki so predavale na tem posvetu je bilo kar nekaj. Najbolj »neutrudno sikajoča« je bila  Cvetka Hedžet Tóth – tako v svojem referatu, kot v vseh replikah. Oglašala se je za vsako figo, tudi takrat, ko bi morala biti tiho. Pri številu replik jo je prehitel le nek »patološki replikant«, ki ga nihče ni znal ustaviti (pa ga bi moral). Od muh ni bila niti Smiljana Gartner. V svoje referatu »Strokovnjaki in izvedenci za etiko« je skušala getoizirati etiko (in ne samo etiko) med nekakšno intelektualno elito (strokovnjake), ki bi edina (ekskluzivno) smela govoriti od določenih temah, tudi etika. Strokovnjakom je podelila mandat Bogov, torej »gospodarjev vednosti«, vsi ostali, drugače misleči pa bi morali obmolkniti. Kot filozofinja ne bi smela prezreti Louisa Althusserja, ki je ravno v kontekst znanosti in strokovnosti vpeljal koncept ideologije oz. »spontane filozofije znanstvenikov«, torej praktične »filozofije«. To je bil njen velik zdrs – še posebej zato, ker posledično tudi svojega feminizma ni prepoznala kot (čiste) ideologije. Želela je le opraviti z drugače (kritično) mislečimi ...

Nekaj podobnega sta skozi svoje referate – vsak na svoj način – skušal doseči tudi Igor Pribac in Frederik Klampfer. Pribac je se je celo eksplicitno zavzemal za sankcioniranje t. i. sovražnega govora in ga dajal pred svobodo govora, kar se za filozofa nikakor ne spodobi. Večina prisotnih filozofov se je silila dajati pametne odgovore, namesto da bi si zastavljala pametna vprašanja. Zdelo se je, kot da so se držali Marxove teze o Feuerbachu, češ, da »so filozofi doslej svet samo različno razlagali, gre za to, da ga spremenimo« – niso pa pomislili, da je to naloga politikov, ne pa filozofov. No, to slednje – mislim na politično opredeljenost filozofov – večina diskutirajočih filozofov ne skriva, saj so vsi močno (in odkrito) levo opredeljeni. Hedžet-Tóthova se je celo zelo hvalila kot »napredna« generacija študentov leta 1968 (ki se je borila za »več socializma«). Še večja parodija je bilo hvaljenje z etiko Fredericka Klampferja, ko je zagovarjal posvojitve otrok v istospolna partnerstva. Iluzorno je bilo tudi pričakovati, da bi kdo vsaj namignil, da je etika – tako kot altruizem – v resnici sebično/egoistično koncipirana. Nekajkrat je bilo nezavedno sicer omenjeno (in tudi Freud enkrat) sicer pa o psihoanalizi ni bilo ne duha ne sluha. Sam bi dal zvezdice (*) od 1 (* = najslabše) do 5 (***** = najboljše) takole:

1.) Borut Ošlaj: “Mnoštvo moral in odsotnost etike” *** OPOMBA: To je tisti predstojnik Oddelka za filozofijo, ki je – na pobudo feministk – odpovedal neko športno-filozofsko konferenco, zato, ker sem bil jaz predviden kot predavatelj. Zagodel mi jo je predvsem zato, ker ni imel jajc, da bi bil etičen v odločilnem trenutku. Njegova distinkcija med moralno in etiko tudi ni bila prav prepričljiva: https://nova24tv.si/kolumna/kako-na-filozofski-fakulteti-levicarske-odpadnike-sadisticno-zazigajo-na-grmadi/

2.) Jernej Pisk: “Vpliv športa na položaj etike v sodobni družbi” **** OPOMBA: Bal sem se, da ne bo kos temi, vendar me je pozitivno presenetil – tudi zato, ker so bili drugi tako slabi.
3.) Janez Juhant: “Nujnost in težave dialoga o etiki” ** OPOMBA: Njegovo predavanje me ni »prebudilo«, niti pritegnilo, še manj navdušilo – niti se ni trudil, da bi vil všečen, ali vsaj udaren.
4.) Smiljana Gartner: “Strokovnjaki in izvedenci za etiko” ** Zastavila je dobro – četudi vsa »našpičena« (verjetno proti meni); izpustila pa je toliko bistvenih stvari v svojem referatu, da si več zvezdic ne zasluži. Andrej Ule je vljudno molčal, jaz sem moral stegniti jezik, ker se »punca« ne zaveda vpliva ideologije (»SFZ«) v posameznih strokah/znanostih/teorijah.
5.) Friderik Klampfer: “Realen domet filozofske etike – nekaj grenkosladkih spoznanj” ** OPOMBA: Preveč je (levo) in profeministično politično angažiran, da bi bil dober filozof.
6.) Vojko Strahovnik: “Etika in šola” **** OPOMBA: Zelo korektno se je potrudil – četudi je (se mi zdi) bral; se je pa videlo, da ni levičar.
7.) Luka Omladič: “Novi razvoji etike robotike in umetne inteligence” *** OPOMBA: Preveč je politično levo kontaminiran, da bi bil kredibilen – čeprav njegov referat ni bil slab (lahko bi bil pa boljši). Lahko bi se malo bolj dotaknil problema moralnega razsojanja pri robotih (umetni inteligenci). Kot (teoretski) psihoanalitik sem mu »trn v peti« – beri: malo je alergičen na mene – že vsaj 10 let: https://kvarkadabra.net/2010/06/glasovi-zoper-psihoanalizo/
8.) Igor Pribac: “Če je zdravniška etika od zdravnikov, je poslovna etika od poslovnežev?” *** OPOMBA: Preveč je (levo) politično angažiran, da bi bil dober filozof.

9.) Cvetka Hedžet Tóth: “Etika − postmodernistični patos” ** OPOMBA: Njena »sssikajočssst«, barva in jakost glasu je v sebi nosila veliko latentnega sadizma. Asociiral sem, da bi bila dobra »(so)govornica« na »vročem telefonu« (»liniji«), kamor bi klicarili »sužnji«. Pohvalno je to, da ni svojega referata brala (mogoče bi bilo bolje, da bi ga, ker je preveč »preskakovala«) in celo enkrat izustila bogokletno ime: Freud (in zato sem jo celo pohvalil) … Moje ime je večkrat omenila, me izzivala, pozivala k repliki … – kot da mi ne bi odpustila, da sem se kritično odzval na njeno leto 1968 in njen članek v Delu; kritiziral sem že naslov: »Postali smo nemogoči in zahtevali več pravičnosti. In kdo jo zahteva danes?« Po mojem bi se danes moral naslov glasiti: »Postali smo realni, priznali smo svojo zmoto!«

10.) Ignacija Fridl Jarc: “Etični temelji demokracije v antiki in danes” ** OPOMBA: Njen referat je bil najslabši (celo »srednješolski«) – mogoče zato, ker ga je (nedoživeto) brala; in tudi ni znala nehati, ko bi že zdavnaj morala utihniti.

11.) Marjan Šimenc: “Filozofija z otroki in moralna vzgoja” **** OPOMBA: Deloval je malce naveličano, ker že 100 let govori eno in isto – povedal pa je vendarle veliko; neko bistvo pa je vendarle izpustil – namreč: (etična/moralna) »vzgoja« (kot »gor-spravljanje«) je domena družine, ne pa šole.

PS1: To, da je večina referentov svoje referate kar (suhoparno) prebrala, bom zgolj omenil – kot da so se zgledovali po »svojem« Slavoju Žižku, ki je svoj uvodni referat v dvoboju s Petersonu kar prebral; ampak njega je mogoče razumeti, saj angleščina ni Žižkov materni jezik.

PS2: Pred 13-imi leti sem o etiki posnel tole - in ne vem, ali filozofi vedo, da sta etika in altruizem v resnici sebično koncipirana: