Članek
EU je kot tečna tašča, ki jezi našo
Objavljeno May 29, 2019

Vsake volitve so čas, ko politični analitiki (politologi) tekmujejo med sabo, kdo bo več pametnega povedal o volitvah. Minule EU-volitve niso izjema. V par dneh je bilo t. r. že vse povedano. Marsikakšen komentar je bil tudi prezrt oz. ne dovolj slišan. Mogoče ne bo narobe, če na tem mestu ponovim par ne dovolj slišanih misli in dodam še ščepec mojih (psihoanalitičnih) inovativnosti.

Za začetek je treba reči, da so minule volitve v EU-parlament, volitve mnogih poražencev. Toliko poražencev, kot se je zgodilo na teh volitvah, se ni zgodilo že dolgo. Volilno telo se je pač (spet) »čudno« obnašalo. Tokrat je paradoksalno to, da je evidentni poraženec (SDS) celo zmagovalec volitev – v milih imamo sicer celotno navezavo SDS in SLS; poraženec pač zato, ker je ravno SDS izgubila enega poslanca glede na prejšnji mandat. V tej kalvariji (in tej politični navezi) pa je kljub vsemu izpadlo, da si je Franc Bogovič (skupaj s svojo SLS) izboril status zmagovalca.

Pravi zmagovalec je (ob Milanu Brglezu) v resnici Marjan Šarec oz. njegova LMŠ. Politološko gledano: zmagovalka torej (sploh) ni Irena Joveva, še manj Klemen Grošelj (oba sta kot kandidata LMŠ prišla v EU-parlament). Na listi LMŠ bi namreč zmagala – banalno rečeno – tudi Miki Miška, če bi kandidiral(a). Linč, ki ga desnica (ob podpori vseh desnih medijev) izvaja na Marjanu Šarcu je očitno zganil tiso lojalno levo volilno telo, ki – očitno v objemu sočutja in politične korektnosti – ne prenese, da se po Marjanu Šarcu – zgolj zato, ker je bil nekoč Serpentinšek – zliva toliko gnojnice. (Določene kritike si Šarec sicer res zasluži.) Irana Joveva je zgolj ubogljiva luštna mlada punca, ki se je pustila »nasrati« in je kandidirala na listi LMŠ. Politične perspektive pa vendarle pogojno ima – vsaj na papirju – toliko, kolikor se (ji) bo zgodila oz. ponovila logika, po kateri že vsa leta briljira SD-jeva Tanja Fajon, deloma pa tudi SDS-ova Romana Tomc. Iz paradigme lepih, nemotečih, všečnih in ubogljivih/poslušnih žensk tokrat (kot četrta ženska, ki vstopa v EU-parlament) izstopa prekaljena Ljudmila Novak, ki je glasove dobila predvsem kot bivša (in zaslužna) predsednica NSi. Njeni volivci so jo očitno simbolno ponotranjili kot »dobro mamo« … Starosta in legenda desne konservativnosti Lojze Peterle je izvisel ravno zaradi neuklonljive Ljudmile Novak. Peterle je ob Šoltesu (in Nemcu) postal eden od najbolj užaljenih kandidatov, ki se niso uvrstili v EU-parlament. Peterletova žalost in bolečina je lahko toliko večja, ker je za politika že relativno star in se bo težko pobral oz. ustoličil v kakšnem fotelju za nadaljnjih nekaj let, do dokončne upokojitve. Fenomen simbolne kastracije pa je za moške vendarle boleča stvar …

Ob skesanemu – beri: evidetntno »kastrianem« – Šoltesu je bil vidno dotolčen tudi Karl Erjavec, ki se mu kronično maje stolček predsednika DESUSa; zamenjal ga bi lahko prav Igor Šoltes. In Šoltes oz. novi predsednik DESUSa bi se v prihodnosti nekako moral združiti z »zavezništvom« oz. Stranko Alenke Bratušek – vsaj zato, da izgubi status interesnega združenja. Brez združitve teh dveh strank se obema pišejo slabi časi. Ravno Bratuškova je bila kot predsednica svoje stranke bistveno bolj razočarana in prizadeta kot njena zamejska kandidatka Angelika Mlinar – kljub temu, da ženske (zaradi narave kastracijskega kompleksa) ne premorejo fenomena simbolne kastracije … Kislega obraza je bil tudi Miro Cerar in njegova SMC, ki je postala eklatantna (največja) poraženka teh volitev.

No, godrnjali in negodoval so še mnogi – ne nazadnje tudi radikalno-desni DOMovec Bernard Brščič, ki se je, v objemu t. r. patološke samozavesti, nadejal bistveno več, kot je dobil. Medtem ko je Jelinčič stoično priznaval poraz, ki ga verjetno niti ne boli preveč, saj je svoje naredil s tem, ko se je (skupaj s svojo SNS) suvereno vrnil v slovenski Parlament.

Meščeva Levica je s svojim volilnim rezultatom postala prav  zbegana, če že ne kar precej ranjena. Violeta Tomič – kot »špicn-kandidatka« je nekako odpovedala že med kampanjo. Zatajili pa so tudi njeni volivci, ki z rdečo zvezdo – v poplavi rumeni EU-zvezdic – nimajo prave (ideološki) udarnosti. Demokratičnega socializma se pač ne da »prodajati« in propagirati v EU – in volivci nekako to vedo.

Mogoče velja omeniti še »zmagovalnega poraženca« – (iz SDS v NSi) prebeglega – Žigo Turka. Njegovih (skoraj)  5000 glasov (in Brščičevih skoraj 5000) bi SDSu najverjetneje navrgle spet  3 (torej  4) poslance. Alenka Forte, Davorin Kopše in Alja Domjan namreč niso bila močna imena.

Pravi zmagovalec-posameznik pa je Milan Brglez (ex-SMC). Na listi SD je presenetljivo porazil Matjaža Nemca in Dominiko Švar Pipan. Njega je v EU-parlament verjetno katapultirala stoična drža in upor proti »monarhu« Miru Cerarju, kateremu pa je vendarle »priigral« še en (vrnjen) mandat v slovenskem Državnem zboru (in s tem naredil medvedjo uslugo, sedaj svojemu, Židanu oz. SD).

To, da ima desnica sedaj samo 4 mandate (prej 5), levica pa tudi 4 (prej 3), je malce presenetljivo, pač glede na to, da je begunska kriza malce vendarle »kontaminirala« volilno telo. Očitno pa ne dovolj, da bi se to odrazilo na volilnem rezultatu, ki bi bil v prid desnici. Videti je, da SD (spet) postaja rutinska leva stranka, ki bo verjetno prevzela pobudo na levi sredini. Sredinsko levim liberalcem (SMC, LMŠ, SAB, Desus) pa se v Sloveniji slabo piše, če se ne bodo združili v nekakšno novo »LDS«.

Slovenija – njeno volilno telo (državljani) – pa bo morala v bodoče EU vendarle ponotranjiti – beri: jo sprejeti v svoje simbolne nezavedne procese. Če je država (Slovenija) simbol mame, potem je EU pač nekakšna nadrejena »šefica« mame, če že ne kar babica (stara mama). Evidentno pa je tudi, da imamo Slovenci po drugi strani EU očitno ponesrečeno simbolno dojeto (ponotranjeno) – bolj kot nekakšno jezno taščo, ki bolj ali manj jezi »mamo« (državo Slovenijo, Vlado), še bolj pa jezi nas, državljane, Slovence, volivce … Skratka – EU za Slovence ni nekaj samo po sebi dobrega, pač pa slovenske volivce prej bolj ali manj jezi ali pa vsaj bega – tako zelo, da je volilna udeležba v Sloveniji tako nizka.