Če je kaj, ker se v zadnjih 100 letih moralo »prijeti« psihološke, psihiatrične in psihoterapevtske stroke je to, da večina duševnih/psihičnih motenj oz. specifik nastane v otroštvu. Etiologija nekaterih motenj je sicer še neraziskana oz. nedodelana – v mislih imam predvsem psihične bolezni, ki imajo najverjetneje genetsko (pred)dispozicijo (npr. nekatere vrste psihoz, obsesivno kompulzivne motnje). Psihični ustroj duševnega aparata je torej pogojen z otroštvom, bolje rečeno z miselnimi oz. libidinalnimi procesi, ki se dogajajo v otroštvu. Skozi analizo infantilne libidinalne ekonomije je mogoče marsikaj, kar se človeku dogaja razumeti in razložiti. Z določenimi psihoterapevtskimi intervencijami pa je mogoče določene psihične anomalije in specifike tudi predrugačiti, torej »pozdraviti«. Vse, kar je v človeku/subjektu psihično, nosi hkrati tudi atribut libidinalnega. Libido je pač psihična energija, ki ima sicer abstraktno poreklo, kljub temu, da ima v fiziološkem smislu tudi živčno-transmitersko in hormonsko ozadje. Zato je mogoče »prosto po Freud« reči, da je pri človekovih psihičnih težavah (v odraslosti) treba spoznati in proučiti anomalije v infantilnih miselno-libidinalnih procesih.
»Zataknjeni libido« o katerem je govoril Freud, ko je govoril o raznih fiksacijah (v oralni, analni in falični fazi) pogosto zaznamuje tudi manifestacijo seksualnosti (v ožjem pomenu besede) v odraslosti. Spolna želja (beri: manifestacija pohote) ima svoje zakonitosti, ki so v osnovi povezane na libidinalnimi investicijami v to ali ono smer. Smeri, ki jih pri ljudeh ubere spolna želja (pohota) so lahko diametralno nasprotne. Eklatanten primer je zdrs v homoseksualnost.
V luči povedanega je na nek način problematična tudi aseksualnost. Npr.: ženska, ki ni živela z očetom (ali ga celo ni poznala) je lahko zelo aseksualna; in če kot ženska v odraslosti živi z zvezi z moškim, ki ima (zgolj) povprečen seksualni apetit, se bo odnos hitro (pošteno) skrhal, in to zaradi ženske aseksualnosti. Oba vpletena bosta (prej ali slej) postala (zaradi nesoglasij v pogostosti in »kvaliteti« spolnih odnosov) razdražljiva, prepirljiva in manj tolerantna en do drugega; v njunem odnosu se bo (prej ali slej) vse zalomilo.
Po drugi stani pa ženska, ki je kot deklica hrepenela po očetu, ki je bil v njenem življenju premalo prisoten ali ga celo ni bilo – ali pa je bil oče ponesrečeno »slab« – lahko zapade v nimfomanijo ali kakšno od »neobičajnih« spolnih praks, ki pa so lahko moškim še kako všeč. To se zgodi zato, ker deklica s specifičnim odnosom do očeta (ki ga vzpostavi zgolj v svoji psihični realnosti), v svojih infantilnih miselnih (in čustvenih) povezavah vzpostavi fundament, na katerem v odraslosti (kot ženska) zgradi neobičajno, torej izrazito pohoto. Ranjene oz. »zaznamovane« ženske duše imajo lahko ravno zaradi svoje infantilne ranjenosti/»zaznamovanosti« manifestirano izrazita in neukrotljivo željo oz. hrepenenje »po organu, ki njej na telesu manjka«, ki lahko eskalira v neobičajne spolne prakse, kar mnogim moškim še kako paše.
Simptomi psihične ranjenosti so tudi tatooji, pearcingi, neobičajni hobiji, afiniteta do določenih zvrsti glasbe/športov … Dalo bi se legitimno sklepati, da se – v povprečju – ženske z obilico tatoojev in peracingov ali pa tiste, ki poslušajo »(brutal) death metal« v objemu neukrotljive pohote dobro »dol dajejo«. Pod dobro »dol dajanje« so štete spolne prakse, ki žensko nekontrolirano prevzamejo – do te mere, da moški neizmerno uživa, ko je deležen ženske, ki se z neukrotljivo hvaležnostjo odziva na njegovo »seksualno početje«, na njegov penis.
Eklatanten primer psihične ranjenosti je tudi diagnoza mejna osebnostna motnja (MOM, borderline). Če je infantilno jedro MOM vezano na očeta, se lahko zaznamovanost z očetom takšni (»posebni«/»trčeni«) ženski vrača v obliki promiskuitetnosti, nimfomanije (in afinitete do neobičajnih spolnih praks); po drugi strani pa lahko postane takšna ženska aseksualna (z afiniteto do feminizma, pogosto tudi lezbištva).
Če bi med znamenitimi »Prijatelji« iskali žensko/»prijateljico«, ki se najbolje – najbolj divje, najbolj neobičajno, nekontrolirano in najbolj pohotno – »dol daje« bi bila to zagotovo Phoebe Buffay. Če je Joey Tribbiani malce »glup«/butast, ima Phoebe MOM (borderline) …
Na »drugačno« manifestacijo seksualnosti oseb, ki so psihično »drugačne« je opozorila novinarka Emma Mills v članku »Moški bolj uživajo v seksu z duševno nestabilnimi ženskami« v katerem se sklicuje na študijo, ki je bila objavljena v Journal of Sex Research,. Pod dikcijo »duševno nestabilne ženske« je Millsova (oz. dotična študija) najverjetneje mislila prav ženske z MOM (borderline).
May 05, 2019