En dan pred »spopadom« (za katerega se je izkazalo, da sploh ni bil takšen, kot se je pričakovalo) sem takole twittnil: »Slovenska politična levica bi se lahko navzela Žižka v enem pomembnem kontekstu: vabilo drugače mislečega Petersona ni zavrnil! In ravno to gesto njegovi (slovenski) levi pristaši Žižku zamerijo, kar je zame absurdno. V resnici pa bi se morali te Žižkove vrline navzeti. Svoboda govora šteje!« Sklepne besede Jordana B. Petersona pa so – po tehtnem premisleku – šle natančno v to smer. Petersonu se je zdel največji doprinos soočenja z Žižkom ravno v tem, da je kulturna komunikacija različno mislečih ljudi (intelektualcev) mogoča – torej, da je svoboda govora v kulturnem in demokratičnem svetu nekaj svetega, celo samo po sebi umevnega. In Peterson je – ko je izrekel to modro misel – požel izjemen aplavz. S to sklepno mislijo je malo zasenčil (sicer boljšega) Žižka oz. se izvlekel iz sicer svojega medlega, celo malce »estrogenskega« nastopa. Videti je bilo, da je resno vzel apele slovenske desnice (ki ga je – dobre pol leta pred tem soočenjem – gostila v Sloveniji), da ravno v Žižkovi državi drugače (torej desno/konservativno) mislečim v nacionalnih in (elitnih) medijih ni dovoljeno svobodno in kritično misliti, polemizirati.

Glede na to, da sem se v svojem videu/vlogu prav jaz izpostavil in vehementno hotel/želel inštruirati Žižka oz. ga kot popotnico t. r. pripraviti na dvoboj s Petersonom, je prav, da povem tudi svoje mnenje o tem, kako sem ravno jaz videl ta medel »spopada« omenjenih dveh (vele)umov. Oba namreč izjemno cenim – Žižka na svoj način, Petersona pa na svoj (predvsem v povezavi z njegovo antifeministično držo). Največji doprinos »soočenja« osebno vidim ravno v tem, da Žižek »levi Sloveniji« pokazal in dokazal, da se da svobodno izmenjevati različna mnenja brez škode in brez bojazni, da bi kdo koga premagal in zasenčil. Žižek namreč ni bil favorit v tem soočenju, posredno – po ovinkih – pa je postal zmagovalec, natančno zato ker ni slepo zagovarjal marksizma/socializma, pač pa je predvsem kritiziral kapitalizem; Petersonu pa ni preostalo drugega, kot da se je preprosto strinjal z Žižkom, da ima kapitalizem z neenakostjo (v kontekstu blaginje življenja in »sreče«) problem. (Neenakosti spolov se pač nista lotevala – tudi zato, ker sta oba antifeminista.)

Vprašanje pa je, ali se bo slovenska levica (do)končno spoznal in se sprijaznila, da je mogoče brez škode dati besedo tudi drugače (konservativno) mislečim, in da ne bo konec sveta. Ker: če se na slovenskih tleh ne bo uveljavila svoboda govora, in če drugače misleči ne bomo prišli do javne besede – predvsem v nacionalnih in elitnih medijih –, potem bodo blesteli razni ekscentriki, vaški posebneži in celo psihopati/sociopati (ala Andrej Šiško, Gašper Ferjan, Ladislav Troha, Vili Kovačič, Egidij Kozjek ipd.) in družbena »jeba« bo še večja. In to natančno zato, ker se levica drži nedemokratične paradigme vladanja, ki jo vleče še iz totalitarističnega realsocializma. In to (vam) govorim/pišem kot (nekonsistentni) levičar.