Invalidi so me naprosili, da za njihov informator/sporočevalec (glasilo), ki tematizira invalidnost in invalide, napišem nekaj, o čemer sem že suvereno »soliral« na TV3 v oddaji Faktor. Gre za namerno odžagano roko, ki jo je 21-letno dekle (Julija) »zagrešila« sama sebi zato, da bi dobila denarno odškodnino od zavarovalnic. Ker je zadeva zelo zapletena, je moja moralna in intelektualna dolžnost, da jo razložim ravno invalidom, ki bi dali t. r. vse svoje premoženje za to, da ne bi bili več invalidi. Mlada Julija pa je – kolikor se sedaj ve –  sama sebi namerno odžagala levo roko nad zapestjem. Uradno je rekla, da je prišlo do nesreče pri žaganju drv (pes naj bi skočil nanjo), kar je zame, ki ima doma psa (in za kinologe), absurdno. No – naši (odlični) slovenski kirurgi so Juliji roko »prišili« nazaj, ona pa jo je naknadno tiščala v zamrzovalnik, zato, da bi ji roka odmrla in da bi pokasirala celotno zavarovalno premijo/odškodnino. Če to ni patologija in absurd, potem normalni smrtniki ne vemo, kaj je?! Ampak, lepo po vrsti – v resnici je vse mogoče razumeti.

Za začetek naj povem, da je dotična Julija v resnici žrtev, ki se je ujela v psihopatijo nekega mladeniča, svojega 29-letnega fanta, Sebastjana Colariča. Zdaj se je izkazalo, da ima dotični Sebastjan – zdaj ne več Colarič, pač pa Abramov (uradno se je preimenoval) – hude grehe že iz prejšnje zveze z mlado fizioterapevtko Saro. To da je Julija v resnici žrtev, se izkazuje šele nekaj mesecih po nesreči – torej po tem, ko so zavarovalnice posumile, da si roke ni odžagala po nesreči, pač pa t. r. načrtno, najverjetneje res kar sama – zato, da bi prejela zavarovalniško odškodnino. V osebnem stečaju je bila od poletja lanskega leta – in rabila je denar. Ampak, kot se sedaj nekako vidi in ugotavlja (vsaj meni se tako »zdi«), denar v resnici ni rabila ona, pač pa njen, »na veliki nogi živeči«, fant/partner Sebastjan, ki ji je odžaganje roke očitno tudi »predlagal« (zaukazal, sugeriral, morda celo izsili) in jo na ta svojevrstni kriminalni scenarij v bistvu tudi napeljal – verjetno tudi s pomočjo nekaterih trikov oz. laži, ki jim je naivna Julija nasedla. (Mogoče trik je tale: »Albanska mafija me bo ubila, če jim ne odplačam dolga – sedaj pa oceni: ali tvoja roka, ali moje življenje …«)  Po moji percepciji se je dotični Sebastjan – moje forenzično-psihoanalitično videnje mi daje vedeti, da gre za hudega patološkega narcisa (pravega psihopata) brez Nadjaza – posluževal številnih fint/trikov oz. prijemov, preko katerih je Juliji opral možgane, jo zavajalo in jo dobesedno naplahta(va)l s številnimi lažmi in sebi služečimi sugestijami … Punca mu je pa preprosto verjela in nasedla – seveda v fazi slepe/nore zaljubljenosti.

V (teoretskem) ozadju je mogoče zaznati dva psihološka fenomena. Prvi je vezan na slepo  in nekritično ubogljivost žrtve, torej (sugestibilne) mlade Julije. Drug fenomen pa je psihološka struktura dotičnega psihopata, ki je, popolnoma brez slabe vesti svojo, Julijo tudi napeljal na odžaganje roke. V celi zgodbi je grozljivo tudi to, da se mlade Julije še sedaj ne da prepričati, da je njen Sebastjan v resnici psihopat, ki je na podoben način kot njo skušal zmanipulirati tudi prejšnje svoje dekle. Ko jo to prejšnje dekle (Saro) ravno on v sumljivih okoliščinah (»ponesreči«) ustrelil do smrti (s puško, za katero je imel sicer dovoljenje – orožni list), je prav tako upal na denar od zavarovalnic, ki so ga potem sicer dobili starši umrle Sare in ne Sebastjan. Razvlečena preiskava tistega primera iz marca 2015 sicer še ni končana – vendar se bo zdaj, ko se je zgodila še ta odžagana roka, verjetno zaključila hitreje. Tistim pa, ki znamo brati simptome so mnoge stvari jasne že sedaj – škoda je le, da se v tem primeru (in še v mnogih drugi primerih) kriminalisti ne znajdejo.

Glede na to, da sem bil v prvem podajanju svojega mnenja v aferi »odžagana roka« malce skop, bi bilo dobro, da situacijo malo bolj osvetlim. Torej: če je kaj, s čemer je Sigmund Freud zares zaznamoval psihoterapijo kot paradigmo, potem je to znameniti (psihoanalitični/psihoterapevtski) TRANSFER. Namreč: Freuda je zelo kmalu na poti svoje psihoanalitične kariere prišel do ideje, da terapevt in pacient(ka) slej ko prej zapadeta v zelo specifičen, libidinalni odnos, ki ga je pozneje poimenoval TRANSFER(NI ODNOS). Freud je v svoji klinični praksi že od seznanjanja z Bruerjevo terapijo pacientke Anne O. (pa vse do leta 1905) ugotovil, da lahko (po)zdravi svoje paciente le, če med psihoanalitičnim procesom vzpostavi transferni odnos oz. transferno razmerje s svojim pacientom oz. pacientko. Na primeru svoje pacientke Dore in po mučni avtoanalizi (očitno je analiziral svoj t. i. kontratransfer), je spoznal vse razsežnosti transferja, kot čustvene »bombe«.

Mnogi se sprašujejo, kakšna je razlika med transferjem in zaljubljenostjo, kadar gre za heteroseksualni tandem obeh transferno vpletenih. Dalo bi se reči, da ni posebnih razlik. V našem kontekstu je bistveno povedati, da gre pri zaljubljenosti in intenzivnem transferju za podobno »zadetost«, torej podobno »norost«, ki s seboj nosi še nekritično »slepost« za določene življenjske detajle oz. videnje dotičnega libidinalnega/čustvenega odnosa obeh vpletenih.

21-letni Juliji je njen fant/partner 29-letni Sebastjan sugeriral – beri: napeljal jo je – da si je odžagala roko. Roko so ji sicer pozneje v Kliničnem centru v Ljubljani prišili nazaj, vendar jo je »tiščala« v zamrzovalnik, zato, da bi ji odmrla in da bi prejela polno zavarovalnino. Seveda bi denar »pobasal« njen Sebastjan. Toda dejstvo je, da si je roko odžagala ona – in to v objemu nore zaljubljenosti oz. transferja. Zato, da bi razumeli norost mlade Julije, je treba razložiti koncept (psihoanalitičnega) transferja.

Freud je bil z nekaterimi avtoritetami – npr. s francoskim psihiatrom Jean-Maritnom Charcotom – v transferju. V podobnem transfernem odnosu je bi tudi pozneje z nevrologom Josefom Breuerjem, s katerim sta spisala nekaj znanstveno-teoretskih tekstov. Po več kot 10-letnem sodelovanju (leta 1894) pa sta se sprta razšla. Zanimiv je kontekst konflikta: Freud je nehal razmišljati nevrološko oz. anatomsko in začel razmišljati psihološko oz. psihoanalitično (psihoterapevtsko); v središče je postavil psihične in/oz. seksualne konflikte. Breuer je bil ob tem malce nejevoljen  – namreč: ena od njegovih mladih pacientk se je ob ozdravitvi javno bahala, da pričakuje otroka s svojim terapevtom. (Posredi je bil seveda transfer in kontratransfer.) In Breuerju to ni bilo prav prijetno poslušati. Freud pa je razlagal, kako je ravno transfer ključen za ozdravitev oz. psihično predrugačenje, ki se sicer res zgodi »z besedo«, torej s pogovarjanjem. Brez transferja terapevt namreč ne more spremeniti razmišljanja svojim pacientkam (in pacientom) – banalno rečeno: brez transferja se nekomu ne da kar tako oprati možganov. Sebastjan Colarič/Abramov je namreč svoji Juliji opral možgane s profitno logiko, ki je koristila (samo) njemu – celo tako učinkovito, da si je šla odžagati roko; in prav to je v celi Julijini kalvariji z odžagano roko najbolj grozljivo.

Za boljše razumevanje koncepta transferja je smiselno navesti še nekaj definicij: »S transferom infantilnih konfliktnih vsebin s takrat pomembnimi osebami v nek kasnejši pomembni odnos se pokažejo vse izkušnje, ki so se v pomembnih preteklih odnosih nalagale v nezavedno domišljijo in v procesih identifikacije oblikovale karakter,« pravi Peter Praper. Christian Gostečnik pa definicijsko pravi, da gre pri transferju za »prenos zgodnjih otroških čustvenih naravnanosti ob očetu in materi na terapevta; pacient se v odnosu do analitika vede, kot se je vedel, v otroštvu do staršev oz. nadomestnih oseb«. Katarina Kompan Erzar je dodala, da človek, ki je v transfernem odnosu z nekom v bistvu »živi v preteklosti in to preteklost stalno znova podoživlja v sedanjosti«.

Relacijsko razumevanje transferja se nekako bolj osredotoča na resnično sedanjost, čeprav v veliki meri priznava »infantilno napajanje odraslosti«. Če smo odkriti, se obe razumevanji le delno razlikujeta med seboj, bistvo pa ostaja isto: infantilnost se (simbolno) vrača oz. se (simbolno) oživlja v odraslosti. Ko je Freud teoriziral zaljubljanje in ljubezen je nakazal paradigmo, da je zaljubljanje v odraslosti transferni nasledek najzgodnejšega »zaljubljanja« otroka v svoj prvi (ljubezenski oz. libidinalni) objekt – mater. »... pri zaljubljenosti v mater nikoli ne gre za njeno zdajšnjo osebnost, temveč za otroški spomin na njeno mladostno podobo«. Zelo podobna situacija je za zaljubljanje deklice v svojega očeta oz. pozneje ženske v moškega (kot zakonitega simbolnega naslednika očeta). Paradigma transferja je torej aktualna tudi v tematizaciji ljubezni in zaljubljanja. V Množični psihologiji in analiza Jaza se je Freud v VIII. poglavju z naslovom Zaljubljenost in hipnoza izjemno teoretsko poglobil v to »trans stanje«, in zaljubljenost na teoretski ravni primerjal s hipnotskim stanjem – in natančno ta citat je izjemno pomemben za razumevanje Julijine kalvarije z odžagano roko: »Od zaljubljenosti očitno ni daleč do hipnoze. Zelo opazno je, v čem se ti dve stanji skladata: hipnotiziranec kaže, kar zadeva hipnotizerja, isto ponižno podvrženost, poslušnost in nekritičnost kot zaljubljenec pri ljubljenem objektu. Tudi pri hipnozi je lastna iniciativnost kakor posesana od hipnotizerja; ni dvoma, hipnotizer je stopil na mesto ideala jaza. (…/…/…) Hipnotični odnos je neomejena zaljubljena predaja, pri kateri je seksualna zadovoljitev izključena, medtem ko je le-ta pri zaljubljenosti vendarle samo začasno odrinjena in ostaja v ozadju kot mogoč poznejši cilj.«

V luči povedanega je dobro kalvarijo z odžagano roko gledati skozi optiko ponesrečenega – bolje rečeno psihopatskega – vplivanja Sebastjana Colariča na slepo zaljubljeno Julijo.