Tole recenzijo sem spisal pred šestimi leti, pa sem jo takrat pozabil objaviti, in evo, zdaj dajem "Evo" v bralni etek, ker:    "Kriva je Eva" (androcentrična konstrukcija stvarnosti in manifestacije psihičnih kriz žensk)

Kadar izide knjiga, ki se dotika teme s katero se ukvarjamo tudi drugi, se vsaj nekateri čutimo dolžne, da jo preberemo in kritično mislimo. Nevenka Podgornik Pulec je sociologinja in hkrati antropologinja ter psihoterapevtka, ki je v letu 2012 napisala knjigo z naslovom Kriva je Eva in podnaslovom Androcentrična konstrukcija stvarnosti in manifestiranje psihičnih kriz žensk. Avtorica pravi oziroma misli, da v knjigi proučuje družbeno kulturno ozadje manifestiranja psihičnih stisk. Zastavi si tako rekoč nemogoče vprašanje: zanima jo, v kolikšni meri sta način življenja in kultura povezana z nekaterimi psihičnimi boleznimi ljudmi. Apriorno in brez kritičnih pomislekov oziroma zadržkov vpelje znan feministični koncept patriarhalne ideologije in ga na vsak način hoče kavzalno povezati z duševnim zdravjem žensk. V isti sapi »na vrat na nos« vpelje še koncept ženskega duševnega trpljenja – npr. z dikcijo: »Raziksva dokazujejo, da ženske v veliko večji meri kot moški obolevajo za duševnimi boleznimi.« Če bi vsaj s par stavki omenila dejstvo, da moški v povprečju vendarle umirajo 10 let prej kot ženske, ter da storijo občutno več samomorov kot ženske, bi ji ta klasičen feministične zdrs v brezobzirno kritikarstvo vsega, kar diši oziroma smrdi po moški »prevladi«, še odpustili – kljub temu, da je avtorica ob vseh titulah še psihoterapevtka (z »evropsko diplomo iz psihoterapije«, kot piše v njenem življenjepisu na Fakulteti za uporabne družbene študije).

Prav na uradni strani FUDS piše, da je tudi supervizorka (z licenca »SZS«). Psihoterapevtsko in supervizijsko prakso izvaja na Nacionalnem inštitutu za psihoterapijo, sodeluje pa tudi z nekaterimi drugimi institucijami s področja psihosocialnega svetovanja. Kot je razvidno iz naslova in podnaslova knjige se avtorica ukvarja raziskovalno ukvarja s proučevanjem področja svetovalno-terapevtskega dela, psihoterapije – v povezavi z antropološkimi temelji, z vprašanji odnosov, s problematiko zasvojenosti in drugih težav v duševnem zdravju ter z vzgojno-izobraževalnimi pristopi. 
V tej svoji tanki knjižici, ki se jo da prebrati v par urah, predstavlja tudi kratke »sociobiografije« žensk – kot jih poimenuje –, ki so v medicinski obravnavi dobile diagnozo depresija. Relativno skop teoretski del knjige in teh nekaj ženskih »pisemskih« izpovedi (»sociobiografij«) je psihoanalitično podkovanemu bralcu zelo težko konsistentno oziroma vzročno oziroma »dokazno« povezati. Za avtorico pa je to popolnoma nevprašljivo.

V knjigi se s kratkim spisom (osebno izpovedjo, torej »sociobigrafijo«) omenja tudi neka posiljena Rugljeva pacientka – z avtoričinim medvrstičnim namigom, da so moški krivi za vse. Pri Ruglju so nekateri pacienti spisali tudi 1000 strani raznih izpovedi, predvsem tistih iz otroštva. Šele z izčrpnimi informacijami o otroštvu, je mogoče odraslost dotičnega pacienta vsaj približno razumeti – in Rugelj je to vedel. Podgornik-Puleceva pa brezobzirno, pomanjkljivo in precej ponesrečeno poveže koncept »androcentrične konstrukcije stvarnosti« z manifestacijo ženske psihične krize in depresije. Psihoanalitično gledano je takšno povezovanja preuranjeno in popolnoma nesprejemljivo. Vzročno posledične (kavzalne) zakonitosti so na področju mentalnega zdravja zelo spolzke, in avtorica, deklarirana psihoterapevtka in supervizorka tega ne ve, ali pa noče vedeti, ker je pač vpeta v feministično ideologijo. Skozi feminizem in feministko (lezbijko, poročeno z žensko) Judith Butler tudi z levo roko opravi s psihoanalizo rekoč: »Psihoanaliza je vendarle preveč kontradiktorna in težko verodostojna.«

Temeljna psihoanalitična zakonitost je (še vedno, in tako bo tudi ostalo), da »zavest (v resnici) ne ve, kaj nezavedno (resnično) misli«, vprašanje je le, kdo se tega zaveda. Za kakšno klasično antropologinjo bi seveda lahko rekli, da se te temeljne psihoanalitične zakonitosti pač ne zaveda. Ampak avtorica knjige je tudi psihoterapevtka. Vesna Vuk Godina, ki je ob Svetlani Slapšak napisale nekaj spremnih besed, ni psihoterapevtka (kljub temu, da zagotovo tudi, vsaj bežno, psihoterepira), vendar se te osnovne psihoanalitične zakonitosti še kako zaveda. In na nek način je čudno, kako to, da je bila prav Vuk-Godinova tako lojalna Podgornik-Pulecevi, ko vendarle zase pravi, da ni feministka, ob tem pa še kako obvlada Freuda in psihoanalizo. Za Podgornik-Pulecevo sicer ne bi mogli reči, da Freuda ne obvlada, »čuti« pa ga ne in psihoanalitična ekspertka tudi ni. V tekstu Freuda relativno dobro povzema, ko tematizira Ojdipov kompleks. Zamerimo pa ji lahko, da na petih straneh namenjenih histeriji, Freuda – tako rekoč avtoriteto za razumevanje histerije – omeni le v enem stavku.

Glede na to, da je psihoanalizo vodilni miselni koncept za razumevanje družbe in tudi mnogih antropoloških kontekstov, bi od antropologinje (ki je hkrati tudi psihoterapevtka) pričakovali, da bi vzrok in posledico razumevala drugače kot to razume in povezuje Podgornik-Puleceva.

Temeljni zdrs knjige je – gledano skozi psihoanalizo – klasično feminističen. O učinku miselnega premlevanja anatomskih razlik v konceptu genitalij in koncepta koitusa na družbeno konstrukcijo spolne diferenciacije ne spregovori. Pojem nezavednega in nanj vezanih simbolnih procesov ne razume, zato ne razume, zakaj sta spola različna oziroma različno (funkcionalno) vpeta v družbo. Delitev dela po psihoanalitični percepciji ni kulturni oziroma androcentrični konstrukt, pač pa posledica (míslenja) anatomije spolnih organov (in nanje vezanega koncepta koitusa), kar se odraža v simbolnih procesih.

Afiniteta do čiščenja, ki ga ženske (množično) tako dobro obvladajo, je po psihoanalitični logiki posledica menstruacije, v katero je psihično vpeta le/zgolj ženska. Tudi dekoriranje je domena žensk, saj/ker ravno kastracijski kompleks žensko pahne v »lepotičenje« telesa (in obraza), kot je rekel Freud, pa tudi v olepševanje in okraševanje okolice oziroma prostorov – npr. z rožami – je posledica kastracijskega kompleksa. Moški so po drugi strani, zaradi strukture (koncepta) svojih genitalij, zaznamovani s kastracijsko bojaznijo. Ker so kastratibilni, se to odraža v marsikaterih družbenih kontekstih oziroma družbenem delovanju (angažiranju) in tudi poklicih – npr.: obdelovanje kovin je v vseh kulturah domena moških, ker imajo kovine faličen simbolni status; tu je še (ribo/kito)lov, gozdarjenje, izdelava orožja, ladij … Avtorica knjige Kriva je Eva, pa te iste družbene kontekste, ki so evidentno različni glede na spol, interpretira klasično feministično, torej kot kulturni oziroma androcentrični konstrukt. Pri tem se sklicuje še na statistične podatke in družboslovne »raziskave« in pravi, da le-ti »dokazujejo, da v Sloveniji še vedno obstaja tradicionalna spolna delitev vlog in dela«. In nekateri bi rekli: »Hvala Bogu! Še smo normalni.« Avtorica pa ta del normalnosti družbe obsoja skozi feministično ideologijo in zloglasno dikcijo »še vedno« (so ženske zaopstavljene, inferjorne), z aluzijo na »treba je« in »morali bi« (spola izenačiti). Priznanega »antifeministične« funckionalističnega sociologa Talcotta Parsonsa površno omeni, pa še to na negativističen način, saj se je Parsons zavzemal – in v tem kontekstu je bil ideološki – za družbeno delitev vlog po spolu. Raje se naslanja na (pro)feministično sociologinjo Ann Oakly (in Ernestine Friedl), ki Parsonsa (in Murdocka) zavrača(ta). Od slovenskih avtorica se naslanja na profeministični Mirajno Nastran Ule in Darjo Zaviršek, ki kot profesorici pereta možgane (s feminizmu) na Fakulteti za družben vede in Fakulteti za socialno delo … Z Nevenko Podgornik Pulec se feministična ideologija skozi antropologijo širi tudi na Fakulteti za uporabne družbene študij.

Tudi ko se dotakne izjemno občutljive teme – posilstev – moškim kot »olajševalno okoliščino« ne nameni nobene psihoanalitične interpretacije – v smislu: od kje jim afiniteta do posiljevanja. Vojno stanje (simbolne) falične »(pre)potentnosti« ne poveže s konceptom moških »penetrirajočih« genitalij in simbolnih procesov. Psihoanalitična dikcija v kontekstu posilstev bi se lahko glasila, da doslej na zemlji še ni bilo vojne, ki s seboj v paketu ne bi nosile tudi posilstev. Jasno je, da je mogoče posilstva vselej obsojati, toda to je najmanj, kar lahko storimo. Bistveno bolj uporabno pa bi bilo, če bi ta posilstva malce razložili, jih obelodanili s kakšne druge plati – npr. psihoanalitične; ker: posiljevalci o pogosto tisti moški, ki so bili v otroštvu deležni »preveč slabe matere« in hkrati premalo avtoritativnega očeta (saj niso razvili moralne razsodnosti, Nadjaza). Podgornik-Puleceva se na razpiše v to smer, pač pa moške zgolj obsoja, z ženskami pa sočustvuje, saj se ji predvsem smilijo. In če bi bila iskrena, bi najraje dala svoji knjigi naslov Vsega je kriv Adam.

A vendarle ta Adam dela vse kar dela na tem svetu zaradi Eve. V bistvu ta Adam sploh ni svoboden, še najmanj pa superioren, obvladuje ga Eva, ki sploh ni tako inferiorna, kakor ves čas poudarja in tarna nad tem »dejstvom« avtorica. Če rečemo, da je subjektova (moška) želja vselej želja Drugega, je objekt (moške) želje Drugega Eva, torej ženska kot naslednica incestuozno prepovedane (ojdipske) matere. Želja ženska – skozi željo Druge(ga) – pa ni Adam, pač pa natančno tisti »organ«, ki ženski na telesu manjka – »organi«, ki posiljuje. Ker: ne posiljuje moški, pač pa (njegov) penis. Posiljuje onojevska pohota, ki jo bi moral »v red spraviti« Nadjaz, ki pa ga posiljevalec nima, oziroma ima (pre)šibkega, da bi se zoperstavil pohoti Onega. Po drugi strani je posilstvo (za žensko) delikatno natančno zato, ker je ženska želje Druge(ga) natančno tisto, kar ji moški daje/vsiljuje »tisto« (penis), kar naj bi bilo v drugih oziroma »posebnih okoliščinah« ženska želja (želja intrapsihične/ga Druge/ga). In če je ženska sploh v čem inferiorna napram moškemu je to sposobnost posilstva. Ženska posilstvo ne more storiti (zagrešiti), pač je zgolj vzrok oziroma »predmet« (objekt) posilstva. Moški (subjekt) je na nek način (kot posiljevalec) zgolj posrednik med žensko, ki je/bo posiljena, in svojim penisom. Če kje, potem bi ravno pri posilstvu suhopravno pristali, da je želja vselje želja Drugega. Res je, da je Drugi (v subjektu) tisti, ki hoče posiliti. Lahko pa tudi rečemo, da je živalsko Ono močnejše od želje Drugega. Ker – kot je rekel Freud: »Ono si vselej utre pot (do uživanja)!«

Če ne bi bilo ženske (njihove vagine, anusa, ust), ne bi bilo posilstev – in moški bi se posiljevali med sabo. In če je kaj, kar lahko ukroti (onojevsko) pohoto posiljevalca, je to močan Nadjaz. Ta pa ni v domeni posiljevalca, pač pa v domeni (simbolnega) Zakona, torej ponotranjenega ojdipskega očeta, vesti (ki peče), Nadjaza.

Če smo že rekli, da ni moški tisti, ki posiljuje, pač pa njegov avtonomno stoječi, erektirano penetrirajoči penis, bi lahko kaj rekli tudi o ženski vagini kot avtononmi. Ampak situacija (s penisom in vagino) ni analogno obrnjena. Ni posiljena vagina, posiljena je ženska, njeno telo, »zadeto« je njeno dostojanstvo (ego-digniteta).

Podgornik-Puleceva pa v knjigi ne govori ne o falosu ne o penisu. Govori pa o moškem sovraštvu do žensk, in ko bi v tem kontekstu vsaj vpeljala dečkovo sovraštvo do infantilne mame, bi to njeno dikcijo o »moškem sovraštvu do žensk« (v kontekstu posilstev) še nekako razumeli.

Za nameček vsega vpelje še biblijsko kačo, ki zapeljale Evo. Kačo, ki je poznala šibkost ženske. In s kačo je hudič – oz.: kača je poosebljen hudič, lahko bi rekli, da libido oz. pohota v čisti obliki, ki se ji ne more upreti ne Eva, ne Adam. Biblična dikcija, na katero se sklicuje avtorica, se glasi, da – potem, ko Evo v skušnjavo potegne kača – Adama zapelje Eva in ne kača, kar je s psihoanalitičnega vidika logično. Kača je bila, je in bo, simbol (moškega) penisa. Hudič pa je moč, torej jedrska energija: libido. In Eva je tista, ki najprej (i)skusi sad prepovedanega drevesa. Psihoanalitičen namig bi bil, da je ženska prej spolno zrela kot moški in prej (i)skusi slast seksualnosti, da ne rečemo orgazma. (V tem kontekstu je dobro vedeti, da deklice bistveno prej izkusijo slasta orgazma, mnoge že v otroštvu, bistveno pred nastopom pubertete.)

Podgornik-Puleceva seveda ne razmišlja v to psihoanalitično smer, pač pa Biblijo razumeva dokaj neposredno, brez simbolike. V (domnevno) »znanstveni« knjigi svoje mestoma zelo versko razmišljanje krona s ponesrečeno dikcijo, da je »Bog poslal svojega edinega sina Jezusa Kristusa, da bi se na križu pokoril za vse grehe človeštva, ki jih seveda ne bi bilo, če bi se Eva ne pustila zapeljati. Eva je torej kriva za svojo napako, za greh svojega moža, za izvirni greh svojega človeštva in za smrt Jezusa, ki je moral zaradi njene napake umreti na križu.«. Videti je, kot da ravno na tem mestu opravičuje naslov knjige Kriva je Eva – z aluzijo, da se Evi dela krivica. Ne pomisli pa, da nihče doslej ni imel časovnega stroja, da bi šel preveriti mit o Adamu in Evi, niti resnice o Kristusu.
Na številnih mestih v knjigi govori o krivicah, ki so se v preteklosti oziroma v zgodovini dogajale ženskam – npr. v kontekstu prešuštev, kjer so po večini nastradale oziroma bile ženske, le redko pa moški. Ta del zgodovinskih seksističnih krivic bi lahko utemeljevala na številne načine – in glede na to, da je Podgornik-Puleceva tudi psihoterapevtka bi lahko številne odseke svoje knjige oplemenitila s psihoanalizo. Ravno psihoanaliza je v propedevtičnem smislu fundamentalna znanost/veda o človekovi duševnosti, na kateri temeljijo domala vse psihoterapevtske metode. Skozi moško željo oziroma ambicijo po kontroli ženskega uživanja, torej pohote (v povezavi s fenomenom kastracije), bi se dalo razložit marsikakšen antropološki kontekst, ki ga avtorica v svoji knjig zgolj predstavi kot dejstvo, ne vpelje pa nobene poglobljene interpretacije. Redeča nit njenih razlaga je le androcentričnost in patriarhalna oziroma falocentrična kultura oziroma mačistična ideologija, ki naj bi bila po avtoričinem (zmotnem) mnenju kriva za vse.

Če bi se poglobila v koncept nastanka histerije – kar je v knjig dobro nakazala – in etiologije travme oziroma (ženske) psihične krize, bi spoznala, da je primarna družina tista, ki perpetuira psihičen krize v odraslosti. Prav spolne zlorabe, ki res najbolj prizadenejo deklice, torej ženske, so v resnici največji problem – in to vemo od Freuda naprej. S Freudom pa si avtorica ni pomagala – omenila ga je toliko, kolikor je hotela z njim, po stari feministični navadi,  opraviti, in to z levo roko. To ni uspelo niti Simone De Beauvoir, ki se je Freuda – resnici na ljubo – lotila na edini pravi točki – torej na »nočni mori« feminizma – na (nezavednem, ojdipalnem, kastracijskem) zavidanju penisa.

PS: Prav srečen bi bil, če bi se moje nedavno izdane knjige PRVI SPOL, nekdo lotil z detajlnim in poglobljenim branjem ter spisal recenzijo. Sreča bi bila popolna, če bi se recenzije lotila pisati kakšna feministka.