V luči afere »sendvič«, se je dobro spomniti podobne afere izpred parih let, ko je državni sekretar (na Ministrstvu za javno upravo) – v bistvu ime niti ni (več) pomembno – kleptomansko kradel. Šlo je za človeka, ki je bil državni sekretar tudi že na gospodarskem ministrstvu, sam pa se je videl tudi celo na ministrskem stolčku gospodarskega ministrstva Cerarjeve vlade. Kleptomanija (kot simptom) je jeba!

Skozi psihoanalitično perspektivo se mi zdi omembe vredno izpostaviti nekaj, kar 99% ljudi ne bo (pravilno) razumelo. To, da je Krajčič vendarle »ukradel« sendvič zato, ker nečesa, za kar je mislil, da mu v realnem (vsakdanjem) življenju pripada, ni dobil. Ker je sendvič načeloma simbol vagine (sendviči so se pri nas uveljavili skupaj z legendarno žemlj(ic)o) je čisto mogoče, da je čakanje na dokončno lastništvo sendviča (v trgovini), v nezavednem dotičnega poslanca Krajčiča asociativno sprožilo nekakšen libidinalni simbolni plaz … In: sendvič si je neučakano prisvojil (ne da ga bi plačal) in to zato, ker je kakšni ženski neuslišano (in neučakano) dvoril, do njene »žemlj(ic)e« pa ni prišel. Trgovinsko čakanje na sendvič je v njegovem nezavednem predstavljalo sprožilec na libidinalni »sendvič« (kot simbol vagine) – ker jabolko (kot simbol prsi) je bilo premalo in ga ni (libidinalno) potešilo.

V celem kontekstu takšne ali drugačne kraje naj dodam še par malenkosti. Zame se ve, da je moj miselni koncept, skozi katerega seciram to in ono, (Freudova) psihoanaliza. Psihoanalitično, torej interpretativno je zanimiva klasična klepotomanija. (Krajčič je daleč od kleptomanije – zaneslo pa ga je vendarle simptomatično.) Zato, da par stvari osvetlim naj izpostavim, da vsak, ki krade, ni kleptoman. Tatovi »velikega kova« – rekli bi jim lahko kar Lopovi (pisano z veliko začetnico), med katere gravitirajo tudi (nekateri) tajkuni, so moralni izprijenci, pokvarjenci – laično bi jim lahko rekli tudi psihopati – hlepijo po ugodju, posledično tudi k velikim krajam (tudi k utaji davkov), brez vsakršnih moralnih zadržkov. Vest jih ne peče, ker je nimajo. Deficit v njihovem moralnem razsojanju se napaja iz spodletelih »ojdipalnih časov«, kot se reče v psihoanalizi. V tistem času – v t. i. falični fazi (od 3. do 6. leta) – niso bili deležni močnega, simbolno nekastriranega, ojdipskega očeta, ki bi jih naučil kozjih molitvic, torej da bi jih skozi močan Nadjaz pekla vest. Po navadi iz svojega ponesrečenega otroštva, temelječega na pogojno ljubečih starših – problematična je predvsem mati – mnogi razvijejo še patološki narcizem z vsemi svojimi negativnimi derivati.

Po drugi strani je treba v teoretski primež vpeti še »mini« oz. »kurje tatove«, ki so lahko nagnjeni h kraji tudi zato, ker so kot otroci živeli bodisi v velikem pomanjkanju materialnih dobrin ali pa se jim pozna primanjkljaj v prejemanju starševske – predvsem materine – ljubezni. Takšnim tipom tatov lahko rečemo kleptomani. To so ljudje, ki jih h kraji sili – ohlapno rečeno – »nekaj nezavednega«, kradejo pa t. r. z užitkom. Vest jih ne peče, ker je nimajo ... No, da ne bo pomote – in to ponavljam še enkrat: Krajčič ne gravitira niti v register »kurjih tatov«. Krajčiča je izdala neučakanost in verjetno »nekaj nezavednega«, kar ga je sililo v »krajo« sendviča (kot simbola vagine).

Kleptomani niso ravno bolni, pač pa so »z nečim iz otroštva« zaznamovani. Na nek način so t. r. psihično oz. osebnostno (z)moteni. S prefinjeno psihoterapijo bi se jih (morda) dalo – vsaj teoretično gledano – kleptomane celo pozdraviti oz. predrugačiti. Ob tem naj dodajmo, da je »nesrečno«, torej specifično otroštvo težko pozdraviti oz. predrugačiti, ker ravno to specifično otroštvo osebnostno oz. psihično zaznamuje človeka; in to zaznamovanje se lahko zgodi tudi v nekatere druge smeri – npr. v smer patološke ambicioznosti. Zato na tem mestu (in v tem trenutku) ne bi bilo odveč pikro pripomniti: človek, ki si v teh časih sam želi biti minister (npr. za kulturo), mora biti … – kako naj se izrazimo – zelo (osebnostno, psihično) »specifičen« oz. zaznamovan z »nečim nezavednim« (iz svojega otroštva) ...

Na svojevrsten način so s svojim otroštvom zaznamovani tudi »kurji tatovi«, ki v t. i. analni fazi niso kultivirali svoji toaletnih – vulgarno rečeno: sralnih – navad. Freudov »mali sralec« mora svoj drekec darovati v kahlico tako, da v zameno za svoj drekec prejme materino ljubezen. Rojeni skopuhi pa so imeli ta (analni) toaletni trening ponesrečen. Nekateri »kurji tatovi« lahko kradejo tudi zato, ker mislijo, da bodo s svojo krajo nekaj prišparali – in potem gredo v Spar (ali pa Mercator) in kradejo zato, da nekaj imaginarnega prihranijo. V ozadju nekih »mini/kurjih kraj«” je »prvo darilo«, torej drekec, ki ga niso uspeli pravilno »darovati« mamici oz. ga mamica ni dostojno – beri: z navdušenjem in zahvalnostjo – sprejela, v zameno pa »malega sralca« ljubila …

Ko smo že ravno pri mamici: tisti otroci, ki staršem, še posebej pa mamici, nekaj (u)kradejo, npr. nepomembne drobiž iz denarnice, v resnici neizmerno hlepijo po materini ljubezni, ki jim jo mati ne zna dajati ozirom jo otroci ne zaznajo. In ravno iz takšne otrokove stiske – torej psihične brazgotine –  se lahko v odraslosti razvije kleptomanija.

Pravi kleptoman je bil kot otrok pogosto v stiski in v (nezavedni) stiski je tudi v odraslosti – in zato, da si olajša dušo, krade in t. r. mora krasti. Kleptomani v nekem kontekstu seveda trpijo, kar pa ne pomeni, da v kraji ne uživajo. Če jih »roka pravice« ujame, jim v resnici – po vsej nezavedni logiki – ni žal, da so kradli, pač pa jim je žal, da so jih ujeli. Kakšna (za)obljuba, da v bodoče ne bodo več kradli, seveda ne zaleže. Kadar si kraljestvo nezavednega zamisli, da bo nekaj po njegovem, se človek temu ne more upreti. “Ono si vselej utre pot,” je rekel Freud.

V luči Krajčičeva »kraje« sendviča, naj rečem še tole: kaj kleptoman (u)krade, ni tako nepomembno, ker navadno ni povsem naključno. Simbolna struktura oz. simbolno sporočilo ukradenih artiklov je na nek način lahko tudi pomembno – še posebej, če v psihoterapevtskem procesu iščemo esencialno (nezavedno, potlačeno, infantilno) jedro neke kleptomanije. Ni namreč vseeno, ali kleptoman ukrade pašteto, jušne kocke, kekse, čokolado oz. neko hrano ali pa zobno ščetko, zobotrebce, milo, parfum ali kolonsko vodo … Vsak ukraden artikel, če ni ravno resnično naključno izbran, ima svoje simbolno sporočilo. Zato ni vseeno, ali bi Krajčič ukradel, žemljice, hot-dog, češplje, bresk(vic)e, banane, kremšnito … No, to je ta »višja matematika« oz. »kvantna« psihoanaliza, ki jo 99% ljudi ne razume. In prav je, da je ne razume.